c S
Za kondominij sta potrebna dva
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
22.05.2009 Žgoča politična razprava o problemu razmejitve v Piranskem zalivu, ki že skorajda dve desetletji obremenjuje javnosti tako na Slovenskem kot na Hrvaškem, je v preteklem mesecu dobila novo dimenzijo. Pri tem nimam v mislih posredovanja Evropske komisije, katerega končni rezultat ostaja slej ko prej negotov, temveč odmevno plasiranje v javnost ideje skupne suverenosti nad Piranskim zalivom oziroma t.i. kondominija.

Slovenski mediji so kot očeta te ideje predstavili tako-zvano starosto hrvaške liberalne politike, Iva Škrabala. Ker pa se ne spodobi, da bi bila ideja o kondominiju samo hrvaška, jo je prav kmalu – in prav tako kot svojo – slovenski javnosti ponudil še poslanec Zares-a Franco Juri. Kondominij je tako nenadoma medijsko zasijal kot nova zvezda upanja na slovensko-hrvaškem horizontu, pa čeprav zagotovo ni prvo in po vsej verjetnosti tudi ne drugo.

Ideja o kondominiju v Piranskem zalivu je namreč vse prej kot nova. S kolego dr. Jernejem Letnarjem Černičem sva jo namreč predstavila že v februarju 2006 na spletnih straneh Pravnega inštituta (op.1), kakor tudi na njegovem blogu (op.2). Toda tedaj je nihče v Sloveniji ni vzel zares, morda tudi zato, ker ni prišla iz ust hrvaške staroste. Bila pa je dovolj zanimiva za objavo v reviji International Law and Policy Univerze v Pennsylvanii, kjer je članek z naslovom Zagonetka Piranskega zaliva leta 2007 tudi izšel. V njem sva podrobno analizirala razvoj dogodkov v Piranskem zalivu ter dolini reke Dragonje (op.3); razčlenila interese hrvaške in slovenske strani; predstavila dotedanje poskuse reševanja problema ter se nazadnje dotaknila možnih rešitev nastale situacije.

Najin zaključek ni bil povsem enoznačen, saj sva pravzaprav ponudila dve rešitvi, ki pa ju je preveval isti telos. Namreč: prizadevanje po maksimiziranju interesov obeh strani ter po ohranitvi dobrososedskih odnosov, ne samo med državama temveč tudi in predvsem med ljudmi, ki živijo na tem obmejnem področju, in sicer na dolgi rok. Zavedala sva se namreč, da bo zgolj tista rešitev, ki bo učinkovita v ekonomskem smislu ter prežeta z dobro vero, sprejemljiva za obe strani.

V tem smislu bi morala rešitev doseči naslednje: Slovenija bi morala ohraniti nadzor nad večino Piranskega zaliva ter neposreden stik z odprtim morjem, Hrvaška pa bi morala imeti zadosten pas morja ob savudrijskem polotoku ter neposreden stik njenega teritorialnega morja s teritorialnim morjem Italije. Tem pogojem je v celoti zadostila rešitev po sporazumu Drnovšek-Račan. V skladu z njo bi Hrvaški šel 278 metrski pas ob polotoku Savudrija, Slovenija bi ohranila nadzor nad večino Piranskega zaliva in se s pomočjo koridorja dotaknila odprtega morja, onkraj katerega pa bi ostal hrvaški trikotnik teritorialnih voda, ki bi ji zagotavljal mejo z Italijo.

Na podoben način bi bili vsi ključni interesi zagotovljeni z uvedbo kondominija. Ta bi se raztezal samo na spornem delu Piranskega zaliva, to je na območju južno od sredinske črte proti hrvaški obali. Uvedba kondominija v celotnem Piranskem zalivu, kot to predlaga Škrabalo in po novem tudi dr. Letnar Černič (op.4), je nesprejemljiva, saj bi v tem primeru Hrvaška dobila tudi tisto, kar je nesporno slovensko in česar sploh ne zahteva.

S pomočjo kondominija nad južno polovico Piranskega zaliva bi tako potegnili črto notranjih voda na njegovem zunanjem robu, od koder bi se potem raztezalo v enem delu slovensko, v drugem delu pa skupno slovensko-hrvaško teritorialno morje do odprtega morja kakor tudi do italijanskih ozemeljskih voda. Rezultat bi bil tako skorajda enak kot po sporazumu Drnovšek-Račan, s to izjemo, da bi bil bolj zapleten, tako pri natančnem določanju morskih pasov, kakor tudi pri sami izvedbi v smislu skupnega upravljanja. Slednje še posebej v luči Schengenskega režima, katerega del Hrvaška seveda ni, na kar je zelo utemeljeno v svojem predlogu opozoril tudi poslanec Juri.

Še ena od možnih rešitev, ki sva jo prav tako predvidela z dr. Letnar Černičem v omenjenem so-avtorskem članku, pa je odločitev, da se razmejitev v Piranskem zalivu sploh ne opravi. Tudi na ta način bi bilo namreč zadoščeno interesom obeh vpletenih strani. Slovenija bi še naprej, kot doslej, upravljala Piranski zaliv vse do točke njenega policijskega nadzora. Prav tako bi ohranila stik z odprtim morjem. Hrvaško teritorialno morje bi v enaki meri kot poprej mejilo na Italijo.

Vprašanje ribištva in obmejnega prebivalstva je že tako ali tako rešeno s Sporazumom o obmejnem prometu in sodelovanju, ki med drugim v svojem ribiškem delu kot skupno ribolovno območje določa akvatorij med Debelim Rtičem na severu ter Vrsarjem na jugu (op.5). Z vstopom Hrvaške v EU pa bi se problem še poenostavil, saj ribiška politika spada v izključno pristojnost EU. Schengenski režim bi odpravil mejni nadzor (in tako morda tudi samo potrebo po risanju meje), lokalno prebivalstvo na obeh straneh pa bi uživalo svoboščine, ki mu gredo iz njegovega statusa državljanov Unije. Takšna rešitev bi bila učinkovita in bi v evropskem duhu delovala kot pravi balzam za dobrososedske odnose več kot na dolgi rok.

Toda razvoj dogodkov, kot je vsem dobro znano, je šel povsem v drugo smer. Hrvaška se je odločila, kot je to sijajno teoretično osvetlil Andraž Zidar, za skrajno realistično zunanjo politiko do Slovenije (kakor tudi do drugih sosednjih držav južno od nje), podkrepljeno s prav nasilno držo moči hrvaških mednarodnopravnih strokovnjakov(op.6) in, kot bi lahko dodali, orkestralno asistenco hrvaških medijev.

Vse to se je odrazilo v nizu hrvaških dejanj, s katerimi je ta država želela enostransko spremeniti zatečeno stanje na dan 25. junij 1991. Kot sem to opisal že na nekem drugem mestu (op.7), je seznam teh enostranskih ravnanj preprosto predolg, da bi ga bilo moč izčrpno, a hkrati zgolj na kratko povzeti. Vseeno velja omeniti vsaj spreminjanje začasne kontrolne točke v pravi mejni prehod; prekrstitev in razpolovitev »Savudrijske vale« s pomočjo umaških ribičev in policije; aretacije »tihotapca« mleka in pralnega stroja; preštevilčenje slovenskih zaselkov ob Dragonji in njihov priklop na hrvaška omrežja; izdaja dovoljenj za postavljanje školjčišč v zalivu in za odstrel ptic v konvencijsko zavarovanem ekosistemu solin, do navsezadnje preproste prodaje spornih zemljišč v lasti Republike Slovenije.

Dodali bi lahko še zavrnitev sporazuma Drnovšek-Račan, razglasitev ekološke zaščitne cone na morju in neizvajanje ribiškega dela Sporazuma o obmejnem prometu in sodelovanju (SOPS), a seznam še vedno ne bi bil popoln … Vsemu temu je sledila strateško tempirana, po mednarodnem pravu nujna in zato tudi v političnem smislu upravičena, slovenska blokada hrvaških pristopnih pogajanj z EU, ki je to državo ujela očitno povsem nepripravljeno in tudi zato sprožila nov niz skrajno čustvenih, tudi demagoških reakcij bolj ali manj na obeh straneh (op.8).

Vsi ti opisani dogodki, četudi na njih gledamo na diametralno različen slovensko-hrvaški način, imajo vendarle vsaj en skupni imenovalec. Reševanje mejne problematike v in ob Piranskem zalivu ni potekalo in ne poteka bona fide ter v luči dobrososedskih odnosov, še manj pa v idiličnem duhu Evrope brez meja.

To pomeni dvoje. Na bolj abstraktni ravni sta državi začeli na veliko zapravljati zgodovinsko akumulirani družbeni kapital prijateljskih odnosov med obema narodoma. Na konkretni ravni v kontekstu reševanja mejnega – sedaj že – spora v Piranskem zalivu pa sta si na ta način zaprli možnost za doseg za obe strani resnično sprejemljivih učinkovitih ter pravičnih rešitev, ki sem ju opisal zgoraj. Ne kondominij, še manj pa neobstoj meje v zalivu, nista več realistični rešitvi.

Tako za prvo kot za drugo sta namreč potrebna dva. Skupno upravljanje z mejo ali brez nje je namreč nemogoče, če med državama ne obstaja medsebojno zaupanje in resnična zavezanost, da na določenem področju delujeta v dobri veri ter v skupno dobro na dolgi rok.

Kakšen zaključek se nam torej ponuja? Upati je, da bo s pomočjo posredovanja Evropske komisije spor čim prej prenesen pred neko tretje mednarodno telo, ki ga bo rešilo kar najhitreje in ob čim manjši politizaciji ter nadaljnjem medijskem in političnem zastrupljanju državljanov obeh držav. Slovenija bi bila pri tem vsaj na nek način upravičena, da to telo odloča tudi po načelu ex aequo et bono, čeprav je iz dosedanjih izkušenj težko verjeti, da bo Hrvaška na to pristala.

Zgodovina namreč priča, da je Slovenija v svojem primorskem delu plačala že dovolj visok zgodovinski davek. Zgodovinsko etnično slovenska obala severno od Trsta prek Sesljana, Devina in Nabrežine do Tržiča in Ronk, ki je dandanes že povsem izbrisana iz naše nacionalne zavesti, je skupaj z več deset tisoči Slovenci po drugi svetovni vojni pripadla Italiji, medtem ko je Jugoslavija dobila po večini etnično italijansko obalo južno od Trsta pa vse do Dalmacije. Takšen izplen je bil seveda izjemen za Jugoslavijo, ne pa tudi za Slovenijo. Vsa ta obala, z izjemo 40km morja med Debelim Rtičem in Sečovljami, je danes namreč na Hrvaškem!

Toda zgodilo se je še več. Tedanja slovenska oblast je namreč Hrvaški po odpravi svobodnega tržaškega ozemlja odstopila še del zgodovinske občine Piran, namreč sam Savudrijski polotok in še nekaj ozemlja v današnji občini Buje. S tem pa se je že v 50-ih letih prejšnjega stoletja na nek način zapečatila usoda tako celovitosti Piranskega zaliva kakor tudi – po vsej verjetnosti – slovenskega dostopa do odprtega morja. In prav to je najverjetneje tudi tisto, kar Hrvaško opogumlja pri njeni realistični zunanji politiki do Slovenije, pa čeprav se je nekoč še zavedala – to v najlepši meri kaže sporazum Drnovšek-Račan – specifičnosti pravkar opisanih zgodovinskih razsežnosti Piranskega zaliva.

Zatorej, ko bo, če bo in kot rečeno, upajmo, da se bo to zgodilo čim prej, neko mednarodno telo razsodilo o zagonetki Piranskega zaliva, Slovenci ne bomo smeli biti preveč razočarani, če tiste zahteve, o katerih se je sedaj ustrezno zedinila slovenska politika, ne bodo v celoti in morda niti ne v pretežni meri izpolnjene. Prav tako – in tokrat iskreno – za sam izid ne bomo smeli kriviti obstoječe politične garniture, zakaj ta rešuje samo še tisto, kar se rešiti da. Temelji pravičnosti v Piranskem zalivu so bili namreč, kot vse kaže, podrti že v 50-ih letih prejšnjega stoletja. Podrli pa so jih zavestno in premišljeno tisti, ki smo jim (tudi) za to postavili spomenike, ki ne le da še stojijo, postavljamo jim nove.

(1) http://www.pravniinstitut.si/clanki/Piran_bay_Avbelj_Letnar.pdf

(2) http://globalawandpolitics.blogspot.com/2006/02/conundrum-of-piran-bay.html

(3) http://www.pennjil.com/jilp/5-1_Cernic_Jernej_Letnar.pdf

(4) http://www.finance.si/245546/Kaj_pa_%E8e_arbitra%BEa_pripelje_do_kondominija_v_Piranu in Jernej Letnar Černič, Kondominij v Piranskem zalivu, Ampak, januar 2009.

(5) Zakon o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o obmejnem prometu in sodelovanju, Ur. l. RS, št. 63/2001, z dne 31.7. 2001, 3. odstavek 1. člena Sporazuma.

(6) Andraž Zidar, Realistična zunanja politika, Le Monde Diplomatique, Let. 4, Št. 30, 2008, str. 3.

(7) Matej Avbelj, Evropske stranpoti slovensko-hrvaških odnosov, Pravna praksa, Let. 28, Št. 1, 2009, str. 3.

(8) Prav tam.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.