c S
Socialistični um
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
22.07.2011 Ste že kdaj naleteli na socialistični um? Gre za težko razumljiv pojav, ki ga ni lahko abstraktno opisati. Še najlaže ga, sicer minimalistično, definiramo negativno, kot zanikanje zdravega razuma. Najbolje pa ga lahko orišemo čez nekaj konkretnih, nikakor ne izčrpnih, primerov. Temu je namenjena današnja kolumna.

Socialistični um v prvi vrsti zaznamuje nestrpnost do vsega, kar se loči od tistega, kar je prav. Prav pa je, seveda, samo tisto, kar persone socialističnega uma opredelijo kot tako. Kriteriji pravosti ne gradijo na kod prepričljivosti, temveč na argumentu avtoritete, ki je absolutno hierarhično zgrajen. Prav ima tisti, ki je v sistemu višje, ali pa, ki je (vsaj) starejši. Bog ne daj, da kot mlad človek tvegate dialoško razmerje z osebo socialističnega uma. Prikazani boste, največkrat uspešno, (vsaj) kot nespodoben arogantnež, brez kančka spoštovanja do starejših.

Socialistični um temelji na sistemu hidravlike, ki pa deluje le enosmerno. Od zgoraj navzdol. Tiste, ki so spodaj, je treba tlačiti, ali pa jim vsaj ne dopustiti, da bi kdajkoli prišli kam gor. Še posebej ne, če vam lahko predstavljajo konkurenco, ali – ponovno bog ne daj – da so boljši od vas. Zakaj najboljše ne opredelijo kriteriji meritornosti, temveč izbrane instance, največkrat (pol)državne, vestno upoštevajoč listinske dokaze. Resnična vsebina je predmet zanimanja socialističnega uma sila redko.

Za socialistični um je zato značilno, tudi v njegovi benigni, povsem neškodljivi obliki, da vidi in ustvarja same prepreke. Socialistični um tako, kdo ve zakaj, ni naravnan k iskanju čim boljših rešitev na čim bolj enostaven način, temveč k izumljanju vseh možnih ovir, ki si jih lahko postavimo na poti do izbranega cilja. Socialistični um je zato sprt z (ekonomsko) logiko stvari, a to že vemo.

Socialistični um obstaja v več oblikah. Od benigne do maligne. Maligne oblike so bolj pogoste na vrhovih, od koder se daleč vidi, saj je nenazadnje socialistični um vendarle primer totalitarnega uma: rabljev in žrtev. Ker je teh zadnjih več, v praksi načeloma prevladuje nezavedno-benigni socialistični um.

Socialistični um zaznamuje odsotnost občutka za človeka in prežetost z golim normativnim pozitivizmom. V benigni obliki to pomeni popolno podrejenost normi, pa naj bo ta v nekem kontekstu še tako brezmiselna; v bolj maligni pa pomeni nameren spregled človeka pred seboj, največkrat celo pretvarjaje se, da je ta isti človek (in seveda njegove pravice) na prvem mestu.

Primer številka ena. Stojite pred nakupovalnim pultom. Pred vami in za vami ni nikogar. Zaprosite za blago, a vas prodajalec zavrne, češ da nimate lističa s številko kupca. Čeprav je jasno, da so številke namenjene ustvarjanju reda, ko je poplava kupcev, in da je popolnoma brezmiselno zahtevati številko od kupca, ki je sam kot sredi puščave; prodajalec vztraja pri spoštovanju norme za vsako ceno. Tu gre za benigni socialistični um, zaznamovan s strahom pred vrhovnimi, ki te lahko kaznujejo za vsako nespoštovanje norme.

Primer številka dva. Nikakor ne benigen. Zgodi se, da vaš otrok v popoldanskem času zboli. Zaradi visoke vročine ga sklenete takoj zapeljati na otroško urgenco, da preprosto zagotovite, da bo, kot se reče, čim prej spet vse v redu in da bo zdrav. Toda pazite. Na urgenco ste v najboljši veri prispeli ob 18.20h. A tedaj je v ordinaciji še lečeči zdravnik. Urgenca se »odpre« šele ob 19h.

Zelo narobe. Kot se izkaže, ste v očeh zaposlenega medicinskega osebja, ki za vrati grozeče praznih čakalnic, odšteva zadnjih 40 minut svojega rednega delavnika, s svojim prezgodnjim prihodom zagrešili zlorabo sistema. To vam, po kar se da zadržanem pregledu vašega otroka, nazadnje tudi povedo.

Nauk je: z otrokom počakajte doma do 19h, pa naj se zgodi, kar hoče. Tak je sistem in enak je za vse. Boste rekli, kaj pa otrok? Kaj pa, navsezadnje, načelo sorazmernosti v kontekstu medicinske etike? Če boste oporekali in ste mladi, se vrnite na drugi odstavek te kolumne in začnite znova. Ja, socialistični um je začaran krog, vzorec je enak, menjuje le konkretne kontekste družbenega življenja.

Največjih greh, zares smrtni greh, v očeh socialističnega uma pa je pojem »zasebnost«. Gorje, da v zgoraj opisani zdravstveni anekdoti razkrijete, da ste sicer uporabnik zasebnega zdravnika s koncesijo. Na glavo vam prilepijo etiketo, pravzaprav zmerljivko: »privat«. Že najnižje osebje na samem pragu zdravstvenega doma pa vas pouči, da tako, kot se Gradis ne meša z nekim drugim gradbenim podjetjem, tudi vi ne smete kaliti javnega zdravstvenega sistema s »privat«.

To, da vi tako ali drugače plačate zdravstveno storitev, ki je (naj bi bila) po vsebini enaka, razlika je le v izvajalcu, ki je enkrat javnega, drugič pa zasebnega prava, seveda nikogar ne zanima. Sploh pa ne socialističnega uma. Zanj »privat« ne obstaja, oz. naj ne obstaja.

Enako zgodbo bi lahko povedali še za vse druge oblike »zasebnih« in zato v očeh socialističnega uma avtomatično družbeno pohujšljivih iniciativ. Pa je ne bomo. Prepričan sem, da je socialistični um zdaj več kot razkrit in pojasnjen. Kako se ga znebiti, pa je že drugo, precej težje vprašanje, ki naj počaka na popočitniške dni.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.