c S
Letališča, letala in letalski prevozniki
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
26.04.2013 Ta kolumna nadaljuje niz razmišljanja, ki razodeva hrepenenje po Sloveniji kot normalni državi. Zgodba, ki jo pripovedujem, je pravzaprav ves čas enaka. Drugačni so le poudarki in pa metafore. Tokrat bomo o normalni državi razmišljali skozi prizmo letalskih pojmov. Čas je, kot boste najbrž soglašali, nadvse primeren, letalske metafore, kot vas želim prepričati, pa nadvse uporabne.

Začnimo pri letališču. Edinem pravem, ki ga imamo Slovenci. Tistem na Brniku. Kot veste, že nekaj časa nosi ime po dr. Jožetu Pučniku. To poimenovanje je v slovenski javni sferi sprožilo vrsto polemik. Nekatere so se odvile tudi na tem portalu. Nobena pa ni povsem zadela bistva, zakaj je bilo to poimenovanje ne le upravičeno, temveč tudi nadvse posrečeno.

Pučnik je bil eden tistih, ki je ne le s svojimi besedami, temveč predvsem z dejanji, celo z osebno žrtvijo, kremenito stal za idejo normalne Slovenije. Leta 2001 je tako v Ampaku zapisal:

»Pozitivno sporočilo državnosti usmerja naprej v prihodnost, v razvijanje novih oblik slovenske identitete in narodovega preživetja. To pomeni vzpostavljanje normalnih, evropskih razmerij med državo in državljani, med vejami oblasti ter med privatnim in javnim. Sporočilo državnosti je torej zahteva po uresničevanju strukturnih pogojev za blagostanje državljanov in naroda z njegovo kulturo in v okviru evropske civilizacije. V tem je hkrati velika naloga in zaveza državnih voditeljev, da storijo vse za njeno uresničevanje.

Politiki, ki že vrsto let vodijo slovensko državo, ne dojemajo tega pozitivnega sporočila državnosti. V suverenosti države vidijo predvsem licenco za neovirano in nenadzorovano odločanje, za voluntarizem, s katerim zlorabljajo avtoriteto države za utrjevanje lastnih pozicij in za protežiranje interesnih skupin, ki te politike in to politiko podpirajo finančno, intelektualno in medijsko

Ker zdaj vemo, da obstoječa Slovenija ni normalna država, je prav, da letališče, kot točka, kjer se odlepimo od tal nenormalnosti, nosi ime po tistemu akterju, ki je normalizaciji slovenske države posvetil največ: samega sebe.

Težava je le v tem, da za odlepljenje od tal potrebujemo letalo in letalskega prevoznika, ki nam bo ponudil prevozno storitev. V skladu z doktrino nacionalnega interesa imamo tudi Slovenci nacionalnega prevoznika, ki je skorajda edini operater, ki vas popelje skozi slovensko zračno okno v svet.

Na račun njegovega monopola v tej državi že dolgo časa trpimo potrošniki in davkoplačevalci. Na eni strani plačujemo pregrešno drage prevoze s tem prevoznikom ali pa se povsem po nepotrebnem cjazimo do drugih cenejših letališč v bližini. Na drugi strani pa tega istega monopolista, seveda v državni lasti, vsakič znova, ko zaide v težave, dokapitaliziramo. Spet seveda iz davkoplačevalskega – torej našega – denarja.

To je dvojna cena nacionalnega interesa v komercialnih letih po zraku, ki smo jo doslej bili pripravljeni in primorani plačevati slovenski državljani in rezidenti. In že to je samo po sebi škandal, ki odkazuje na našo kratkovidnost in ekonomsko brezbrižnost. Vendar pa imajo vse stvari, prepričan sem, svojo mejo.

Tisto, kar bi moralo izbiti sodu dno, je nedavno medijsko poročanje o tem, kako so se določeni izbranci, potem ko navadna raja plačuje dvojno ceno (eno-davkoplačevalsko, četudi nikdar ne leti), s tem istim nacionalnim letalskim prevoznikom vozili praktično zastonj.

Vprašanje, ki bi si ga morali ob tem zastaviti, je naslednje. Koliko časa še bomo dopustili, da se v tej državi na račun davkoplačevalskega denarja – torej na naš račun – nekateri delajo naravnost norca iz nas?

Če lahko še trpimo nevzdržno in odkrito izpričano slovensko orwellovsko dejstvo, da smo v Sloveniji vsi enaki, le da so eni bolj enaki kot drugi, zgodbe zadnjih dni in dejanja, o katerih pričajo, posegajo v samo bistvo našega državljanskega dostojanstva.

Alternativi pa sta dve: ali si ga bomo pustili odvzeti; ali pa se bomo postavili za tisto, kar je prav. Za normalno evropsko Slovenijo.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.