c S
Ustavno sodišče: voz pred konjem
prof. dr. Matej Avbelj Redni profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
28.09.2020 Angleško govoreči svet ima odličen idiom, s katerim njegov uporabnik graja nelogično in zato neprepričljivo sosledje elementov v argumentirani razpravi. »Postavil si voz pred konja.« Če postavimo voz pred konja, se naša kompozicija ne more premakniti nikamor. To se namreč lahko zgodi samo, kadar konj vleče voz in ne obratno. Iz vse večjega števila sodb slovenskega ustavnega sodišča izhaja, da njegovi člani (pre)pogosto padejo v zanko prav te logične pasti. Da to drži, potrjuje medsebojno obtoževanje med sodniki, češ da odločajo rezultatsko, torej tako, da si najprej izberejo izid, nato pa temu prilagodijo svoje argumente.

Te obtožbe prihajajo iz diametralno nasprotnih si vrednostnih polov ustavnega sodišča. Notorično jih je prvi obelodanil sodnik Jaklič v svojem odklonilnem ločenem mnenju v zadevi U-I-59/17, kjer direktno zapiše: »Že večkrat na tem sodišču sem namreč slišal zame nesprejemljive izjave, kot je npr: "to je pravi rezultat, ugotoviti je treba, kako do te odločitve najlažje priti."« Zdaj pa jih je ponovil še sodnik Čeferin v zadevi U-I-83/20, kjer večini očita, da je »test sorazmernosti uporabil[a] tako, da ni mogel pokazati drugačnega rezultata, kot so ga ustavni sodniki vnaprej opredelili. […] Test sorazmernosti je bil uporabljen kot sredstvo za upravičenje odločitve, ki se je večini sodnikov zdela primerna, in ne kot instrument oziroma orodje, ki naj pripelje do pravilnega rezultata.«

Te obtožbe, kot kaže njihova pogostost, in dejstvo, da so njihov vir različno svetovnonazorsko opredeljeni sodniki, pričajo o tem, da ne gre le za politično obračunavanje znotraj ustavnega sodišča, kot so nas želeli prepričati dominantni mediji, temveč gre očitno za objektivni problem. Za institucionalno dejstvo, ki je nezdružljivo s samo naravo pravnega odločanja, še posebej pa s tisto kakovostjo, ki se v ustavni demokraciji utemeljeno pričakuje od ustavnega sodišča.

Če je to tako, si moramo nujno zastaviti dve vprašanji. Prvič, od kod pravna zvestoba nesprejemljivemu rezultatskemu odločanju? Drugič, kaj storiti, da se ta odmik od dobre prakse ustavnosodnega odločanja zmanjša na minimum? Odgovor na obe vprašanji je en sam: visoka strokovna usposobljenost ustavnega sodnika, ki se ponaša s kar se da neokrnjeno profesionalno integriteto.

Izhodišče našega odgovora je predpostavka, da smo vsi ljudje, vključno z ustavnimi sodniki, subjekti, ki se ponašamo s svojimi vrednotami. Te sestavljajo našo svetovnonazorsko opredelitev. Ta pa nas individualizira. Po njej se ljudje ločimo med seboj. Svetovnonazorska opredelitev določa, kako vidimo in urejamo svet okoli nas. Ko ga urejamo pravno, tega ne moremo početi poljubno, torej samovoljno, temveč smo omejeni s specifičnim pravnim diskurzom, ki ga tvorijo ustaljeni kanoni pravne razlage ter precedensi, ki so jih pravni igralci, zlasti sodišča, spisali pred nami. Poznavanje tega strokovnega oklepa, ki nas pravnike ohranja kot pravnike in loči od drugih akterjev v družbi, je primarno zagotovilo za kakovostno in zato pošteno sodno odločanje. Drugo zagotovilo, ki nujno dopolnjuje prvega, pa je dejanska zvestoba svojemu pravnemu, strokovnemu znanju. Ta je odvisna od profesionalne integritete posameznika.

Če sta oba pogoja izpolnjena, potem pravno odločanje ne bo nikoli rezultatsko. Posameznik kot vrhunski pravni strokovnjak, ki je seveda svetovnonazorsko, vrednostno in tudi politično popisan list, mora k vsakokratnemu konkretnemu pravnemu vprašanju pristopiti tako, da najprej uporabi strokovni pravni instrumentarij. Šele po tem, torej po tem, ko so bili v konkretnih okoliščinah uporabljeni zahtevani (ustavno)pravni testi in ko je, kot vselej, že zaradi pojmovne odprtosti jezika, še nekaj prostora za interpretacijo, lahko v pravno odločanje vstopijo tudi sodnikove vrednote. Pri čemer se to mora zgoditi na način, ki bo transparenten in v odločbi, ali ločenem mnenju, tudi jasno predstavljen in obrazložen.

Če sodnik na ustavnem sodišču ravna na opisani način: torej naprej pozna in ostaja zvest najvišjim standardom profesionalnega pravnega diskurza in šele nato vklopi svoj vrednostno/politični jaz, bo konj stal pred vozom in sodna kompozicija se bo ne le prepričljivo, temveč tudi pošteno premikala v smer, ki jo narekuje ustavna demokracija. Kadarkoli pa sodnik, ali katerikoli drug pravnik, najprej vklopi svoj vrednostni/politični jaz, ki mu nato poljubno prilagaja pravni strokovni instrumentarij, ki je nemara celo šibak, tedaj pa imamo opraviti z odločanjem, ki je rezultatsko in v svojem bistvu pravzaprav politično.

Stvari so v resnici zelo preproste, mar ne?


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.