c S
Konferenca o prihodnosti Evropske unije
prof. dr. Matej Avbelj Redni profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
18.01.2021 Z imenovanjem nove sestave Evropske komisije, od katerega je preteklo že več kot eno leto, je resne institucionalne obrise dobila tudi ideja konference o prihodnosti Evropske unije. Bila je ena od udarnih točk programa nove predsednice Evropske komisije. Podprle so jo države članice, kakor tudi Evropski parlament, v katerem so pred tem voditelji držav članic, z izjemo slovenskega, predstavili svoje vizije prihodnje ureditve Unije. Nato se, tako po evropsko, med institucijami niso uspeli dogovoriti o »institucionalnem lastništvu« konference in še manj o njenem voditelju. Slednjič pa je prišla še korona kriza, ki je začetek konference, uradno napovedan za 9. maj 2020, potisnila tja nekam v nedoločno prihodnost. Kdaj, kako in predvsem o čem se bomo končno pogovarjali in dogovorili o naši skupni evropski prihodnosti?

Pogledi na ta vprašanja, v resnici že na konferenco samo, so zelo različni. Obstajajo neredki, ki jim konferenca predstavlja še en nepotreben evropski, birokratski balast. Spet drugi gredo še dlje, saj na konferenco gledajo celo kot na grožnjo. Svarijo, da gre za ponovno odpiranje pandorine skrinjice evropskih problemov, ki so jih države članice po opustitvi ustavnega pristopa tako ali tako komajda strpale in zaprle v Lizbonsko pogodbo. Tretji vztrajajo, da imajo drugi najbrž prav, a da se problemov ne rešuje tako, da se jih prikriva, temveč jih je treba spraviti na plano in se o njih odkrito pogovoriti. Četrti pa, nazadnje, menijo, da je skrajni čas, da se na evropski ravni odkrito in demokratično pogovorimo o problemih za nazaj ter izzivih za naprej in se odločimo, kako bomo krmarili v nemirnih vodah globalnega oceana v naslednjih desetletjih.

Sam se prištevam med tiste zadnje, pa čeprav vem, da so najbolj realna pričakovanja tistih na preseku med drugo in tretjo skupino stališč. Zakaj? Prepričan sem, da obstoječi status quo v EU, čeprav najbolj realističen scenarij razvoja EU tudi v prihodnje, vendarle ni vzdržen, saj bo njegovo vzdrževanje terjalo vse višjo ceno. To ceno pa bo treba plačati tako navznoter, kakor tudi navzven. Od tam, endogeno in eksogeno torej, namreč izvirajo krize, ki so bile od nekdaj, od samega začetka procesa evropske integracije, gibalo njenega razvoja.

Največji endogeni problem je trenutno vrednostna kriza, ki se odraža v krizi vladavine prava in demokracije. Ta ne ogroža le zakonite porabe domala podvojenih EU proračunskih sredstev, za nadzor katerih EU tako ali tako nima učinkovitih orodij, ampak samo politično podstat družbene ureditve v Uniji. Gnilo kompromisarstvo, v katerega se je Unija v pregovornem iskanju ravnotežja za vsako ceno zatekla, namreč grozi s ponovitvijo scenarija iz ameriške zgodovine.

Po državljanski vojni, do katere je prav tako prišlo zaradi fundamentalnih vrednostnih razhajanj glede narave političnega in ekonomskega sistema med severom in jugom, so uspeli politično obdržati ameriško unijo skupaj s kompromisom znotraj demokratske stranke, katere napredno severno krilo je toleriralo reakcionarni, odkrito rečeno rasistični, program svojih južnih soimenjakov. Ta gnili kompromis, kot pišeta Levitsky in Ziblatt, je zaradi posledične zmožnosti iskanja kompromisov med demokrati in republikanci, ki so si bili v svoji naprednosti in reakcionarnosti ne glede na stranko zelo podobni, ohranjal viabilnost ameriške demokracije, seveda na račun nadaljevanja starih rasističnih krivic.

Tak scenarij bi bil za EU nadvse negativen. Resda bi uspela ohraniti politično ravnotežje med zahodom in vzhodom ter s tem obdržati evropsko barko skupaj, a za ceno, ki jo nihče, ki z ustavno demokracijo misli resno, ne bi smel biti pripravljen plačati.

Potem pa je tu še zunanji faktor. Mednarodno geo-strateško okolje. Zgodovina nas uči, da je bil prav ta tisti, ki je odločilno spodbudil evropske voditelje, da so naredili nove, pomembne korake v integracijski smeri. V geostrateškem smislu pa razmere niso rožnate. Izstop Velike Britanije iz Unije je geostrateški poraz za obe strani. Vrnitev ZDA na mednarodno prizorišče, ki bi pod novo administracijo lahko ponovno oživila mednarodni liberalni red, je sicer dobra novica, ki pa jo najbrž odtehta nadaljevana krepitev Kitajske, z Rusijo, ki zaenkrat zelo avtoritarno, išče svojo pot v svetu, pri čemer je jasno, da bo že v bližnji prihodnosti morala izbrati eno od civilizacijskih smeri. Če bo to zahodna, bo šel svet, in z njo Evropa, v že znano razsvetljensko smer. Če pa bo vzhodna, si lahko obetamo precej drugačno ureditev sveta in z njo tudi zaton zahodne razsvetljenske paradigme.

Kaj od tega se bo zgodilo, je za zdaj še v veliki meri odvisno tudi od Evropske unije. Ta si zato preprosto ne more privoščiti vrednostne korozije navznoter ter nadaljnjega omahovanja, neenotnosti in naivnosti navzven. Prav zato bi bil skrajni čas, ko se bodo lahko tako evropski voditelji kot evropski državljani spet neovirano osebno srečevali, da opravimo vseevropsko, odprto in demokratično razpravo o tem, kje in kako EU vidimo v naslednjih desetletjih. Bomo šli nazaj v izolacionizem kot Britanci? Ali pa bomo integracijo potisnili naprej po ustavni poti, tako da iz Unije nastane navznoter vibrantna, na zunaj pa agilna skupnost, ki bo, pa četudi po principu Evrope več hitrosti, diktirala tempo globalnega razvoja v skladu z razsvetljenskimi, liberalnimi, torej evropskimi vrednotami?


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.