c S
Ubi Patria, ibi Victoria
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
30.09.2011 Rimska maksima se, resnici na ljubo, glasi nekoliko drugače: kjer je sloga, tam je zmaga. Toda za namene te kolumne mi boste dovolili, da jo nekoliko spremenjeno uporabim kot odskočno desko za odgovore na nekaj vprašanj v zvezi z razvpitim primerom Patria.

Moje izhodišče bo, neizbežno, tisto, ki ga o primeru poznam iz poročanja slovenskih medijev, saj drugih posebnih vedenj o njem, žal ali na srečo, nimam. Tako želim izpostaviti dve vprašanji. Prvo ima značaj sprotne opombe. Zanima me, ali je sploh primerno, da pravni strokovnjaki javno govorijo o primeru, o katerem pravkar teče sodni postopek. 

Odgovor je samoumeven, jasen in glasen: da. Pravni strokovnjaki, zlasti pa tisti v akademskih krogih, so po naravi stvari upravičeni govoriti tudi o tekočih pravnih procesih.  To pravico jim daje (na splošno) svoboda izražanja in (specifično) njihova akademska avtonomija. Še več, v primeru akademikov, pri čemer imam v mislih visokošolske učitelje, razprave o tovrstnih zadevah niso le njihova pravica, ampak so njihova dolžnost.

Kdo, če ne oni – torej posamezniki s specifičnim znanjem – pa bo zainteresirani javnosti posredoval ustrezne  informacije, na osnovi katerih bo ta lahko presojala o družbenem dogajanju okoli sebe? V interesu javnosti in posameznikove pravice do obveščenosti je torej, da zlasti t.i. stroka govori o pravnih procesih, še posebej, kadar so ti vsaj medijsko reprezentirani tako, da na njih marsikaj stoji ali pade.

Če torej soglašate, da na temo Patrie v tej kolumni vendarle smem pisati, se sedaj velja dotakniti vsebinskih vprašanj, ki se nanašajo na ustavnopravne dileme, ki jih ta zadeva poraja.  Toda še preden to storimo, se moramo vprašati, zakaj je proces v zadevi Patria tako izpostavljen.

Razloga sta najmanj dva: subjektivni in objektivni. Subjektivni se nanaša na obtožence, med katerimi vsekakor prednjači trenutni vodja opozicije. To je, seveda, samo po sebi medijsko silno zanimivo, a ne le to – tudi občutljivo z vidika demokratičnega procesa. Toda o tem več v nadaljevanju.

Dotaknimo se najprej objektivnega razloga, ki se kaže v, sedaj že zelo razvpiti, vsebini obtožnega predloga, iz katerega sledi, da je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno na neugotovljenem kraju, ob neugotovljenem času in na neugotovljen način. Takšna sestava obtožnega predloga, če zanemarimo postopkovna kazenska vprašanja, sproža vsaj dve ustavnopravni dilemi.

Prvo je moč opredeliti brez kakršnegakoli subjektivnega elementa, torej ne glede na obtoženca in zato s perspektive vsakogar. Vprašajmo se, kaj pomeni za ustavne vrednote pravne države, za splošno dolžnost varovanja človekovih pravic, in posebej za varovanje človekovih pravic v kazenskem postopku, s poudarkom na pravici do učinkovite obrambe, če bi tovrsten obtožni predlog postal precedens.

Posamezniki bi nenadoma postali predmet obtožb, da so storili neko kaznivo dejanje, na neugotovljenem kraju, ob neugotovljenem času in na neugotovljen način, kar z drugimi besedami pomeni, da dokazov o storjenem kaznivem dejanju torej ni, a to naj bi bilo vendarle storjeno. Sodišča pa bi na temelju takšnih obtožnih predlogov vodila in nadaljevala postopke. To bi bil kafkovski svet, v katerem od naše dejanske osebne svobode in z njo od človekovega dostojanstva, torej od dveh temeljnih ustavnih vrednot, ne bi ostalo nič.

Zato je treba povedati s preprostimi besedami, da si kot demokratična družba, ki prisega na pravno državo, ne smemo dovoliti, da bi tovrstni obtožni predlogi postali praksa. S tem bi ogrozili in zanikali temelje našega ustavnega reda. Kot odgovorni državljani si ne smemo dovoliti, da bi vsi skupaj postali Joseph K. Kot sem poudaril že večkrat, v javnih zadevah gre največkrat, če že ne vselej, za vse nas.

Morda je to najpomembnejše sporočilo te kolumne, a vseeno ne smemo zanemariti tudi stika objektivnega elementa procesa Patria s subjektivnim. Tu imam v mislih konkretnega obtoženca, toda pozor, ne v njegovem osebnem statusu, saj zanj tako kot za vse državljane velja vse zgoraj povedano, temveč v njegovem statusu vodje opozicije. Skratka, pri subjektivnem elementu nas v tem kontekstu ne zanima, da gre za posameznika po imenu Janez Janša. Pomembno je, da gre za vodjo opozicije in kaj bo ta proces v precedenčnem smislu pomenil za vsakokratnega vodjo opozicije, ne le za tega tukaj in zdaj.

Ključna ustavna vrednota, ki je tu na tnalu, je načelo demokratičnosti. Kot bralci teh kolumn že veste, sam demokracijo pojmujem kot seštevek štirih elementov: vhodne legitimnosti, izhodne legitimnosti, demokratičnega procesa v ožjem smislu (parlamentarni postopek), ki ju povezuje, ter pravne države, v okviru katere se vse skupaj odvija.

Opozicija ima v kontekstu demokratične ureditve ključno vlogo: izvaja nadzor nad oblastjo – je še eden od faktorjev zavor in ravnovesij – z njenim obstojem, to pa je pravzaprav odločilno, je zagotovljen politični pluralizem kot predpostavka obstoja dejanske demokracije.

Če se torej vodi proces zoper vodjo opozicije, je ta proces že po naravi stvari bolj suspekten in vreden pravne pozornosti. Če se ta proces vodi v času neposredno pred volitvami, pa je treba biti na to občutljiv še toliko bolj. Namreč sam obstoj procesa, ne glede na njegovo medijsko prezentacijo, še toliko bolj pa če je ta neuravnotežena, lahko vpliva na volilne preference volivcev, oz. na njihovo izkrivljanje – s tem pa na samo vhodno legitimnost. Če do tega pride in je vhodna legitimnost izkrivljena, pa je posledično deformiran demokratični proces v ožjem smislu in slednjič njegovi rezultati kot taki.

Kaj v tovrstnih okoliščinah narekuje slovenska Ustava? V ospredje se postavi zahteva po spoštovanju pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ta v primeru Patria ni le pravica obtoženih, temveč gre tudi za interes javnosti – torej javni interes, ki se izraža v zahtevi po izvedbi resnično poštenih volitev brez vnaprejšnjega izkrivljanja preferenc volivcev.

Iz povedanih razlogov bi si torej želel in pričakujem, da bo sodišče postopek v primeru Patria končalo čim prej, in sicer tako, kot meni, da je prav. S tem vztrajanjem seveda ne vršim nikakršnega pritiska na sodišče ali konkretnega sodnika. Edini pritisk, pod katerim je sodišče, in tako je prav, je pritisk ustave, z njenim načelom resnično demokratične države na čelu.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.