c S
Slovenska pravna žalost
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
23.09.2016 Slovenski pravosodni akterji v novi sezoni žajfnice, z naslovom Imenovanje predsednika Vrhovnega sodišča, imajo tokrat res smolo. Še Janez Janša je obmolknil in sedaj ni nikogar, nobenega političnega grešnega kozla, za katerim bi lahko skrili lastno pravniško mizerijo. Končno, in še enkrat več, se je potrdilo, da sta si sodstvo in širše pravosodje za svoj neugled in siceršnjo izjemno nezaupanje javnosti kriva sama.

Vprašam vas, kako naj bo vendar drugače. Kako naj bo drugače, če v Sloveniji nismo zmožni normalno izvoliti niti predsednika Vrhovnega sodišča. To, da se za tako vsestransko odgovorno funkcijo sprva ne prijavi nihče; nato se prijavita dva, od katerih eden dobi večinsko podporo občne seje, a ga brez kakršnekoli obrazložitve, torej arbitrarno, zavrne sodni svet; minister pa prostodušno naloži še tretjo ponovitev razpisa; je dokaz, da je v Sloveniji v vrhovih pravosodja in pri najbolj pomembnih institucionalnih pravnih akterjih nekaj hudo narobe.

Spoštovani, ne vem, ali gre za teorije zarote, za udarce tega ali onega imperija, ali pa zgolj za drobnjakarski provincializem napihnjenih in zraven še, često, na smrt sprtih pravniških egov. Vem pa, da vse skupaj odslikava eno samo veliko pravniško mizerijo. Za to jasno ne gre kriviti nikakršnega fantomskega »sistema«, temveč povsem konkretne ljudi, z imeni in priimki, ki od prvega do zadnjega ta »sistem« tvorijo in povzročajo, da je tak, kot je.

Posebej akutna dimenzija te mizerije, pravzaprav groteska in ironija v enem, je spoznanje, kako lahko je osebno kapitulirati v prav tisto močvaro, do katere si bil še včeraj tako zelo kritičen. Kako obstojna in rezistentna je ta močvara, da se torej širi tudi v polje na videz zdravega, intelektualno kritičnega, morda celo (uporabno) naivnega. Čeprav vse to že vemo, saj veste: še preden bo petelin do jutra dvakrat zapel, velja ob tokratni epizodi vendarle spet malo postati.

Kot vselej, se tudi tokrat po vseh kriterijih ustaljenih ustavnih demokracij pravno nesprejemljivo ravnanje sodnega sveta – opozarjam: moja kritika ni politična, ni personalna, in prav tako ne navijam za nobenega kandidata, še manj pa kandidiram sam – opravičuje na dobro znane, že preizkušene, a žal nekoliko obrabljene in zato predvidljive in nadvse duhamorne načine.

Najprej se zatečemo v formalizem. Tisti trdi in globoki, ko rečemo, da sodnemu svetu ni treba obrazložiti svojega mnenja, ker zakon oz. poslovnik nalagata samo obrazložitev odločb. Ko smo pritisnjeni ob zid, da mnenje, že po naravi stvari, konceptualno, ne more biti mnenje, če nima razlogov, dodamo novo dozo formalizma in pribijemo, da je mnenje v tej zadevi vendar nezavezujoče.

Pri tem nam seveda ne pade na pamet, da običajno razumevanje delovanja nadzornih ustavnih organov, in zares vseh nosilcev oblasti, zahteva, da so vsa oblastna ravnanja utemeljena z racionalno preverljivimi razlogi. Ne pade nam na pamet, da je tak zaključek še posebej utemeljen in pričakovan, ko gre za par excellence institucionalne odločitve tipa imenovanje predsednika Vrhovnega sodišča.

Nasprotno, namesto da bi forsirali dobre prakse, ki jih poznamo, o njih pišemo in predavamo, nekaj malega celo raziskujemo, svoje nečedno ravnanje opravičimo z obstojem še drugih praks, ki so jasno še slabše od naše. Če tudi Vrhovno sodišče ni obrazložilo svojega izbora, pa še Ustavno sodišče pogosto ne obrazloži svojih sklepov, in ko redna sodišča pravnomočno zaprejo ali pa vsaj priprejo ljudi brez racionalno preverljive utemeljitve, potem pa res ni tako slabo, če tudi naše mnenje, po vrhu vsega še nezavezujoče, ni obrazloženo.

Če in ko se celo zgodi, da nekdo izrazi nestrinjanje s prakso, ki bi sicer morala za seboj potegniti samoumevni strokovni pogrom, se zatečemo k preizkušenemu pravniškemu kolektivizmu, da pokažemo, da so kritiki osamljeni jezdeci, najverjetneje, ker sklepamo po sebi, z lastno agendo, če pa že brez nje, so pač odkriti čudaki. Če to še ni dovolj, pa jih že stisnemo s ščepci ad-personam diskreditacije in sistemom, včasih formalnih, največkrat pa neformalnih, cehovskih sankcij. Da bodo vedeli za drugič.

Vse skupaj potem tvori dobro znano slovensko pravno normalnost, ob kateri me je, ko takole razmišljam in še posebej ko o njej pripovedujem svojim tujim kolegom, preprosto: sram.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.