c S
O vizijah
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
30.04.2010 Ko sem sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja drgnil gimnazijske klopi, je bil eden največjih slovenskih problemov domnevno pomanjkanje t.i. vizije. Na to je glasno opozarjal predvsem tedanji predsednik republike, skorajda v en glas pa so mu pritrjevali naši – tedaj in sedaj – aktualni mnenjski voditelji. Težava naj bi bila v tem, da smo se po osamosvojitvi in prelomu s totalitarnim režimom v novi državi znašli najprej v osnovnem vrednostnem, potem pa še v celokupnem geostrateškemu vakuumu.

O tem, da so se te dileme, seveda poleg vseh ostalih, dotaknile tudi naših najstniških src, ne gre izgubljati besed. V žgočih debatah so se bili argumenti, padale so tudi krepke besede, rasle so zamere med tistimi, ki smo novo državo vzeli zares, kot diskontinuiteto in ki smo jo želeli vrniti, sledeč tedanjim pisateljskim navdihom, nazaj v srednjeevropski objem; in tistimi, na drugi strani, ki so na propad Jugoslavije in na vse, kar je bilo povezano z njo, gledali, če že ne z razočaranjem, pa vsaj z nostalgijo.

Vem, poleg vpletenih v tiste nepozabne gimnazijske dni in naših staršev, ki zanje, na srečo, niso nikdar izvedeli, so tiste debate sicer zanimive le za malokoga, pa vendar imajo za namene te kolumne določeno sporočilno vrednost. Odkazujejo namreč na dejstvo, da tista leta v Sloveniji nikakor niso bila brez vizije. Viziji sta bili vsaj dve. Pomanjkanje vizij torej ni mogel biti pravi problem.

Temu več kot pritrjujejo dandanašnje okoliščine, torej skorajda 15 let kasneje. Slovenija se danes šibi pod težo številnih vizij, pa se kljub temu zdi, da kot družba in država ne dosegamo nekega občutnega napredka – prej nasprotno. To kaže, da uspešnost države ni v neposredni povezavi s prisotnostjo ali odsotnostjo vizij, kar pa ne pomeni, da so te zadnje popolnoma nepomembne in brez potenciala za praktični učinek. Z drugimi besedami, vizije imajo vendarle nek svoj pomen in smisel. Poglejmo si kakšen.

Še pred tem pa kratek osvetlitveni vložek. Priznam, k temu abstraktnemu razmišljanju so me napeljale povsem konkretne okoliščine. Ko smo na Inštitutu dr. Jožeta Pučnika pod vodstvom dr. Žige Turka pripravili in nato predstavili Vizijo 20+20, je ta naletela na različne odzive. Če pustimo ob strani neodziv, ki je najbolj odmeval, je bila najbolj pogosta reakcija tista, ki je izražala skepso. Rekoč, še ena vizija, ki bo ostala samo na papirju, tega pa imamo že dovolj.

Kako je torej z vizijami in njihovimi nameni? Sam kot pristaš družbenega konstruktivizma na vizije gledam kot na teorije. Vizija je teorija o tem, kako družbo postaviti v boljšo luč, kot je sedaj. Teorije so namreč konstitutivni del družbene realnosti. Ta je ustvarjena, sledeč teorijam, ki so najširše družbeno sprejete, ali pa so zastopane s strani tistih, ki imajo družbeno moč. Teorije torej lahko postanejo praksa, ali pa vsaj lahko dejansko usmerjajo prakso, če so podkrepljene z močjo.

Ta je lahko dveh vrst: bodisi temelji na moči argumenta bodisi na argumentu moči. Ker se naš sistem imenuje demokracija, mora vsaka teorija vsaj navidezno strmeti k prepričljivosti, čeprav bo jeziček na tehtnici slednjič vselej politična moč, temelječa na kapitalskih in drugih podstateh.

Konkretna vizija 20+20 je izključno intelektualni produkt, ki ni podkrepljen z nikakršno politično močjo, si pa prizadeva, da bi z močjo argumenta prodrla v kar najširše ljudske in politične pore. Za vsako vizijo je zato še kako pomembno, da se o njej razpravlja, da se odprejo kanali komunikacije, da tisti, katere zadeva, lahko predstavijo svoj stav in – če tako želijo – spet svojo vizijo družbe.

V Sloveniji pa manjka predvsem  to zadnje. Vizij je dovolj, ni pa komunikacije. Ni resničnih razprav, in sicer ne samo zato, ker bi bili medijski kanali tako zaprti kot v preteklosti, temveč predvsem zaradi otopelosti, pragmatičnosti in že gole preračunljivosti ljudi. Tako kot večine študentov ne boste pritegnili k zunajkurikularnim aktivnostim, če jim ne boste hkrati ponudili dveh kurikularnih kreditnih točk za nagrado, si tudi ljudstvo za skupno dobro – torej za nič – ne bo razbijalo glav z vizijami.

Lepo vas prosim: kdo pa ima še čas za tako brezplodne stvari? Še dobro, da papir vse prenese in da ga imamo na srečo (še) dovolj!


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.