c S
Voz pred konjem
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
11.03.2016 Nedavna odločitev Ustavnega sodišča v zadevi U-I-69/15, v kateri je zavrglo zahtevo vrhovne sodnice Barbare Zobec po ustavni presoji 115. člena ZKP, je naletela na oster odziv dr. Marka Novaka in še bolj dr. Jerneja Letnarja Černiča. Oba sta izrazila svoje veliko obžalovanje nad domnevno zamujeno priložnostjo Ustavnega sodišča. K njunima stališčema moram podati jasno odklonilno ločeno mnenje.

Izvajanje Novaka in Černiča zakrivi logično napako, ki jo angleško govoreči svet figurativno ponazori z izrekom, da sta postavila voz pred konja. Zdaj pa se čudita, zakaj se voz nikamor ne premakne. Voz Ustavnega sodišča se v tej zadevi ni nikamor premaknil, ker se preprosto ni smel premakniti. Procesni pogoji za sprejem v obravnavo dotične zahteve za presojo ustavnosti preprosto niso bili izpolnjeni. O tem so soglašali vsi ustavni sodniki, niti tega ne prerekata Novak in Černič.

Njuna kritika prihaja z druge strani: zaradi pomembnosti, celo usodnosti te zadeve po njeni vsebini bi Ustavno sodišče moralo prebiti povsem jasno opredeljene procesne predpostavke. Z drugimi besedami, forma naj bi se morala umakniti vsebini, vsebinski pravičnosti, in ker temu ni bilo tako, je sedaj Ustavno sodišče obtoženo izrazito formalističnega ravnanja in celo skrivanja za črko pravne določbe.

Z vsem dolžnim spoštovanjem takih kritik ni mogoče sprejeti. Ustavno sodišče je ravnalo povsem pravilno, saj je sledilo popolnoma jasni, že na normativni ravni nedvoumni določbi zakona, za katero se ni prav nič skrilo, temveč jo je zgolj uporabilo na konkretnem primeru, kot na vseh ostalih podobnih poprej.

V danem primeru tudi nikakor ni mogoče vleči nobenih vzporednic z nacistično Nemčijo, kjer naj bi sodišča podlegla enakemu formalizmu. Formalizem v nacistični Nemčiji je sledil maksimi: zakon je zakon, ne glede na njegovo morda tudi grobo vsebinsko nepravičnost. Take vsebinske nepravičnosti pa menda ni mogoče očitati določbi zakona, ki kot eno od procesnih predpostavk sprejema zadeve v obravnavo zahteva pravnomočni sklep o prekinitvi postopka.

Ustavno sodišče bi moralo biti deležno hudih kritik šele, ko bi ravnalo drugače. Če bi, ker se bi mu zdela vsebina tako pomembna, preprosto povozilo procesne zahteve za obravnavo te zadeve. Kot je, najbrž prvi, v slovensko zavest skušal pripeljati Boštjan M. Zupančič: postopek (ki ga ne moremo enačiti z golo formalnostjo), je predpostavka vsake pravne države in ne sme biti dekla materialnim pravnim pričakovanjem.

Zakaj ne? Ker so materialna pravna pričakovanja lahko zelo različna, vsebinska pravičnost v veliki meri obstaja tudi v očeh njenega opazovalca, je subjektivna, in ker je temu tako, je edino prav, da se do nje pride na v naprej predpisan postopkovni način, ki je za vse enak. To je edini garant pravne države, ki terja, da smo vsi obravnavani enako. Če odstopimo od tega načela, ker se nam v nekem konkretnem primeru vsebina zdi tako pomembna, odpremo Pandorino skrinjico arbitrarnosti, ki je podlaga najrazličnejših možnih pravnih zlorab.

Vse povedano ne pomeni, da s kolegoma ne soglašam glede njunih vsebinskih vrednostnih ocen. Seveda je pravno povsem neutemeljeno, da vrhovni sodniki, kot tudi vsi ostali, ne smejo podati svojih ločenih mnenj. In seveda je še bolj pravno nevzdržno, da se v Republiki Sloveniji leta 2016 t.i. zadeva Kočevski procesi odvija na način, kot ga je v zadnji reviji Dignitas v obliki neke vrste nujnega sodnikovega ugovora vesti opisala vrhovna sodnica Barbara Zobec.

Opisano ravnanje večine v senatu Vrhovnega sodišča je prvovrstni pravni škandal, kar je treba povedati na glas. Kot je treba tudi povedati, da kritika Ustavnega sodišča, ki tega ni izreklo, ker pač zaradi procesnih omejitev do vsebine tega primera niti ni moglo priti, pač ni utemeljena.

Je pa treba, v zaključku, zastaviti še eno vprašanje, ki pa se ga cenjena kolega nista dotaknila. Zakaj dotični senat Vrhovnega sodišča ni hotel prekiniti postopka in tako svoji kolegici dopustiti možnosti zavarovanja njenih ustavnih pravic in, še bolj pomembno, doseči zavarovanje ustavne garancije neodvisnosti sodstva? Tu je po mojem mnenju srž zadeve in prav tu bi morala počivati tudi glavna ost kritike.

Kritika, ki gotovo dopušča vsaj načelno stališče, da je senat Vrhovnega sodišča s preprečitvijo vsebinske obravnave te zadeve na Ustavnem sodišču ravnal vsaj v nasprotju z duhom ustave, če ne že kar neposredno v nasprotju z njo!


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.