c S
Družbena odgovornost
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
31.08.2012 V zadnjem desetletju smo v akademskih razpravah priča pravemu razmahu debat na temo družbene odgovornosti. Te so danes postale že običajni del širšega javnega diskurza in s tem del konvencionalnega prepričanja, da je družbena odgovornost nek cilj, ki ga moramo zasledovati. Toda, kaj družbena odgovornost sploh je?

Družbena odgovornost je pojem, ki je po naravi stvari dovzeten tako za preveč kot za premalo vključevalne definicije. Za prve gre, ko pod družbeno odgovornost strpamo vsakršno obliko odgovornosti, ki jo nekoliko poenostavljeno enačimo z moralno (odgovornim) ravnanjem. Z drugimi besedami, družbeno odgovorno se vede vsakdo, ki ravna moralno, ali pa vsaj v skladu z minimum morale, ki ga predstavlja pravo.

Ta definicija nikakor ni prepričljiva, saj pomeša pojme družba, odgovornost, morala in pravo, ki so sami po sebi predmet definicijskih sporov in ki morajo biti za neko otipljivo definicijo družbene odgovornosti postavljeni v nek redosled, ki jih medsebojno razmeji. Družbena odgovornost mora torej pomeniti nekaj drugega, toda kaj?

Ožje, in po mojem mnenju premalo vključevalne definicije le-te, družbeno odgovornost razložijo v konkretnem zgodovinskem kontekstu, v katerem je ta trenutno aktualna. Tako pojem družbene odgovornosti dandanes največkrat zasledimo v povezavi s podjetji oz. z velikimi korporacijami. Govora je o družbeni odgovornosti podjetij.

Tu je fokus zelo specifičen, namreč izrazito naravnan proti dobičku. Ideja družbene odgovornosti podjetij poudarja, da poslanstvo podjetij ne more in ne sme biti zgolj maksimizacija dobičkov, temveč tudi skrb za korporativne učinke onkraj svojega neposrednega poslovnega okolja. V nekem definicijskem minimumu gre pri uveljavljanju družbene odgovornosti podjetij za zahtevo po prelomu s korporacijskim egoizmom ali celo solipsizmom.

Vendar do kolikšne mere? Kdaj se podjetje šteje za družbeno odgovorno? Že ko s svojimi zaposlenimi ravna v skladu s predpisi, ali ko jim zagotavlja standarde dela, ki presegajo zakonski minimum? Ali je podjetje družbeno odgovorno, ko spoštuje minimalne zakonske okoljevarstvene standarde, ali pa šele ko na svojo iniciativo internalizira prav vse svoje korporacijske eksternalije v okolju?

Kdo je tisti, ki naj odgovori na ta vprašanja, in kakšni odgovori so sploh prepričljivi, ali vsaj sprejemljivi? Se ti razlikujejo glede na okolje, v katerem so dani? Z drugimi besedami, ali je družbena odgovornost podjetij iz zahodnega sveta nekaj univerzalnega, kar mora veljati povsod, ali pa je treba upoštevati kontekstualno pogojenost in za področja z drugačnimi, beri nižjimi standardi vsesplošne regulacije, zahtevati tudi nižjo zadostno mero družbene odgovornosti?

Vse to so težka vprašanja, tako v akademskem diskurzu, kjer se bijejo teoretični boji na konceptualnih robovih, še bolj pa v resničnem življenju (korporacij), kjer se odvijajo fantastične, včasih tudi fizične bitke kapitala, politike in vsakršne moči. Vendarle pa menim, da bi odgovor lahko bil relativno preprost, če bi povezali pojem družbene odgovornosti z idejo integritete.

Integriteta, o kateri je že bilo govora v nekaterih prejšnjih kolumnah, je predpostavka vsake dobro urejene družbe (well-ordered society), hkrati pa bi morala biti tudi njen cilj. Integriteta pomeni celost, neokrnjenost v osebnostno-moralnem smislu. Pri čemer kot osebo lahko pojmujemo posameznika, institucijo, korporacijo, družbo ali državo.

Ta v integriteto vgrajena zahteva po celosti predpostavlja moralno koherentnost tako na izjavni kot na izvedbeni ravni. Oseba z integriteto prisega na določena koherentna moralna načela in pravila kot vodilo svojega ravnanja, pri čemer v praksi v skladu s temi načeli tudi (kar se da) dejansko ravna. Trdim, da je integriteta minimum družbene odgovornosti. Brez integritete oseb(e) družbene odgovornosti ni.

Družbeno odgovornost, pa ne le podjetij, si tako lahko predstavljamo kot kontinuum, katerega skrajni (minimalni) rob predstavlja integriteta; onkraj nje se širi družbena odgovornost stricto sensu; še onkraj nje pa je že altruizem. Natančne meje med posameznimi elementi družbene odgovornosti se razlikujejo od družbenega konteksta do konteksta. Univerzalnih pravil ni – so se pa oblikovala konvencionalna gledanja na minimum, ki je v obliki prava tudi prisilno izvršljiv.

Kaj je torej družbena odgovornost? Družbena odgovornost je pojem, ki združuje integriteto, družbeno odgovornost stricto sensu in altruizem na kontinuumu, ki je kontekstualno pogojen in ki je zaradi podružbljene integritete v modernem svetu v preseku med integriteto in pravom tudi prisilno izvršljiv.

Ko govorimo o družbeno odgovornem ravnanju na sploh, imamo tako v mislih vse štiri elemente; ko pa se pogovarjamo specifično o družbeni odgovornosti podjetij (ali drugih entitet), pa razpravljamo o družbeni odgovornosti v ožjem smislu. To je o tistem sklopu odgovornosti, ki presega minimalne zakonske pogoje ravnanja in ki se še ne prelevi v altruizem. Šele ta konceptualna razjasnitev očitno odpre prostor za prava vprašanja o bistvu družbene odgovornosti.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.