c S
Nenavadna linija
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
23.02.2010 V teh dneh, ko se je Slovenija iz blatnega spremenila v Pasji dol, iz katerega se bomo težko izvlekli celo s pomočjo samega barona Munchausna, nam še kako prav pridejo igre. Olimpijske namreč. Te tokrat nimajo le športne dimenzije, ampak tudi jasno izpostavljeno pravno, politično in moralno plat.

Vse tri so privrele na dan, kje drugje kot pri nedavnem fantastičnem uspehu Petre Majdič. Sedaj je že jasno, ker so pri ljudeh rezultati preiskav očitno znani precej prej, da je Petra osvojila bronasto medaljo s štirimi zlomljeni rebri in predrto popljučnico. Marsikdo tega ni verjel. Get real, so se glasili nekateri komentarji na tujih forumih. Toda o poškodbi smo se lahko prepričali na lastne oči. Mediji so nam, tokrat brez vsakršne cenzure, pokazali rentgenski posnetek.

Brez vsakršne cenzure smo tudi spremljali Petrin padec v tri metrsko luknjo na najbolj ostrem zavoju tekmovališča. Kljub temu, da so bili organizatorji in vodstvo tekmovanja dan pred tem s strani ene od tekmovalk obveščeni o nevarnosti, ki pretijo na progi, torej o nečem, kar bi morali najbolje poznati in se zavedati prav sami, niso ukrenili ničesar. Zavoj in globel pod njim sta ostala nezavarovana.

Petra se je naslednji dan znašla v njej. Zakaj? Ubrala naj bi "nenavadno linijo". Toda na takšen ciničen način se zgodba vendarle ne more končati. Izrecno se postavlja vprašanje pravne odgovornosti organizatorja za nemajhno škodo, ki je Petri nastala. Pravna intuicija, osnove odškodninskega prava, podkrepljene z nekaj primerljivimi, seveda ne neposredno uporabnimi, judikati slovenskega Vrhovnega sodišča (še posebej Sodba II Ips 39/2005), nam indicirajo, da so podlage za njeno uveljavljanje podane. Petra bi torej zoper organizatorje lahko vložila odškodninsko tožbo in sam ne vidim razlogov, zakaj z njo ne bi uspela.

Uporaba takšne pravne poti tako ni nekaj, kar bi veljalo v naprej izključiti, še posebej ker so posledice padca zares hude, brezbrižnost organizatorjev pa tudi. Vendarle pa poanta Petrine zgodbe slednjič le ne bo pravna, pa tudi politična ne, čeprav pušča jasen politični pečat. Predsednik vlade je poudaril, da je Petra njegov in naš navdih. Predsednik države pa je pohitel in jo odlikoval z zlatim redom za zasluge. S tem je, kako drugače kot v primeru Ertl, v slovensko družbo poslal zares pozitivno simbolno sporočilo.

Tega je najbolje ubesedila kar Petra sama: "Če sem jaz zmogla, potem zmore vsa Slovenija! Ne se nikoli predat, četudi smo večkrat na kolenih. Vedno lahko vstanemo, vse lahko naredimo. Čudeži se dogajajo!" Kjer je strah, je tudi pogum. Ko nam gre za stvar, za tisto, kar menimo, da je dobro in prav, se moramo za to boriti brezkompromisno, včasih celo prek svojih človeških moči, pa čeprav malokdo verjame, da nam bo uspelo.

To je etična zavest, ki je Petri napisala pot do športnega uspeha. Ta ista zavest, nazadnje poosebljena v Dr Jožetu Pučniku, pa je po večstoletnem boju privedla tudi do samostojne slovenske države. Morda se bo komu primerjava zdela neprimerna, bognedaj celo politična, toda, če dobro pomislimo, vendarle drži. Tako Petra kot Pučnik sta pristala v luknji, sicer vsak v svoji, ker sta po mnenju "organizatorjev" ubrala "nenavadno linijo." In vendar sta za vsako ceno hotela iz nje, da bi uresničila svojo stvar. Uspelo jima je.

Nenavadne linije so torej tiste prek katerih odločni in brezkompromisni ljudje premikajo mejnike in lahko svet spreminjajo na bolje. Nenavadnost linij je takšna seveda v očeh večine, ki pa v svojem srcu včasih, v določenih prelomnih trenutkih, nenavadno občuti pravilnost in pravičnost teh istih nenavadnih poti. Takrat se stvari ponovno lahko postavijo na svoje mesto. Upati je, da etična zavest, ki podčrtuje Petrin uspeh, lahko povzroči tudi to.

P.s.

Sklicujoč se na moralno plat Petrinega uspeha sem pretekli teden poskusil motivirati tudi svoje študente pri ustavnem pravu v za njih vselej prezgodnjih jutranjih urah. Češ, če Petra lahko deklasira večino svetovne konkurence in osvoji bronasto medaljo z zlomljenimi rebri, potem to kaže, da oni kot študentje in mi kot ustavna politična skupnost tudi zmoremo precej več, kot se nam zdi. Zmoremo zgraditi boljši jutri, ali po Ackermannu, boljši ustavni red, kot je ta, ki smo ga podedovali. Ena od študentk, ki me je pozorno poslušala, je na to odvrnila, da to potemtakem pomeni, da bi več ljudi v Sloveniji moralo zlomiti rebra. Čeprav sem ob tem odgovoru sprva menil, da je študentka iz celotne zgodbe prišla do logično povsem zmotnega zaključka, sedaj nisem več tako prepričan. Morda pa ima - v nekem prenesenem pomenu - celo prav?


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.