c S
Urbani razkroj
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
03.09.2010 Vselej sem se trudil pisati iz sebe in čim manj o sebi. To zadnje, razen potrebi po samopotrjevanju in vzbujanju pozornosti, celo občudovanja v očeh drugih, sicer ne služi nikakršnemu zanimivemu, kaj šele koristnemu cilju. A tokrat moram na nek način onkraj sebe. Zakaj, tisto, kar sem videl in občutil tam, kjer sem bil, bo napolnilo vsebino tokratne kolumne. Seveda, napisane iz (in od) mene.

Detroit. Med svojim tokratnim študijskim obiskom v ZDA sem se v tem mestu, vselej iz razvedrilnih razlogov, da ne bo pomote, znašel kar dvakrat. In imel sem kaj videti. Pred in za menoj so tekle ulice samega mestnega jedra, toda bile so prazne. Na njih je bila peščica ljudi, vsi večinoma ene barve, in le maloštevilni avtomobili. Nebotičniki so bili spodaj zabarikadirani, zgoraj pa prazni. Tovarne so samevale. Glavna železniška postaja je bila razsuta kot tiste stavbe v Vukovarju.

Detroit je mesto duhov. Ti so večinoma črne barve in le oni so ostali. Ko se iz središča mesta pomaknete v bližnje okoliše, je slika še bolj siva. Vozili se boste po cestah, ob katerih so nekoč stali lokali, trgovinice, nad njimi pa so živeli ljudje. Sedaj vse zeva v svoji praznini, le na vsakih nekaj sto metrov se pojavijo znaki življenja. Neredki so prizori, ko v povsem opustelih soseskah stoji le še cerkev, h kateri pa je sedaj pridan minaret. Vsaj tu zasveti žarek upanja.

Priznam, da kar nekaj časa Detroita nisem uspel spraviti iz sebe. Pustil sem se poučiti, da se takšnemu pojavu reče urbani razkroj; po domače umiranje in smrt mesta. Razloženo mi je bilo, da je osnovni povod za urbano dekadenco, ki se odvija v Detroitu, rasni konflikt, ki je svoj vrhunec doživel z eksplicitno desegracijsko politiko Vrhovnega sodišča v 60-ih letih prejšnjega stoletja.

Ta je povzročila beg belega prebivalstva iz osrčja mesta (white flight), v katerem je ostalo le v vseh pogledih tradicionalno deprivilegirano črnsko prebivalstvo. Ko je Detroit, ki je poznan tudi pod vzdevkom Motown – mesto (avtomobilskih) motorjev – zadela še avtomobilska kriza, je bil krog sklenjen. S pobegom izobražene delovne sile, z izgubo delovnih mest, ob prisotnosti dozdevno nesposobnih, morda celo skorumpiranih lokalnih politikov, se je mesto zapisalo revščini, drogam in nasilju. Praznjenje in dekadenca sta se tako le še pospešila. Rešitve ni na vidiku.

Prav ta brezup, občutek, da gre vse lahko le še navzdol in sočasno opazovanje mogočnih stavb, kako tonejo v pozabo, je tisto, kar na opazovalcu, pa če je še tako brezbrižen, pusti težak pečat. Opomni ga, da je vse minljivo. Celo blišč; in kar je najhuje: tudi mi sami. V človeku se zbudi občutek nemoči, nemir, začne ga glodati vprašanje.

Kako je mogoče, da lahko pride do takšnega nepovratnega propada nekega življenjskega - družbenega sistema? Kako je mogoče, da se urbana dekadenca odvija vsem pred očmi, pa vendar se ne zgodi nič? Ljudje, mimoidoči in tisti, ki tam živijo, kot da je ne vidijo. Ali pa je nočejo videti? Pretvarjanje in slepljenje samih sebe sta ključni besedi. Pa ne le v Detroitu, da ne bo pomote. Medtem ko mesto tone v svoji brezkompromisni urbani bedi, mi veselo kričimo na baseball tekmi sredi prelestnega mestnega stadiona. Ameriške Stozhicze.

Na stadionu, seveda, odmeva the land of the free, home of the brave, ki vre iz ustec črnskega otroškega zbora. Free? Brave? Detroit?! Kako je mogoče, da se takšen urbani razkroj dogaja v najbogatejši, najnaprednejši, najbolj demokratični državi na svetu, z najdaljšo ustavno tradicijo? V državi, ki ima najboljše univerze na svetu, ki privlači največje družbeno-politične mislece in filozofe našega časa; v državi, v katero so pribežali mnogi z upanjem na boljše življenje. Saj veste, kaj v slovenskem jeziku pomeni Amerika? Nekaj manj kot Indija-Koromandija.

Ja, takšni ekscesi so mogoči tudi pri najboljših in to je še dodaten streznitveni moment. Moment, ki nam pove, da je naš vse drugo kot popoln svet, a nam hkrati nalaga, da nenehno vztrajamo pri njegovem izboljševanju. Detroit je hkrati ogledalo naših stranpoti, a tudi učna ura za prihodnost. Ura, ki nas uči, katerih poti naj se izogibamo, da bi lahko ubrali prave. Precejšnja verjetnost je, da bomo ponovno zašli.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.