c S
Dovolj je bilo
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
19.06.2015 Z dunajskega letališča v Bratislavo dnevno vozi več kot dvajset avtobusov. Z Dunaja v Budimpešto vas vlak pripelje v dveh urah in pol. Proti Salzburgu drvi z 200km na uro. V Sloveniji se vozimo, pa to niso moje besede, kot v džungelskih vagonih po tirih iz časov Marije Terezije. Podružnice multinacionalk nas zapuščajo, nekatere z izrecnimi besedami, da za Slovenijo ne želijo niti slišati več. Privlačni smo le še za Balkan in balkanske posle.

Še dva tedna sta minila in slovenska politika je še bolj zabredla.  Ponovno, jasno, nihče ni kriv za nič; za ene je vse optimalno, za druge pa vse narobe. Tako je pač v slovenski post-moderni periferiji. Razmere, ki so najbrž vredne objokovanja, če na srečo ne bi bile smešne. Smešne zato, ker ta politika dejansko več o ničemer ne odloča. Pristojnosti so na supranacionalni ravni, moč in vpliv pa na ravni globalnega kapitala. Vse, kar še lahko počne slovenska politika, je, da brede v peskovniku nacionalnega interesa in »Našim« seveda bolj ali manj strateškim podjetjem vztrajno zbija prodajno ceno. Za to smo jih vendar izvolili.

Ob tem se, jasno, lahko zabavamo, zbijamo cinične šale in dovtipe, nenazadnje smo s humorjem preživeli tudi socializem. Ker, oprostite, s pogledom od zunaj so slovenske politične razmere zares smešne, pravzaprav tragikomične in vredne pomilovanja. Še bolj pa so tega vredni rezultati, ki jih taka politika in tisti, ki jim v administraciji in gospodarstvu načeljuje, proizvaja. Pa ne gre na tem mestu spet naštevati zgodb o tunelih, drugih tirih, takih ali drugačnih ne-razvojnih oseh itd. Vse to sploh nima več smisla – in pretežnemu delu volivcev je to že zdavnaj postalo jasno. In odločili so se za – abstinenco, tisto volilno.

Potem ko smo ugotovili, da je Cesar gol, in nam je ostala le še golota, bi bil morda vendarle čas, da se vprašamo, ali ni bilo morebiti dovolj? Dovolj post-modernega političnega preigravanja, upogibanja besed, izmišljanja novih in novih zgodb, škandalov, zmerjanja in svetohlinstva, ki s polja političnega – drugače v formalni demokraciji vendarle ne gre – duši in hromi prav vse podsisteme v tej državi? Vse, kar je ostalo še količkaj normalnega.

Ali ni bilo dovolj političnih igric v vseh porah družbe: odrskih in zaodrskih. Razumem, da je namen politike optimizacija dobrega, kot ga vidi stranka ali nek stan, fakcijska skupina, in ne zagotavljanja tistega, kar je prav. Toda v Sloveniji smo vendarle prišli tako daleč, da je zasledovanje strankarskega dobrega očitno uničujoče za polis, za našo politično skupnost, torej za nas vse.

Ali ne bi že bil čas, da se v tej državi odločimo, da bomo živeli skupaj, kar pomeni, da je nujno treba voditi tvoren dialog na vseh področjih, tako da ne poznamo tabu tem in da sprejmemo sogovornikovo enakopravnost, legitimnost, njegov jaz. Kar hkrati pomeni tudi sprejemanje odgovornosti za storjene napake, krivice, da o zločinih zoper človečnost niti ne govorim. Če tega časa ni, ali pa ga ne bo, ali ne bi bilo najbolje, da Slovenijo razdelimo na (približno) pol in vsak pol vzame svoje gorečneže za svoje planke in z njimi snuje globalno neprihodnost? Tako bodo končno vsi, ki so proti nam, z njimi, drugi pa z nami. Ostali bomo imeli vsaj mir.

Ali ne bi bil že čas, da nekdo, ki predstavlja to državo navznoter in navzven, skliče Prebuditeljsko vseslovensko konferenco, kjer bi najboljše in najbolj-izvoljene ter institucionalno poklicane akterje, skupaj z javno inteligenco civilne družbe, posadil za isto mizo in jih vprašal, če še nameravajo kam naprej skupaj? Če s to državo, ki bo v kratkem dopolnila 25 let, še mislijo kaj konstruktivnega storiti, ali pa je bolje ta čoln zapustiti že danes?

Obstoječe nabijanje in sprenevedavo politično prepucavanje, oprostite izrazom, večkrat zasledujoč kar najbolj parcialne zasebne interese pod krinko javnosti, je pač šlo prek vseh okvirov in služi le še samemu sebi. Slovenija, še najbolj pa njene mlade generacije, z njim  objektivno izgublja na vseh področjih doma, v regiji, Evropi, da o svetu niti ne govorim. Nastopil je skrajni čas, da se ta politična skupnost odloči, ali bo še kaj naredila iz sebe: še kaj zgradila, ustanovila, spodbudila, ali pa se bo dokončno in nepovratno vrgla v politično brezno anomalij in lastnih patologij. Kakorkoli že, odločitev naj bo jasna, javna in vsaj tokrat ne sprenevedava.

Dokler bomo imeli tako politiko, v najširšem smislu, vključno s tisto v pravu, nimamo pogojev za ustvarjanje pravne države. Dokler bomo imeli to isto politiko, vključno s tisto v gospodarstvu, ni nikakršnih obetov za bolj konkurenčno ekonomijo, s katero lahko preživimo v globalni tekmi. Dokler bomo imeli tako politiko v najširšem možnem smislu bo ta država umirala na obroke in večina bo živela slabše. Avstrijci pa se bodo vozili 200km na uro. Kdo pa jim je kriv za to? Sami. To velja tudi za nas.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.