c S
Brezizhodni položaji
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
18.07.2014 13.7. 2014 ni prinesel ničesar novega. Politične karte so se sicer premešale, ljudske večine so se postavile bolj za en kot za drugi narativ. In čeprav smo lahko prebrali, da so še tiste redke strokovne razprave o zadevi Patria menda na ravni bulvarskega tiska, z njimi ne velja prenehati. Še posebej zato ne, ker problemi izpred 13.7. 2014 niso nič manjši danes. Nasprotno, ker se o problemih ne želimo niti odkrito pogovarjati, kaj šele jih iskreno reševati, se ključni akterji in z njimi država Slovenija nahajajo v vse bolj brezizhodnih položajih.

Tisto, kar je prav, niti v demokraciji ni vselej odvisno od vsakokratne večine. Zato imamo ustavno pravo. Ker nas je zgodovina naučila, da ljudske in politične večine iz najrazličnejših, tudi plemenitih razlogov, lahko povzročijo ne samo posamičnih kršitev človekovih pravic, temveč prave pogrome, se večine zavestno samo-omejijo z ustavami, katerih vsebine so onkraj dosega običajne dnevne politike in postavljajo standarde, na temelju katerih lahko še tako notranje raznolike, razklane, tudi sprte, politične skupnosti vzdržno delujejo na dolgi rok.

To pišem zato, ker vztrajam, da politični poraz stranke pritožnika v zadevi Patria v ničemer ne zmanjša pravnih problemov v tej zadevi. Lahko se zgodi, da bo v luči odliva podpore ljudstva marsikomu usahnil pogum, da bi še pravno govoril o zadevi, kot je prej, saj so sedaj oportuniteti stroški oglašanja še toliko višji; prav tako pa se lahko zgodi, da se bodo končno pojavili tudi tisti, opogumljeni s strani političnih večin, in o zadevi Patria pravno in argumentirano povedali kaj prepričljivega v njen prid. Takih stališč, precej povedno, doslej ni bilo zaslediti.

Toda ne glede na (ne)oportunost oglašanja ali molčanja ostaja dejstvo, da je zadeva Patria pravno razpadla. Preprosto nihče ne more biti obsojen za neindividualizirano, nekonkretizirano kaznivo dejanje, ki je v načinu storitve celo abstraktno. To je povsem samoumevno. In tega ne bi smel zamegliti prav noben volilni izid. To pravno vprašanje je povsem neodvisno od izida volitev.

Kaj to pomeni za poštenost volitev in posledično legitimnost njihovega izida, sem pojasnil že v prejšnji kolumni.  Ne morem in nikdar ne bom soglašal s črkobralskimi stališči, da so volitve poštene in legitimne samo zato, ker so bile izvedene v skladu s črko zakona in ustave. Črke teh zakonov in ustave predpostavljajo normalno državo, ne pa tako, v kateri je tri tedne pred volitvami v zapor poslan vodja opozicije zaradi pravnega procesa, ki mora in je pri razumnemu človeku tudi zbudil odkrite dvome o njegovi poštenosti.

Na takih volitvah, že zaradi okoliščin, ki jih v evropskem prostoru, katerega del smo, ni mogoče zaslediti, visi senca dvoma, senca nepoštenosti in zato nelegitimnosti. Za to priznanje ni treba biti nikogaršnji politični zaveznik, treba je le ohraniti minimalno predanost standardom, ki so zapisani v slovenski ustavi, in civilizacijskim normam, ki smo se  jim kot del Evrope zavezali.

Po sociološki, pa tudi politični, plati razumem, da zmagovalcem volitev ni v interesu rezati veje, na kateri sedijo. Zanje je politično neoportuno pristati na tezo nelegitimnosti. Toda to zmagovalce pelje v brezizhodni položaj, v katerem političnim poražencem absolutno in v celoti odrekajo vsakršno verjetnost in zato legitimnost njihovih stališč.

Pribijanje, da so volitve bile legitimne in poštene, v luči vseh opisanih dejstev, ki zunanjemu nezainteresiranemu opazovalcu o tem zbudijo precejšen dvom, pač ne ustreza ravnanju, ki se pričakuje od političnih strank v dobro urejeni politični skupnosti. Povsem enako velja za zatrjevanje, da je z našo pravno državo in njenimi nosilci vse v redu in da tisti, ki ne mislijo tako, pravno državo rušijo in razbijajo. Problemi namreč so in to ne le jasni, ampak tudi očitni in hudi. Njihovo zanikanje ne prinaša rešitev, temveč le nadaljnje zaostrovanje.

V podobno brezizhoden položaj so se pahnili volilni poraženci, ki so v objektivnih okoliščinah politične tekme okrnjene poštenosti zaključili, da se bodo v znak protesta, v enkrat večji drugič pa manjši meri, v popolnem odrekanju legitimnosti volilnega izida pač izločili iz parlamentarizma. Tudi to je ne le politična napaka, temveč ustavno sporen in do svojih volivcev nesmotrn korak. V danem kontekstu imajo politični poraženci ustavno dolžnost in zavezo do svojih volivcev, ne samo da pri delu parlamenta sodelujejo, temveč da okrepijo svoj angažma in od politične večine zahtevajo še več mehanizmov parlamentarnega nadzora.

Najbolj v brezizhodnem položaju pa se je, po povsem sociološki plati, znašlo slovensko pravosodje. Kakorkoli bi zdaj še želelo taktizirati, vsaka (ne)sprejeta odločitev bo  povzročila nemajhne pretrese. Če sodbo razveljavi, bo morda nastala, sodeč po praksi ESČP in nekaterih drugih držav, pravna podlaga za ustavno izpodbijanje volitev. Če sodbe ne razveljavi in do tega pride šele na ravni ESČP, pa bo učinek še hujši, saj bo prav pravosodje tisto, ki je zakrivilo take volitve in vse nanje vezane negativne posledice, tako da bo njegova verodostojnost povsem zbledela. Tedaj bo pravosodje moralo izpeljati obsežno samo-reformo.

Kaj naj torej stori Vrhovno sodišče? Preprosto: tisto, kar je prav in kar pravo v tem procesu zahteva že od samega začetka. Kdor dela prav, ne ravna narobe in ne more trpeti nikakršnih negativnih posledic.

Vsega tega ne pišem kot navijač ene ali druge strani, temveč kot nekdo, ki ga stopnja konflikta, do katere je zadeva Patria v Sloveniji privedla, upoštevaje vse objektivne in subjektivne okoliščine, skrbi. Skrbi, v zavedanju, da civilizirano reševanje konfliktov terja, česar v Sloveniji ni, namreč dialoški pristop. Ta predpostavlja diskurzivno izhodišče, da ima tvoj nasprotnik lahko tudi prav in da je – vsaj v politiki – rešitev vselej iskati in najti nekje vmes. A priorno (samo-)izključevanje, radikalizacija, etiketiranje s fanatiki, lukašenki in podobno, vodi najprej v politični, nato družbeni in slednjič še pravni razkroj. Ekonomskega tako ali tako, prav zaradi opisanega ravnanja, že imamo.  

Smo v Sloveniji zmožni živeti skupaj kot skupnost, priznavajoč realne, večkrat nadvse akutne probleme prav v zadevah demokratične in pravne države, ki sta naše edino sekularno skupno dobro, in sprejemati drugače misleče kot sodržavljane, s katerimi smo na istem čolnu? To bo pokazal čas. Tega pa je v brezizhodnih položajih, v katere ste nas potisnili, vsak dan manj.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.