c S
Usodna vseprisotnost Zahodnega Balkana
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
29.08.2014 Suverenost države je sestavljena iz dveh dimenzij: notranje in zunanje. Država je notranje suverena, če na svojem ozemlju in ljudmi izvaja učinkovito oblast. Zunanja suverenost države pa je odvisna od pripoznanja notranje suverenosti s strani drugih suverenih držav, ki tvorijo mednarodno skupnost. Zdi se, da je enako tudi z identiteto države.

Skupina ljudi, zbrana pod imenom Evropska Slovenija, že kar nekaj časa opozarja na  restavracijo družbenega sistema, ki ga označuje klima provincialne samozadostnosti, domačijske zaprtosti, duhovne ozkosti in svetohlinstva. Z zaskrbljenostjo zremo v vse večje ekonomske, politične in pravne primanjkljaje, ki se nam dogajajo. In slednjič, skorajda brezmočno opazujemo, kako iz tako želene evropske, počasi a vztrajno, nastaja balkanska Slovenija.

Ta brezmoč pri oblikovanju, ali vsaj vzdrževanju notranje evropske identitete države, ki se meri v odnosu do prevladujočega domačega narativa in praks, se žal vse bolj potrjuje tudi v zunanji dimenziji slovenske identitete. To je v načinu, kot nas vidijo in geo-strateško, zavezniško, slednjič pa tudi vrednostno, uvrščajo drugi.

S tega vidika ni skrivnost, da je Slovenija v zadnjem desetletju naredila popoln krog in se slednjič spet, kot pes, ugriznila v svoj rep. Začeli smo kot anonimna tvorba, ki jo je le malokdo znal postaviti na svetovni zemljevid. Pripotovali smo do najvišje točke vzorne učenke, vodilne nove države članice EU, in se po lastnih zaslugah od leta 2008 strmo spuščamo po poti navzdol.

Prišli smo nazaj na Zahodni Balkan. Tja so nas kot prijazni gostitelji na včerajšnji vse-jugoslovansko-albanski konferenci z udeležbo institucij EU prizemljili Nemci. Najbrž so zgolj sledili korakom slovenske diplomacije, ki, kot vemo, raje potuje v Bosno, kot pa na vrhunsko državniško srečanje z ameriškim predsednikom na 25.-obletnico svobodne Poljske.

Drži, konferenco o Zahodnem Balkanu in slovensko vlogo na njej lahko interpretiramo tudi drugače. Kot dokaz, da je Slovenija s svojim know-how pomemben akter, ki lahko z izkušnjami znatno prispeva k evropski perspektivi držav nekdanje Jugoslavije. Nemško vabilo na konferenco bi bilo potemtakem svojevrstno priznanje Sloveniji in potrditev njene vloge vzornika drugim državam, ki so šele na poti v Unijo.

Toda ta druga interpretacija bi bila lahko pravilna le, če bi Slovenija sama ostala zvesta in bila trdno privržena evropski perspektivi. Pa ni. Ko bi bila, deset let po našem članstvu v EU ne bi bili potrebni pozivi k Evropski Sloveniji. V luči notranjega identitetnega, celo civilizacijskega premika na Balkan, zunanje uvrščanje v kroge Zahodnega Balkana, le še utrjuje tisto, kar nastaja doma.

Kot je bila za Slovenijo v pol-pretekli zgodovini usodna odsotnost Zahodne Slovenije, tako postaja vse bolj jasno, da bo v prihodnje za nas usodna vseprisotnost Zahodnega Balkana. Svarilo je resno in z njim bi se bilo treba spoprijeti še danes. In to doma. Naši partnerji v EU, drugače kot velesile v preteklosti, nas danes pač zgolj uvrščajo v geo-strateški in vrednosti kontekst, ki smo si ga s svojimi dejanji in opustitvami izbrali sami. 


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.