c S
Mayday, mayday: meritokracija in država
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
24.07.2015 Slovensko zunanje ministrstvo je nasedlo v Savudrijski vali. Prisluškovani telefonski pogovor med neodvisnim in nepristranskim arbitrom in visoko uslužbenko nasedlega ministrstva je še enkrat več pokazal na dva ključna in vseprisotna problema Republike Slovenije: odsotnost meritokracije in državnosti.

Recimo bobu bob: to, kar sta si privoščila telefonska sogovornika v hrvaško-slovenski zadevi, ima prav toliko opraviti s profesionalnostjo, kolikor je hrvaško prisluškovanje odraz odličnih medsosedskih odnosov. Toda Hrvaški v tej zadevi ne moremo očitati ničesar, česar že nismo vedeli o njej. Gre še za en kamenček v mozaiku njenega real-političnega odnosa do mednarodnega prava in mednarodnih odnosov. Iz njega bi se končno že lahko nekaj naučili, pa se nismo. Državne interese je treba maksimizirati in krčevito braniti. Enotno.

Naučili pa se nismo, ker pri nas znanje in tisti z znanjem preprosto niso vrednota. Vklopite zgodovinski spomin, kako se je iskalo in mešetarilo z imenom slovenskega arbitra, ki se je sedaj spotaknil na osnovni profesionalni stopnički. V slovenski medijski krajini je bil, jasno, ključen podatek o plačilu, ki ga naj bi arbiter prejel. Morda ga bo sedaj vrnil?!  

Javna tajna je: vsi, ki so del institucij te države, vedo, kako in predvsem koga se v tej državi kadruje. Naše in svoje. Javna tajna je, da je meritokracija faktor, ki posamezniku lahko celo škodi. Če je predober, bo lahko ogrožal svoje nadrejene. Če se je izobrazil v tujini, z visokimi ocenami ali kariernimi dosežki, nekaj tudi ne more biti prav. Bodisi je bilo izobraževanje prekratko bodisi predolgo, skratka ni bilo slovensko. Če pa je že bilo dobro, pa je res čudno, da hoče ta ali ona, ki je tako kvalitetna, nazaj domov v Slovenijo.

Ker imamo tako na vseh mogočih institucijah res najboljše ljudi, gre tej državi tako dobro. Spomnite se, za ilustracijo, kulturnega šoka v Bruslju, kamor smo poslali samo bivšo predsednico vlade, pa se nam je smejalo pol Evrope in večina Evropskega parlamenta. No, sedaj to isto gospo preganja celo NPU zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja, kar je, mimogrede, dodatno absurdno tratenje davkoplačevalskega denarja, nesmiselna in najbrž tudi neupravičena uporaba represivnega aparata za ravnanje, ki je bilo ustrezno politično kaznovano že v Bruslju. Doma pa nagrajeno s sedežem v parlamentu. Se razume.

Spomnite se, kaj počnemo z imenovanjem slovenskega sodnika na Evropsko sodišče za človekove pravice. Z razpisi in kandidati ravnamo, kot da pošiljamo ljudi na mešetarski semenj. V normalni državi se kaj takega ne dogaja. Za kandidature bi se odločali ljudje, ki bi izpolnjevali visoke objektivne standarde, primerljive s tistimi najboljšimi kandidati na zahodu, in takih kandidatov se ne bi drznil zavračati noben parlament.

A pri nas, pa saj vemo, objektivna meritokracija ne šteje nič, ker prevladuje subjektivno vase-zavarovana superiornost, ki v preseku z ostalinami skupščinskega sistema v slovenski ustavni ureditvi vodi od enega do drugega procesnega fiaska, v katerem nihče, ki je zares usposobljen in predvsem normalen, ne želi več sodelovati.

Meritokracija gre z roko v roki z državo. Države brez meritokratskih elit ni. Sploh pa ni močne države na zunanjepolitičnem področju, če notranja politika najprej razdeli tisto peščico elitnega in se za svoj kratkoročni notranjepolitični prestiž ne uspe poenotiti o ničemer, kar je ključno za doseganje mednarodnih ciljev države. Navzven vselej stojimo ali pademo skupaj, navznoter pa se lahko politično bojujemo kolikor nas je volja. Ne verjamete? Poglejte Hrvaško.

Kaj torej storiti? V zadevi arbitraže vztrajati pri sporazumu in Hrvaško držati v primežu pacta sunt servanda, čeprav je očitno, da se je ta država odločila storiti vse, da bi končno odločitev arbitraže najprej pravno potem pa še politično v celoti razvrednotila, tako da v praksi ne bo nikoli zaživela. To je riziko, na katerega moramo računati in se nanj pripraviti že danes. Pravzaprav včeraj.

Drugo in nujno: neposredni krivci za nastali položaj morajo biti za to ustrezno »nagrajeni.« Za to pristojni minister mora prevzeti objektivno odgovornost. Gre namreč za spodrsljaj, ki mu ni para in ki ogroža slovenske strateške interese par excellence. Če je ozemeljska celovitost tak strateški interes.

Nazadnje, a najbolj pomembno: slovenska politika se mora, ko gre za odnose navzven, poenotiti, za navznoter pa mora vzpostaviti spoštovanje meritokratskega sistema zaposlovanja na ključnih institucijah te države, doma in v tujini. Ta meritokracija pa mora seveda od nekje priti. Obstoječi sistem, in toto ter v mainstreamu, tega očitno, to bo zdaj priznal tudi najbolj nejeverni Tomaž, ne zagotavlja. Slovenija potrebuje grande école, vrhunsko elitno šolo po francoskem vzoru, kjer se bi šolali najboljši kadri za delovanje te države. Ustanoviti bi jo morali že leta 1991. Pa je nismo in raje nasedamo v Savudrijski vali.

Je to dovolj slabo, da nekaj vendarle spremenimo?


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.