c S
Referendum o (pravični) meji
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
28.09.2009 Potem ko sta pred dvema tednoma predsednik slovenske ter predsednica hrvaške vlade v Ljubljani dosegla dogovor, za katerega se zdi, da prinaša določen napredek v odnosih med državama, je ena od opozicijskih strank takoj napovedala razpis referenduma in že pričela s pripravami nanj.

Presenetljivo, ali pa tudi ne, se ideja o referendumu ni izkazala za tujo niti predsedniku republike. Tako se lahko zgodi, da bo o dokončnem načinu reševanja meje s Hrvaško ali pa celo o pravični meji med državama odločalo ljudstvo na referendumu. Pa je to sploh primerno?

Z mejami nasploh, še posebej pa z referendumom o mejah, imamo Slovenci slabe zgodovinske izkušnje. Na sosednjem avstrijskem Koroškem vsako leto 10. oktobra z velikim pompom obeležujejo plebiscitarno odločitev južnih Korošcev, ki so bili v veliki večini etnični Slovenci, za Avstrijo in zoper tedanjo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Zgodovinsko dejstvo je, da je bil tisti referendum podvržen hudi propagandi obeh strani in da je bil celo predmet manjših, če že ne večjih zlorab. Na koncu se je iztekel za (današnjo) Slovenijo negativno in njegove posledice v povezavi z dogodki, vezanimi na nastanek moderne Avstrije po drugi svetovni vojni, čutimo še danes.

Morebitnega referenduma pred vstopom Hrvaške v EU, seveda, ni mogoče primerjati s koroškim plebiscitom. Bistvena razlika, poleg dejstva, da so zgodovinske okoliščine povsem drugačne, je predvsem ta, da bi napovedani referendum potekal širom Slovenije in ne samo na spornem ozemlju; na njem bi odločali vsi slovenski volivci in volivke in ne samo tisti volilni upravičenci, ki živijo na spornem ozemlju. Kljub temu pa bi med koroškim plebiscitom in napovedanim referendumom lahko prišlo do podobnosti, in sicer predvsem v propagandnem delu.

To zadnje je sicer odvisno od tega, za kakšen referendum bi pravzaprav šlo. Če pozorno poslušamo trenutni slovenski referendumski narativ, opazimo, da sta na tnalu dva predloga. Enega zastopa del opozicije in se nanaša na referendum o pravični meji, to je takšni, ki bi Sloveniji zagotovila ohranitev teritorialnega stika z mednarodnimi vodami ter ohranitev ozemlja in morja, ki je bilo ob osamosvojitvi pod slovensko suverenostjo. Drugi predlog, na katerega je vladi namignil predsednik republike, predsednik vlade pa, tako se vsaj zdi, z njim previdno soglaša, je referendum o načinu reševanja mejnega spora, to je o vsebini arbitražnega sporazuma, s katerim bi obe strani podelile pravni mandat za določitev meje tretjemu.

Predloga si zaslužita povsem drugačno oceno z vidika primernosti. Referendum o pravični meji je tako rekoč referendum, na katerem bi volivci odločali o retoričnem vprašanju in katerega izid je tako že v naprej znan. Velika večina slovenskih državljanov si, domnevam, želi pravično mejo in z njo ohranitev vsega tistega, kar je bilo na dan 25.6.1991 pod slovensko suverenostjo. Toda problem je v tem, da ravno o srčiki pravične meje, to je o dejanskem tedanjem slovenskem suverenem nadzoru, obstaja spor in nedoločena meja s sosednjo državo.

Če na referendumu o pravični meji odločimo, da je vse sporno nesporno slovensko, in enako stori tudi Hrvaška, ki goji drugačno vizijo te iste in prav tako, seveda s svojega gledišča, pravične meje, potem ne bomo rešili ničesar. Spor bo ostal, le vrata javne razprave v obeh državah se bodo na široko odprla nečemu, kar bi lahko označili vsaj kot populizem, če že ne kot propagando.

Na drugi strani pa bi referendum o načinu določitve meje, to je o vsebini arbitražnega sporazuma, lahko dosegel določene pozitivne učinke. Arbitražni sporazum o določitvi meje namreč predstavlja politični korak par excellence, ki terja močno demokratično legitimnost. Referendum bi to lahko zagotovil, a le ob predpostavki, da bi pred-referendumska razprava potekala na visoki ter vsenacionalni ravni. V razpravi bi morali volivcem izrazito jasno predstaviti, v kolikšni meri arbitražni sporazum ustreza političnemu soglasju o slovenskih zahtevah v zvezi z mejo ter kakšne so lahko njegove potencialne posledice, t.j. kaj lahko Slovenija na podlagi tako dogovorjenega sporazuma pridobi in kaj lahko izgubi.

Le v tem kontekstu, predvsem pa v čim manjši navzočnosti demagoških, populističnih in celo skrajnih stališč, ki javnosti tako na Slovenskem kot na Hrvaškem oddaljujejo od končne rešitve, bi bilo referendumsko odločanje o načinu reševanja meje smiselno in primerno. Če bi takšen referendum uspel, bi tudi končna arbitražna odločitev in s tem določitev meje, ob predpostavki, da bi arbitražni tribunal ravnal po pravilih stroke, nepristransko in neodvisno, imela široko demokratično osnovo in bi lahko celo obveljala za pravično.

Toda, kaj pa če referendum ne bi uspel? V tem primeru bi si obstoječa slovenska oblast v odnosu do svojih državljanov zavezala roke, na mednarodnem parketu in še posebej v odnosu do EU pa bi ostala pred sedaj dano zavezo, da zaradi mejnega vprašanja ne bo blokirala hrvaškega vstopa v EU. Slovenija bi se naenkrat znašla v pat položaju, iz katerega ne bi bilo preprostega izhoda in ki bi za seboj prav gotovo potegnil nov vihar populizma med Zagrebom in Ljubljano.

Referendum je že po naravi dvorezen meč. Z njim je treba ravnati previdno, še posebej pa ko gre za zunanje zadeve države. Zakaj, če se porežemo, za razliko od velikih, lahko le težko računamo na privilegij dvoletnega obdobja razmisleka. Kot kaže primer Irske, kjer bo 2. oktobra potekal nov referendum o Lizbonski pogodbi, bi se tudi mi kaj kmalu morali napotiti na ponovno odločanje, z mandatom, da si premislimo.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.