c S
Evropska unija v mrtvem - praznem teku
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
20.08.2010 Dogodki, ki se v zadnjih dveh tednih vrstijo v Sloveniji, ne bi smeli pustiti ravnodušnega prav nikogar. Še zlasti pa ne tistih, po vsej verjetnosti pravnikov, ki še kaj dajo na vrednote pravne države. Te so bile v vsaj enem primeru eklatantno poteptane in zlorabljene. Pa vendar se ni zgodilo nič. Pravzaprav se je pripetil samo molk. Ta kaže na stopnjo vsesplošne otopelosti, če druge motive pustimo ob strani, ki jo bo le težko prebroditi. Molku se zato tokrat, resda paradoksalno, a na poveden način, pridružujem tudi sam.

Namesto da bi brodili po slovenski brozgi, si raje poglejmo, kaj se dogaja v naši t.i. širši politični skupnosti – Evropski uniji. Ta se je, takšen je vsaj prvi občutek, znašla v nekem svojem mrtvem, praznem teku. Zdi se, da je EU pod vplivom nekakšnega kolektivnega mačka.

Trenutno na evropskem jedilniku ni nobene velike teme, razen ukvarjanja samih s seboj – na veliko. Še vedno namreč ni povsem jasno, obliko katere črke bo prevzela finančna in ekonomska kriza. Ta se je zajedla globoko v temelje (vsaj monetarne) Unije. Nekatere države članice je pripeljala na rob bankrota in posledično postavila na preizkušnjo (pre)pogosto opevano evropsko solidarnost. O tem smo že pisali.

Dokler se ekonomska zanka na vratu Unije ne razrahlja, ni pričakovati nobenih silnih političnih premikov ali razvoja. O vsem, kar se dogaja v teh mesecih, je odločitev že padla enkrat v bližnji ali nekoliko bolj oddaljeni preteklosti. Širitev Unije na Hrvaško, na primer, je že privzeto dejstvo; to da se utegne zraven mimogrede prikotaliti še Islandija, je skorajda nepomembno.

S sprejemom in uveljavitvijo Lizbonske pogodbe so interesne karte, podprte z dotično razpršitvijo politične moči in vpliva različnih držav članic, namreč položene na mizo. To za nekaj časa zagotavlja relativno stabilnost, ki pa za EU kaj hitro lahko pomeni tudi stagnacijo. V skladu z dobro znanim klišejem se EU pogosto primerja s kolesarjem. Ta mora ves čas poganjati, da ne pade. Podobno velja za EU, kar pojasni, če ponovimo za de Wittejem, njeno semi-permanentno spreminjanje ustanovnih pogodb.

Toda kadar EU ne poganja s pomočjo držav članic, to poskuša storiti s pomočjo različnih ekspertnih skupin. Ena takšnih je bila tudi skupina za razmislek. Ta naj bi orisala potenciale Unije tja do leta 2030. Končno poročilo, tako kot številne druge EU deklaracije, ki naj bi mobilizirale državljane EU in njihov ustvarjalni potencial, je bilo komajda zaznavno, kaj šele, da bi prispevalo k nekim korenitim konkretnim načrtom.

Pri iskanju vzrokov za to hitro pademo v naročje pregovornega demokratičnega primanjkljaja, za katerim EU domnevno trpi. Ker v EU ni javnega prostora, so le nacionalna medijska in politična sita, tudi najpomembnejši supranacionalni miselni in politični izdelki ne uspejo prodreti do svojega cilja. Tako se zataknejo v nekem praznem prostoru med nadnacionalnim in nacionalnim, kar še dodatno okrepi praznino praznega teka.

Kaj storiti? V dneh praznega teka in krize bi – tako nas uči družbeni konstruktivizem – veljalo razviti kar se da otipljiv optimizem. Zapadanje v pesimizem je enako kot prilivanje olja na ogenj. Kaj hočemo, če se razkrivajo vse nizkote našega vsakdana, te so bile in bodo; ne glede na njihov obstoj, ali prav zaradi njega, nam preostane le stremljenje za boljšim jutri.

Tega nam lahko zagotovi tudi EU. Njeni potenciali so zgodovinsko preizkušeni. S pomočjo EU, zahvaljujoč se ekonomiji obsega in evru, bo ekonomsko in finančno krizo - pa naj se sliši še tako neverjetno - lažje prebroditi. Poleg tega na nabor 27 držav lahko gledamo tudi kot na testne laboratorije, ki preizkušajo različne ekonomske in politične rešitve, izmed katerih lahko izberemo najboljše in najbolj inovativne.

EU torej vsebuje potencial za dinamiko kot nasprotje mrtvega teka. Poleg tega EU utegne povzročati tudi t.i. osvobodilne učinke. Evropsko državljanstvo kot nadgradnja nacionalnega je tipični primer de-alienacijskega ukrepa. Na ozemlju EU in znotraj njenih vsebinskih pristojnosti imajo vsi evropski državljani enake pravice ne glede na svoj nacionalni izvor. Kot taka EU omogoča mobilnost: fizično in duhovno.

Z drugimi besedami, in če se povrnemo na našo začetno iztočnico, EU je tista, ki lahko prepiha nastale nacionalne brozge; če pa že to ne, pa nam vsaj kot posameznikom lahko pomaga, da izplavamo iz njih in, če je treba, tudi pustimo daleč za sabo. To je seveda le polovična rešitev. Brozge bodo še vedno tam, a ne bodo več naš problem. Molk.

Tudi zaradi tega je pomembno, da se EU čim prej spravi iz mrtvega teka.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.