c S
Sovražni govor in mi
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
01.04.2011 V Sloveniji je veliko govora o sovražnem govoru. Debata najpogosteje prihaja s političnih logov in je podprta z medijsko asistenco. Toda sovražni govor je, a ne samo, pravna kategorija, zato je prav, da se tudi po pravni plati vprašamo (in odgovorimo): kaj sovražni govor pravzaprav je.

Sovražni govor je vrsta izražanja, ki ne uživa ustavne zaščite.  Je torej onkraj meja svobode izražanja. Njegova vsebina je nevredna ustavne zaščite, kajti namen takega govora je širjenje kakršnegakoli sovraštva, celo sprožanje nasilja. Pri povedanem pa se gotovost glede opredelitve sovražnega govora tudi konča.

Enoznačna definicija sovražnega govora namreč ne obstaja. Njegove definicije se razlikujejo od države do države, zlasti glede na stopnjo naklonjenosti do svobode izražanja. Tako v ZDA dopuščajo mnogo več prostora govoru, ki užali, razburja – to naj bi bila sama srčika svobode izražanja – v Evropi pa manj. Razlogi za to so zgodovinski in imajo opraviti z bridkimi izkušnjami, vezanimi na drugo svetovno vojno.

Za minimalni standard sovražnega govora v Evropi velja pogledati v prakso ESČP (glej npr. zadevo Gündüz v. Turčija, št. 35071/97), kakor tudi v akte drugih teles. Tu velja omeniti predvsem Odbor ministrov Sveta Evrope, in sicer njegovo Priporočilo o sovražnem govoru št. R (97) 20, ter Splošno politično priporočilo št. 7 Evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti. Na ta akta se pri opredeljevanju sovražnega govora redno sklicuje tudi ESČP samo.

Za slovensko (abstraktno) pravno ureditev sovražnega govora lahko ugotovimo, da v celoti sledi evropskim smernicam. Sovražni govor je prepovedan že na ravni 63. člena Ustave, ki ga konkretizira 297. člen Kazenskega zakonika (KZ-1). Morebitnim žrtvam sovražnega govora pa pravno podlago za odškodninsko tožbo v pravdnem postopku zagotavlja še obligacijski zakonik, zlasti v svojem 177., 178. in 181. členu.

Na normativni ravni je vprašanje sovražnega govora tako zgledno urejeno. Toda to je le del zgodbe. Ključna je uporaba teh predpisov v praksi. Šele ta nam namreč pokaže, kaj je resnična vsebina izrazito pravno odprtega pojma sovražni govor in kakšen je njegov odnos do ostalih pravnih vrednot, ki tekmujejo z njim.

Pri opredeljevanju nečesa kot sovražni govor moramo zato paziti, da ga ne razlagamo niti preširoko niti preozko. Sovražni govor namreč leži na daljici, ki jo na eni strani omejuje svoboda izražanja, na drugi strani pa človekovo dostojanstvo. Če ga definiramo preozko, tako da damo več prostora svobodi izražanja, lahko tvegamo posege v človekovo dostojanstvo. Če pa ga definiramo preširoko, preveč zožimo domet svobode izražanja.

Razpravo o tem, kako v Sloveniji sovražni govor razlagajo sodišča, lahko tokrat zaradi maloštevilnih primerov pustimo ob strani in se osredotočimo na pojmovanje sovražnega govora v občem, javnem življenju. Tu se človek težko znebi občutka precejšnje prožnosti razlage sovražnega govora glede na vpletenega storilca in žrtev. Če je storilec "pravi", bo sovražni govor razlagan zelo ozko; če pa ni "pravi", bo razlagan široko. Enako velja za žrtve: nekatere naj bi prenesle skoraj vse, za druge pa je prag mnogo nižji.

Takšno stanje seveda ni zadovoljivo in ne sledi zgledu držav z razvito demokracijo, kjer kritična masa javnega mnenja skrbi za to, da se pojmi, kot je sovražni govor, ne prilagajajo dnevnim političnim potrebam, temveč za vsakogar v primerljivih okoliščinah veljajo enako. Naša demokracija pa se od razvitih demokracij glede sovražnega govora razlikuje še po nečem.

Namreč po forumu pojavnosti sovražnega govora. V razvitih demokracijah je tisto, kar meji na sovražni govor, največkrat omejeno na obrobne medije; na ekstreme medijske scene in bolj kontroverzne novinarje. Ostali mediji skrbijo za ugled medijskega prostora, za dostojnost razprav, vse v skrbi po spoštovanju in krepitvi medijskih standardov kakovosti. V Sloveniji se zdi, v nasprotju  s tem, da je obrobje pravzaprav mainstream. Temu ustrezna pa je tudi kakovost našega javnega prostora in posledično dojemanje javnega v glavah nas navadnih državljanov.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.