c S
Krize, utvare in moč dejanskosti
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
03.02.2012 Govorjenje o krizah je postalo že klišejsko. Kamorkoli in h komurkoli obrnemo svoje uho, naletimo na krizo: ekonomsko, moralno, vrednostno, družbeno, pravno, pač krizo vse kriz. Ta inflacija besed o krizi izvira v in je posledica psiholoških mehanizmov samoobrambe. Če je kriza povsod, potem je to že stanje normalnega. Kar je normalno, običajno, pa ni vzrok za skrb.

Priznam, tudi sam sem se predal tej klišejskosti kriznega govorjenja in vprašanje krize dolgo jemal z levo roko. K temu je izdatno pripomogla prirojena skepsa do dominantnega narativa, do konvencionalnih pomasovljenih gledanj, ki se skozi prizmo množičnosti in glasnosti vzpostavljajo kot resnica. Če za tako resnico stoji še (oblastna) avtoriteta, pa je razlog za skepso še večji.

Toda to razmišljanje se vse bolj izkazuje za zmotno. Opravka imamo namreč, na nek način, s paradoksom, ko oblast, nacionalna in evropska, skuša najti načine, kako volivcem predstaviti vso razsežnost krize, to ljudstvo in njegovi opinion-makerji pa v samoobrambnem refleksu ne želijo uslišati njihovih sporočil. Da ta niso politične puhlice, ki se skrivajo za kuliso ideološkega napihovanja, nam pove že danes, še bolj pa jutri, pogled v denarnico.

Ekonomija je sama v funkciji najrazličnejših elementov človeškosti, a hkrati ključna determinanta obstoja družbe in posameznika. Denar, kot sredstvo za življenje, določa kakovost zadovoljevanja najbolj temeljnih bioloških potreb človeka, njegovega bivanja v civilizirani-omikani družbi in vpliva na delovanje (pravne) države. Ko ni denarja, v stanju revščine, so ljudje lačni, neizobraženi, države pa v razsulu.

Tako daleč niti pri nas niti v Evropi še nismo, pa vendarle je stanje resno. Trditve, da bo ekonomsko okrevanje dolgo, da bo trajalo deset let in več, da bo standard padel za več let na predkrizno raven in tak tudi precej časa ostal, niso iz trte zvite, so pa prav gotovo skrb zbujajoče. Pa če gledamo nanje z individualne ali z družbene perspektive.

Z vidika posameznika zamrznitev ali nazadovanje standarda, njegova stagnacija deset let in več, pomeni stagnacijo osebnega razvoja. Pomeni nezmožnost polne samouresničitve, pa ne le svoje, temveč tudi družine in bližnjih. Neuresničenje potencialov posameznikov pomeni zatrtje, tudi izgubo generacij, ki ima zares daljnosežne posledice. Izgubljena, zatrta generacija danes, ne more biti obet za ekonomski razvoj v prihodnje. Brez tega pa so na vrsti za izgubo že naslednje generacije in krog je sklenjen.

Rekli boste, da pretiravam in filozofiram. Morda. Toda, ko bodo posamezniki in generacije spoznali, da so zapisani izgubi, da njihova kakovost življenja ni in ne bo primerljiva s kakovostjo generacij pred njimi, bo vrag odnesel šalo. Takrat bo kriza postala resnična, ker bo dobila svojo fizično, največkrat celo nasilno dimenzijo. Zgodovina, pa tudi sedanjost, sta polni takih primerov.

Vse zapisano, seveda, ni razlog za obup in brezmejni pesimizem. Gre zgolj za razmislek o realnosti časa, ki ga živimo, o izzivu, ki ga postavlja pred nas. Ta izziv ne sme biti ovira, temveč spodbuda za našo nadaljnjo pot. Ki pa, to že vemo, ne bo enaka, verjetno niti podobna tisti, ki smo jo hodili doslej.

In prav to je, morda, največji zalogaj krize: klic po spremembi načina osebnega, političnega, ekonomskega, vse-družbenega načina razmišljanja in delovanja. Spremembe je težko doseči, ker smo ljudje po naravi nagnjeni k ohranjanju pridobljenih položajev in spet po psihološki plati a priori delujemo zoper re-definicijo samega sebe. Kako tudi ne, potreba po spremembah namreč pove, da smo doslej ravnali napak, ali pa vsaj ne povsem prav. To pa (si) je težko priznati.

Toda moč dejanskosti, ki jo najbolj pooseblja ekonomija, je tu in bo vse bolj vseprisotna. Status quo je nemogoče ohraniti in na nas samih je, ali bomo spremenjeno družbeno realnost ustvarili sami, ali pa bo ta pretvorila nas. Prvo je težko, drugo pa še boleče.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.