c S
Inflacija katalogov človekovih pravic v EU
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
28.10.2011 Evropska unija je tik pred pristopom k Evropski konvenciji za varstvo človekovih pravic (EKČP). Okvirni osnutek sporazuma o pristopu je pripravljen že dalj časa, s čimer je zadoščeno zahtevi Lizbonske pogodbe, ki Uniji nalaga, da pristopi k EKČP. Toda, ali je to res potrebno?

Konvencionalni odgovor se glasi: seveda. Šele s tem bo zaokrožen sistem varovanja človekovih pravic širom Evrope. Šele tako bo poskrbljeno, da se bodo vsi, vključno z institucijami Unije, morali držati vsaj minimalnih standardov varstva človekovih pravic, ki jih bo oblikovalo in vzdrževalo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP).

Prav je, se nadaljuje zgodba, da se sodna praksa Sodišča Evropske unije, ko gre za človekove pravice, podvrže nadzoru še višje instance. Šele s tem bodo res ustrezno varovane človekove pravice vseh posameznikov. Dejstvo, da ima EU od Lizbonske pogodbe dalje tudi svoj lasten katalog človekovih pravic: Listino temeljnih pravic EU, ter da Sodišče EU že tako ali tako spoštuje EKČP kot del splošnih pravnih standardov in da imajo vse države članice tudi svoje sisteme varstva človekovih pravic, ne predstavlja ovire za prej omenjene zaključke. Ko gre za človekove pravice, preveč ne škodi.

Trdim, da tovrstna konvencionalna argumentacija preprosto ne drži vode. Pa ne zato, ker bi bil nasprotnik človekovih pravic in bi v nekem new-age nadvse popularnem (retoričnem) stilu promoviral takozvane človekove dolžnosti. To zadnje namreč vodo drži še manj. Človek ima dolžnosti do sočloveka in to izhaja že iz same narave vsake človekove pravice, ki, ker je omejena s pravico drugega, je zato, in to vselej, tudi dolžnost.

Človekovih dolžnosti tako ni treba posebej poudarjati, njihovo izpostavljanje v odnosu do države, konkretneje oblasti, pa je včasih lahko prav sprevrženo, tudi nevarno, še posebej v tranzicijskih državah, kot je Slovenija, kjer nikdar v svoji zgodovini resničnih človekovih pravic sploh nis(m)o živeli.

Konvencionalno gledanje na strategijo varovanja človekovih pravic v EU, ki se izraža skozi multiplikacijo pisanih virov človekovih pravic ter institucij za njihovo varovanje, zavračam, ker mu preprosto manjka prepričljivosti, še bolj pa življenjskosti.

Težko je razumeti, kaj, razen institucionalnega prestiža, lahko prinese pristop EU k EKČP. Nobenih zagotovil ni, da bodo pravice posameznikov tako res bolj varovane. Nasprotno, večja verjetnost je, da bomo z dodatnim nivojem sodnega varstva le-tega še za nekaj mesecev, celo let, podaljšali in s tem tudi podražili.

Ali posamezniki, na primer evropski državljani, ob inflaciji katalogov človekovih pravic sploh (še) vedo, katere pravice pravzaprav sploh imajo in kje jih lahko uveljavljajo? Eno od načel pravne države, kamor po vsebini sodijo tudi človekove pravice, je tudi pravna predvidljivost, h kateri množice katalogov človekovih pravic prav gotovo ne prispevajo.

K temu zaključku me navaja tudi dejstvo, da so človekove pravice vendarle lahko najbolje varovane kar se da blizu vira svoje kršitve. Tam so na voljo dejstva in kontekstualno pogojena ter zahtevana pravna znanja, seveda ob predpostavki zagotovljenega poštenega sojenja v najširšem pomenu besede.  Prav zato so višji nivoji sodnega varstva bodisi namenjeni  le analizi abstraktnejših (ustavno)pravnih vprašanj, ali pa so zaradi svoje subsidiarne narave omejeni le na nizanje minimalnih standardov in s tem »rezanje« morebitnih ekstremov nespoštovanja človekovih pravic.

In že smo pri življenjskosti ali, če hočete, praktični izvedljivosti. Tako želeni, včasih celo opevani, pristop EU k EKČP ima lahko svoj intelektualni in akademski, morda tudi birokratski thrill, ki pa povsem zbledi, ko trčimo v kruto realnost. ESČP je že sedaj tako obremenjeno, da bi lahko, če nekoliko karikiram, samo sebe obsodilo zaradi kršenja pravice do sojenja v razumnem roku. Odpirati njegova vrata še za nedoločeno število primerov iz EU naslova je ob povedanem skrajno tvegano ravnanje, če se drugih bolj trpkih označb raje vzdržimo.

Potem pa je tu, slednjič, čeprav ne nujno zadnjič, še dilema narave pravnega reda Evropske unije. Sodišče EU je dolga desetletja trdo delalo na tem, da v znak avtonomije pravnega reda EU, njegove primarnosti ter neposredne učinkovitosti ni nikoli dopustilo razvoja kakršnegakoli sodišča, niti patentnega ne, ki bi lahko kakorkoli poseglo v njegovo pristojnost, da se ono samo zadnje izreče v zadevah prava EU. Tega, kljub določenim dikcijam v uvodu omenjenega osnutka sporazuma med EU ter Svetom Evrope, po pristopu k EKČP ne bo mogoče več trditi.

Konvencionalna miselnost je privlačna v svoji obči ponotranjenosti. A prav zato od nas vseskozi terja kritično oceno. Inflacija katalogov varstva človekovih pravic v EU si jo, tako sem prepričan, tudi zasluži.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.