c S
Prihodnost
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
23.12.2019 Težko je napovedovati karkoli, še posebej pa prihodnost. Tako je, menda, govoril danski fizik Niels Bohr. Imel je prav. Ker nismo jasnovidci, prihodnosti res ne moremo napovedovati. Prav gotovo pa lahko razmišljamo o njej in jo s tem, morda, celo lahko pomagamo soustvarjati. In kdaj, če ne zdaj, v teh predprazničnih dneh, ko gre staro h kraju in si obetamo novega, je bolj primeren čas za razmislek o prihodnosti.

Spominjam se, da smo nekoč še razmišljali o prihodnosti Slovenije. Pisali razprave. Ena takih je bila vizija 20+20, za Slovenijo 2020. Pisana davnega leta 2010. Podpisali smo jo Žiga Turk, Drago Jančar, Rado Pezdir, Mihela Hladin, Andrej Rahten, Miro Germ, Andrej Nabergoj in avtor te kolumne. Bili smo kratki, jedrnati in zelo jasni.

»Naša vizija je Slovenija priložnosti, utemeljena na evropskih vrednotah in zvesta svoji kulturi. Slovenija, kjer bodo država, javni sektor, podjetniki in ljudje vsak opravili svojo nalogo. Slovenija, ki bo podjetniška in kreativna oaza sredi Evrope. Slovenija 2.0, v kateri so ljudje, podjetja in država odprti, sodelujejo in si zaupajo.« Se je naša vizija uresničila? O tem največ pove tista šala, v kateri osebo, ki poroča, da ima vizijo, ne razglasijo za vizionarja, ampak jo pošljejo k psihiatru.

Tako smo se s Slovenijo skorajda nehali ukvarjati. Vsaj jaz. Sem ter tja ji napišemo še kakšno diagnozo v upanju, da se vendarle kaj kdaj in kje ter pri komu prime, ampak v globalu smo se sprijaznili, da bodo pri nas stvari na vekomaj bolj ali manj po starem. Vsem novim obrazom navkljub. Ker domače hiše ne moremo več popraviti, smo torej pobegnili iz nje in skušamo pomagati svetu. Ukvarjamo se z Evropsko unijo in njeno prihodnostjo, ki pa je, na srečo, tudi naša.

V EU vendarle še obstajajo voditelji, ki premorejo vizijo in politično voljo pogledati naprej, onkraj svojega političnega nosu. To dokazuje francosko-nemški diplomatski non-paper, ki je luč sveta ugledal konec novembra. V njem vladi teh držav napovedujeta sklic Konference o prihodnosti Evrope. Ta bi se na holistični način, s širokim inter-institucionalnim soglasjem ter vključenostjo civilne družbe lotila vseh temeljnih vprašanj Unije ter v roku dveh let rezultirala v konkretnih, izvršljivih predlogih izboljšav. Formalni mandat za to konferenco bi Evropski svet lahko dal že na svoji seji 12. decembra. Pa se to ni zgodilo.

Izkazalo se je namreč, da med voditelji držav članic, tako kot med Slovenci, ni zaupanja, ne odprtosti ter zato tudi sodelovanja za prihodnost ne. Skupaj nas, tako se zdi, vse bolj drži le še zavedanje, da bi bila vsak država same zase še na slabšem. Tudi zato voditelji držav članic od EU domala soglasno pričakujejo več v okviru zagotavljanja varnosti, reševanja problema migracij ter ekonomskih težav. Ampak kako, vas vprašam, naj EU te izrazito federalne pristojnosti zagotavlja na medvladni način, v odsotnosti prepotrebne zvezne solidarnosti?

Vprašanje je, seveda, zahtevno. Toda to še ne pomeni, da se ga moramo izogibati, ali se delati, da sploh ne obstaja. Trenutni diskurz navdušenja samih nad seboj, ko uživamo sladkosti visoke gospodarske rasti, nas ne opravičuje od tega, da se ozremo sami vase in si priznamo, da vendarle domača naloga konsolidacije evropske hiše še zdaleč ni končana. Zakaj, krize, ki so nas pestile, smo le pogasili, ne da bi jih zares rešili.

Kako naj se torej lotimo prihodnosti? Francozi in Nemci, pa čeprav zelo zadržano, imajo tokrat prav. Potrebujemo nov zagon in to mrtvohladnosti Evropskega sveta in vsej razklanosti znotraj EU navkljub. Potrebujemo sprožilec, ki bo Unijo preoblikoval ter jo postavil na nove temelje. Kot utemeljeno opozarja Neil Walker, to vlogo lahko vrši ustavno gibanje. Tako je bilo vsaj v kontekstu nacionalne države. Na ravni EU je zadeva sicer bolj zahtevna, toda, zakaj ne bi poskusili, sledeč velikanu Habermasu, prispevati k temu ustavnemu »miselnemu eksperimentu«. Še posebej, če bi ta lahko bil humus za novo Evropo: odprto, polno zaupanja in sodelovanja. Ko bi nam to uspelo, bi bila, pa naj se sliši še tako nemogoče, rešena tudi Slovenija.

Smo torej vizionarji ali kandidati za psihiatra? Kdo ve, kdo zna.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.