c S
Mandat
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
01.08.2014

Ne morem se načuditi, kako razširjena je v Sloveniji praksa postavljanja napačnih vprašanj. To so vprašanja, ki v danem kontekstu niso primarnega pomena, preprosto niso prava, ker ne morejo pripeljati do pravih odgovorov. Pravi odgovori pa so tisti, ki lahko odpravijo nek izoliran problem, ali pa, če so take narave, lahko prispevajo celo k izboljšanju določenih praks na nekem področju.

Primer napačnega vprašanja, ki je medijsko sodeč nadvse aktualen v zadnjem tednu ali dveh po parlamentarnih volitvah, je usoda poslanskega mandata pravnomočno obsojenega v zadevi Patria. Čeprav tudi odgovor na to vprašanje, bodisi subjektivno bodisi objektivno, ni povsem nepomemben – in brez skrbi: do konca te kolumne bom nanj vseeno skušal odgovoriti – pa je vseeno drugotnega pomena glede na primarno vprašanje, na katerega doslej še ni bilo odgovorjeno.

Gre za vprašanje, ki ga je, sicer po nepotrebnem, ker bi nanj moralo odgovoriti že samo, Vrhovnemu sodišču postavilo Ustavno, in se glasi: ali so v danem primeru s kazenskega in ustavnopravnega vidika pritožnikovi očitki kršitev človekovih pravic utemeljeni. Od odgovora na to vprašanje je odvisno marsikaj, kar se posledično je in se bo še v pravnem, institucionalnem in političnem smislu dogajalo v tej državi.

Od odgovora na to vprašanje je, nenazadnje, odvisna tudi saga o potrditvi oz. odvzemu mandata. Čas bi že bil, da vendarle pridemo do njega. Da Vrhovno sodišče, potem ko že več tednov po svojih besedah izjemno hitro odloča o tej večplastno pomembni, a še bolj zapleteni zadevi, vendar odloči. Da se konča neljuba interakcija kazenskega prava in justice s političnimi peripetijami, o čemer bomo sicer na visoki akademski ravni govorili na septembrski mednarodni konferenci na Brdu.

Odgovor ne bi smel biti pretežak, sploh če sodimo po javnih odzivih pravne stroke. Ta se je, kot se spodobi, razdelila, a ne na pol, temveč na večino, ki je z argumenti utemeljila, zakaj so bile v tem flagrantno nepoštenem postopku očitno kršene človekove pravice; ter na manjšino, ki že ves čas glasno moleduje in moralizira, da naj se sodišča v znak spoštovanja in nerazbijanja pravne države vendarle pustijo pri miru, pri čemer se v vsebino argumentov, takšnih ali drugačnih, jasno v skladu s svojo orientacijo strogo ne spušča.

Skratka, zadeva Patria je strokovno argumentativno izrazito neuravnotežena in ječi pod težo hudih kritik; na drugi strani pa jo še varuje institucionalni sij pravnomočnosti, kar jasno v družbi – v strokovnih in laičnih krogih – sproža določene napetosti, ki pa so v demokraciji povsem običajne, celo dobrodošle, če vodijo k napredku. Tega pa se bomo, očitno, še precej načakali. Ker srž napredka ni rešitev v zadevi Patria. Ta je, kot že ves čas poudarjam, zgolj lakmusov test, vrh ledene gore križev in težav slovenskega pravosodja, ki kar kliče po globalni otoplitvi v obliki sistemskih sprememb.

Čeprav torej še čakamo na odgovor Vrhovnega sodišča v zadevi Patria, moramo že odgovarjati na naslednja vprašanja, ki so v funkciji prvega. To je težko, ker imamo opravka s spremenljivkami, ki odločilno vplivajo na naše odgovore. Pa vendarle, kako je torej s pridobitvijo in odvzemom poslanskega mandata pravnomočno obsojenega.

Zadeva je precej enostavna: ne ustava in ne obstoječa zakonodaja ne ponujata pravne podlage za nepotrditev mandata. Dolžnost poslancev DZ torej je, da mandat potrdijo. Prav tako ohranitev jedra pasivne volilne pravice, ki v Sloveniji niti ustavno niti zakonsko ni podvržena nobenim drugim omejitvam kot sta polnoletnost in poslovna sposobnost, ne omogoča odvzema mandata poslancu, ki je bil pravnomočno obsojen že pred nastopom mandata.

V nasprotnem primeru, kot so poudarili tudi nekateri drugi pravni strokovnjaki, pasivna volilna pravica ostane prazna lupina. Če je nekdo izvoljen, lahko nastopi mandat, pa ga ne more izvrševati, ker se mu ga v istem trenutku odvzame, je taka pasivna pravica zgolj forma brez vsebine. Še manj pa v pasivno volilno pravico izvoljenega, glede na njen posebni pravni značaj (lex specialis) v odnosu do zadevnega vprašanja,  lahko posega izvršilna veja oblasti s splošnimi predpisi o izvrševanju kazenskih sankcij, ki se niti po svoji vsebini ne morejo uporabiti za ta primer. Enako, ali pa še toliko bolj, velja za uporabo zakona o delovnem razmerju, ki ga kot ustrezno podlago za odvzem mandata predlagajo spet tretji.

Očitno je, da zakonodajalec primera, kot ga imamo sedaj pred seboj, ni predvidel in ga ni pravno uredil. Pravnomočno obsojenih ni zakonsko izključil od kandidiranja na parlamentarnih volitvah, kar bi, upoštevaje za ta namen stroge zahteve načela sorazmernosti, sicer lahko storil. Kar pa ni prepovedano, je seveda dovoljeno. Uporaba 3. odstavka 9. člena Zakona o poslancih je tako izključena.

Mandat je torej v tem primeru treba potrditi, ni ga mogoče ustavnopravno skladno odvzeti, zagotoviti pa je treba njegovo polno izvrševanje. To je ustavna dolžnost vseh vej oblasti, tako zakonodajne, izvršilne in sodne. Ta zadnja sicer še ni opravila niti svoje predhodne ustavnopravne domače naloge, zato, kot rečeno, nanjo še čakamo. Kako dolgo še?


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.