c S
Pravna samokolnica
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
02.07.2018 Izpod peresa Jerneja Letnar Černiča je že pred tremi leti na teh straneh vzniknila kolumna, z naslovom: Zrno dobrega. V njej zapiše tudi tale odstavek, ki si ga izposojam v celoti: »Boris Furlan, eden izmed utemeljiteljev pravoznanstva in filozofije prava na Slovenskem in nekdanji dekan ljubljanske pravne fakultete, predvsem pa pokončen človek, se je skozi življenje težko prebijal. V kolektivni zavesti slovenskega naroda ostaja kruta epizoda, ki jo je v noveli »Joycev učenec« literarno popisal Drago Jančar, ko je obolelega Furlana množica v Radovljici s samokolnico odpeljala proti Savi in ga v njej želela utopiti, a ga je nato v zadnjem trenutku rešila njegova druga žena Vera in skrivnostna črna limuzina (str. 337).«

V Zrnu dobrega je zrno napake, ki pa je ključno za razumevanje slovenskega javnega in pravnega prostora danes. Ne, v kolektivni zavesti slovenskega naroda ni nobene krute epizode o tem, kar se je zgodilo gospodu Furlanu. Nasprotno, v kolektivni zavesti slovenskega naroda je, da je treba pokončne ljudi, sploh pa tiste, ki so na svojem, denimo pravnem, področju res kaj napisali, kaj utemeljili ter intelektualno-znanstvenega zgradili, naložiti na samokolnico in jih utopiti v najbližji reki. Če bi šlo pa tudi v žlici vode.

Zakaj tako? Preprosto zato, ker taki ljudje nastavljajo ogledalo. Ogledalo, katerega vsebina je za vse one druge, ki jim je nastavljeno, nevzdržno. Pokončni ljudje s hrbtenico so opomin vsem tistim, ki je niso nikoli imeli, ali pa so jo že zdavnaj prodali. Izvirni, razmišljujoči ljudje, še posebej pravniki, sodniki, profesorji so trn v peti vsem tistim svojim kolegom, ki vse tisto iz začetka tega stavka pač niso. Ker ne morejo biti. Ker nimajo talenta in ker, še najbolj pogosto, pač niso vložili toliko enormnega truda, ki ga izcimljenje izvirnosti ter razmišljanja iz osebe skozi desetletja zahteva.

Pri tem je zanimivo, da obrnjena, največkrat povem sprevržena slika, ki jo o teh drugih posameznikih slika slovenski javni diskurz, prav nič ne pomaga: ne v objektivnem v ne v subjektivnem smislu. Umetno ustvarjene slovenske zvezde vedo, da tam zunaj, ko se končajo severni obronki Karavank in zadiši po prvih valovih Tržaškega zaliva, ta umetni rating zvodeni in izgine. To boli. Namreč ta diskrepanca med tem, kar naj bi bili, in tem, kar v resnici so. Obenem so še minili časi monopola, ko so lahko prosto izbirali ne samo ljudi, svoje naslednike, v bistvu intelektualne služabnike, ter ko so na raznih posvečenih katedrah prek poslušnih urednikov redkih revij tudi diktirali, kdo in kaj bo javno govoril ter objavljal.

Ko tega več ni, ne preostane nič drugega, kot da se zgražajo nad načinom tistega, kar je bilo povedano. Vsebina povedanega je namreč, če sploh, v drugem planu. Kot v tistih, najboljših slovenskih družinah, kjer se vse življenje dela na videzu; na tem, kaj bodo porekli sosedi. Le resnice, tistega, kar naj bi bilo po najboljšem razumevanju prav, se ne sme povedati. Tako je pač pri nas. Tako je vedno bilo in, kot vse kaže, vključno z dogodki leta 2018, venomer tudi bo. Pri tem, o kako sem že zlajnan, ne gre za ideologijo, za vrednostni pogled na svet: lev ali desen, črn ali bel, za mavrico, ki je vmes; gre za univerzalni slovenski modus operandi, ki služi le enemu: vehementni obrambi globoko nemeritokratsko zgrajenega sistema.

V njem smo vsi enaki. Le da enakost za druge diktirajo tisti, ki so že tam, kjer drugi nikoli in nikdar ne smejo biti: namreč na naših položajih. Bolj ko se bo ta sistem krhal, ker pač v 21. stoletju, v dobi globalizacije, razen če Slovenijo spremenijo v neke vrste podalpski pašaluk, ne more zdržati; bolj groba, bolj nasilna, bolj zagrizena, zares zažrta, bo obramba tega sistema. Posledično bo tudi javni diskurz, v skladu z njegovimi nosilci, vse bolj nor, in če si izposodim iz ust pravičnika: pravzaprav drhalski.

Da se razume: tisti nesrečniki, ki so v uvodnem odstavku omenjenega pokončnega moža, ki se je prav zaradi tega skozi svoje življenje »težko prebijal«, naložili na samokolnico, niso bili prav nič krivi. Bili so stvaritev sistema, ki je take ljudi, prav te množice, potreboval zato, da njihov srd s sebe samega, ki si ga v resnici povsem zasluži, preusmeri na one, ki s svojo podobo kažejo na veličastno gnilobo slovenske Potemkinove vasi.

Pri vsem tem ne oni, ki ustvarijo pogoje za samokolnico, ne tisti, ki jo poganjajo, in še manj oni, ki jasno po svoji krivdi – kaj pa jim je treba biti ne-naš – ne počnejo ničesar izvirnega. Vse to je zgodovina že izkusila in bo brez dvoma še. Edino, kar je občudovanja vredno, pa hkrati tudi frapantno, je to, kako dobro smo ta sistemski kolos zgodovine razvili v Sloveniji. Domala do popolnosti.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.