c S
Proces
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
07.06.2013 V tem tednu je bila izdana obsodilna sodba v zadevi Patria. Ko to pišem, nimam pred seboj ne izreka ne obrazložitve sodbe. V medijih je bil dostopen le znameniti obtožni predlog, za katerega sem večkrat, tudi v eni od svojih kolumn,[1]poudaril, da kot tak ne bi smel postati del (ustaljene) prakse.

Zapisal sem, da je »zato treba povedati s preprostimi besedami, da si kot demokratična družba, ki prisega na pravno državo, ne smemo dovoliti, da bi tovrstni obtožni predlogi postali praksa. S tem bi ogrozili in zanikali temelje našega ustavnega reda. Kot odgovorni državljani si ne smemo dovoliti, da bi vsi skupaj postali Joseph K.«

Prvostopenjska obsodilna sodba me je, več kot očitno, postavila na laž. Preprosto sem se uštel. Ne samo, da so tovrstni obtožni predlogi očitno zreli za procesno obravnavo, temveč v celoti zadoščajo za izdajo obsodilne sodbe. Kaj hočemo, nihče ne ve in ne zna vsega, sploh pa, kot med vrsticami beremo te dni, kaj se imam oglašati, saj niti nisem kazenskopravni strokovnjak. Mea culpa. Mea maxima culpa.

Že tedaj, davnega leta 2011, ko smo z mladimi pravniškimi kolegi nastopili na tribuni Akademskega društva pravnik, je izbruhnil vihar v kozarcu vode. Namigovalo se je, da je šlo bolj za linč kot za akademsko razpravo. Zlorabili naj bi univerzo in to za pravna mnenja čisto določene vrste. Domnevam, da napačne. Neimenovani ugledni pravnik(i), verjetno z mnenji prave vrste, naj bi celo interveniral(i), da se dogodek sploh ne bi zgodil.

Še več, o tekočih sodnih zadevah se sploh naj ne bi govorilo. To namreč predstavlja pritisk na sodišče in, kot smo lahko brali, tudi na tožilstvo. Javno govorjenje, kaj šele poulično izražanje stališč, vzpostavlja nezaupanje v sodstvo, ruši njegovo avtoriteto in spodmika same temelje vladavini prava, ki je vendarle osrednjega pomena in ki jo v Sloveniji sesuva vsakdo, ki ima pet minut časa. Tudi ta zapis, pa ministri, politiki, stroka »s pravnimi mnenji čisto določene vrste«, mediji in povsem nerazumevajoče ljudstvo. Kdaj že je bilo povedano, odi profanum vulgus et arceo!

V vsakem primeru pa smo, tam nastopajoči, obveljali tako ali tako za lakaje in transmisijo zadevne politične stranke in struje. Pa naj to v resnici smo ali ne; si to že želimo ali ne. Tako je in tako mora biti.

Tudi odzivi na obsodilno sodbo so bili, razumljivo, pisani. Od (samo)čestitk za zmago pravne države do ogorčenja glede politično montiranega procesa, ki ju povezuje »nevtralna« latovščina suhoparno pozitivističnih sklicevanj na (še) neizčrpanost pravnih sredstev. Kakorkoli že, z vidika sistemske teorije imajo, če ne drugače vsaj v patološko-epistemološkem smislu, vsi prav, hkrati pa se vsi motijo. Bistveno, in najbolj zaskrbljujoče je, da to v resnici nikogar ne zanima.

V multi-sistemskem boju za interpretacijo, ki bo radikaliziral, spet včasih bolj in včasih manj upravičeno, javni prostor, že tako ali tako vsestransko bankrotirane države, v resnici prav nikogar ne zanima, kaj je res v materialnem smislu in prav v pravnem. Še manj pa so akterji vpletenih strokovnih in vulgarnih sistemov pripravljeni delovati s prepotrebno samo-lastno skepso, ali vsaj refleksijo, in v duhu pluralizma poskušenim razumevanjem drug drugega onkraj sebe.

Tega ne bomo dočakali. Živeli pa bomo bolj ali manj obsedeno stanje, vkopanih mentalnih usedlin in zaklinjanj na (svoj) prav. Pri vsem skupaj pa se bo trdno, a dejansko kar se da načelno nenačelno, napihovala kulisa slovenske vladavine prava, opredeljene na predpostavki, da smo normalna država.

Prav nikogar ne bo v resnici zanimalo eno samo, samcato ključno vprašanje: »ali tovrstni obtožni predlogi, postopki in izrečene sodbe zadostijo pravnim standardom Evropske Slovenije, kot normalne, svetovljanske države, utemeljene na vsebinskem liberalizmu?«

Govoričilo se bo sem in tja, premikali se bomo od instance do instance, od volitev do volitev, od porazov k zmagam in nazaj, tenzije bodo visoke, denarnice (večine) pa prazne. Vzdrževala se bo kulisa in zakulisni argumenti, zaviti v celofan stroke s pravimi in nepravimi argumenti ter brezobličnim pravosodnim aparatom, ki je, če že ni nezmotljiv, vsaj v svojem samonadzoru nedotakljiv. V političnem smislu pa bo vrelo, dokler ne bo zmanjkalo energije prav vsem.

To je naš veliki briljantni valček. Sodelovanje v njem je naporno, saj človeka izčrpuje. Četudi je samo gledalec, kaj šele igralec. Nenazadnje pa smo vsi »not«. Nekoč sem se zgražal nad izjavo znanega slovenskega filozofa, ki je menda dejal da mu »tri minute dobrega filma pomenijo več kot usoda Slovenije.« Bojim se, da je v tej provokaciji, celo kanček smisla. Žal. Vsak dan več.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.