c S
O naravi slovenskega ustavnega sistema
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
18.02.2011 V zadnjem času lahko na Slovenskem spremljamo nadvse dinamično ustavnopravno dogajanje v zvezi s pravico državljanov do odločanja na referendumu. Trenutna epizoda ima naslov referendum in pokojninska reforma. Vprašanja, ki jih sproža, pa so številna, nekatera manj, druga bolj zanimiva.

Med manj zanimiva, v nasprotju s tistim, kar gre razbrati iz slovenskih medijev, sodi vprašanje, ali ustavno sodišče lahko prepove referendum o pokojninskem zakonu iz naslova morebitnih protiustavnih posledic, ki bi z njegovo neuveljavitvijo nastale.

Upoštevaje dosedanjo prakso ustavnega sodišča in primerjalne ustavnopravne vzore, o odločitvi ustavnega sodišča ne bi smelo biti nobenega dvoma. Referendum je ustavno dopusten.

Drugačen odgovor je mogoč le, če ustavno sodišče znatno razširi svojo doktrino prepovedi referenduma; če zanemari vrsto ustavnosodne presoje, ki se uporablja v teh primerih, in če preprosto spregleda dejstvo, da so referendumi o tovrstnih vprašanjih v številnih državah še kako prisotni.

Če bi ustavno sodišče tako ravnalo, bi se, seveda, zares začela postavljati še kako zanimiva vprašanja o razlogih za tako ravnanje, vendar, ker je to, kot rečeno, malo verjetno, se velja osredotočiti na tri druge zagonetke. Prvič, kako pojasniti naraščajoči trend vlaganja zahtev oz. pobud za razpis referenduma; drugič, kako razumeti vse večji odpor proti takšnim iniciativam; in tretjič, kaj vse to dogajanje pove o naravi našega ustavnega sistema.

Odgovor na prvo vprašanje se najverjetneje skriva v odsotnosti zadostne mere političnega dialoga in pomanjkljivi vključenosti najrazličnejših, interesnih in političnih, skupin v sprejemanje oblastnih odločitev. Naša demokracija, oz. njen politični proces v ožjem smislu, tako postaja vse bolj zaprt, nedialoški, težeč k učinkovitosti, sledeč v naprej zamišljenim ciljem in sredstvom za njihov doseg.

To hipotezo potrjuje prav dejstvo naraščajočega odpora vladajoče večine zoper referendumsko odločanje. Čeprav je takšno ravnanje kontraproduktivno: večji kot bo odpor, manj bo posluha za širši nabor interesov, več bo referendumov; tovrstno hotenje tudi kaže, da si vladajoči – naj si bodo ti, oni ali tretji – zavestno želijo odstraniti še eno oviro pri uresničevanju svojih oblastnih ciljev.

Kajti prav to referendum je. Namreč še en institut v sistemu zavor in ravnovesij, ki v trajanju običajnega demokratičnega procesa, torej v času med enimi in drugimi volitvami, omogoča volivkam in volivcem korigirati odločitve oblastne večine, ki kljub osvojeni podpori na volitvah za konkretne, največkrat daljnosežne odločitve med mandatom dejansko nima zadostne podpore med volivci.

Referendum je v skladu s tem razumevanjem tudi eno od sredstev zagotavljanja, da se sistem splošnega parlamentarnega predstavništva ne izjalovi v frakcijsko zastopstvo določenih vplivnih interesnih skupin. Toda velja tudi obratno. V enaki meri moramo biti pozorni, da te iste skupine ne uzurpirajo referendumskega odločanja in tako blokirajo ustrezno delovanje političnega procesa v ožjem smislu.

Pri referendumu torej obstaja dvojna ustavna skrb, na katero pa ni moč odgovoriti s poskusi, celo radikalnega, omejevanja referendumskega odločanja. Tovrstna odločitev bi namreč pretvorila naravo slovenskega ustavnega sistema v monistično. Takšno torej, kjer ob trendu zapiranja vzvodov komunikacije in zmanjševanju manjšinskega vpliva z  odstranjevanjem mehanizmov zavor in ravnovesij kar se da nemoteno vlada vsakokratna parlamentarna večina.

Monistična koncepcija ustavnega sistema ni tista, ki je zapisana in izhaja iz slovenske ustave. Nasprotno, naša ustava je v luči svojega diskontinuitetnega značaja z njo naredila rez. Njeno uvajanje tako ne bi bil le ustavni zdrs, ampak bi imelo škodljive posledice za delovanje slovenske demokracije kot take.

Namesto dialoga, bi namreč spodbujali monolog, diktat ene strani nad drugo, prevladujoči trend bi bila povračilna politika v kontekstu anemičnih ljudskih večin in osiromašene, ali pa razprodane civilne družbe.  


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.