c S
Nogomet, konstitutivna energija in nacija
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
23.11.2009 Preteklo sredo so se znova zgodile sanje. Slovenska nogometna reprezentanca je več kot suvereno odpravila športno velesilo Rusijo in se tako uvrstila na svetovno nogometno prvenstvo, ki bo prihodnje leto v Južni Afriki.

Ta zmaga je, seveda, najprej prvovrstni športni uspeh, a je hkrati tudi mnogo več. Ob njej se je namreč ponovno sprostila tista izjemna pozitivna spontana energija, ki v svojem bistvu drži skupaj slovenski narod, združuje slovenske državljane in na kateri pravzaprav v temeljnem počiva slovenska država.

Ta, imenujmo jo: konstitutivna energija, je conditio sine qua non za dolgoročni obstoj države. Zanjo je značilno, da mora biti prisotna vseskozi, izbruhne pa le ob izjemnih in edinstvenih priložnostih. Slovenci smo očitno v zadnjih dvajsetih letih deležni posebnega blagoslova, saj so se v tem zgodovinsko izjemno kratkem času nenavadno pogosto ustvarile okoliščine, v katerih je ta energija privrela na dan.

Spomnimo se samo dogodkov na Roški, množic na Kongresnem trgu pred prvimi svobodnimi volitvami, spontanega slavja ob razglasitvi izida plebiscita, vseslovenskih kresov ob razglasitvi neodvisnosti, pristnega veselja ob vstopu v Evropsko unijo – in vmes dveh huronskih slavij, že spet zaradi naših nogometašev. In prav gotovo bi se našlo še kaj.

Vse te priložnosti, ob katerih se je lahko sprostila konstitutivna energija, so z vidika slovenskega naroda in države zelo pomembne, upam si trditi, da celo mnogo bolj pomembne kot v primeru drugih držav, tudi tistih, ki so nam sicer podobne po svoji velikosti in zgodovini.

V slovenski podzavesti namreč tli negativno samopojmovanje, ki smo si ga zavestno in namensko v glavo vbili sami – še posebej za namene revolucionarne emancipacije pred 50 leti. Gre za idejo podrejenosti, celo hlapčevstva. Športni uspehi takšnega tipa, kot tisti pretekli teden, to negativno samopojmovanje postavljajo na laž in pravzaprav odkazujejo na nasprotno. Namreč na dejstvo, da smo Slovenci v svetovnem političnem, gospodarskem, kulturnem, športnem in v še kakšnem pogledu glede na svojo velikost in akumulirani družbeni kapital pravzaprav edinstveni in zato svojevrsten fenomen.

Po drugi strani in hkrati pa takšne priložnosti, ob katerih se sprosti narodova konstitutivna energija, tudi krepijo vezi med demosom in prispevajo k občutku njegove pripadnosti državi. Pri tem ni nič anahronističnega, naivno romantičnega ali celo nacionalističnega, kot bi kdo utegnil kritično pripomniti. Nasprotno in kot rečeno uvodoma, brez teh vezi in občutka pripadnosti ni moč pričakovati obstoja države na dolgi rok.

To velja, ponovno, še posebej za Slovenijo, kjer se je politična elita zavestno odločila, da naš šolski sistem mladih generacij ne bo vzgajal v državljanskem duhu. Spomnimo se samo javnih polemik, ko je minister za šolstvo pred leti predpisal, da se na šole izobesijo slovenske zastave in da se ob koncu šolskega leta zapoje Zdravljica. Prikličimo v spomin, da še ne tako dolgo tega na poslopjih naših sodišč niso vihrale slovenske zastave in da temu ostaja tako še marsikje, tudi na tako prominentnih mestih, kot sta stavba ljubljanske univerze in ljubljanski grad.

Zato je še toliko bolj pomembno, da za minimum potrebne državljanske zavesti poskrbi vsaj šport in da, če že država ne da dosti na svoj zavestni dolgoročni obstoj, na temelju športnih uspehov k temu prispevajo posamezniki sami na svoj spontan, iskreno vesel način, ki ni naperjen zoper kogarkoli, temveč je odraz čistega ponosa na to, kar smo dosegli in na tisto, kar še bomo. Ne samo kot nogometaši, temveč kot politična skupnost v celoti.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.