c S
29 let kasneje
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
29.06.2020 Čas hitro teče. 29 let je že od kar smo razglasili svojo, neodvisno državo, republiko Slovenijo, zavezano ustavni demokraciji. Odtlej se je veliko spremenilo. Predvsem v naših zasebnih življenjih. Odrasli smo. Doživeli smo svoje mladostne sanje, nekateri bolje, nekateri slabše, večina nekaj vmes. Za marsikoga, žal, a takšno je pač življenje, ne velja več, da jutri bo nov dan. Za vse ostale pa so ti dnevi še pred nami. In treba jih je izkoristi, ne le za dobro življenje, ampak tudi za življenje za dobro. Za vse to je še čas. Tisto kar, vsem tem dekadam in že našim sivim lasem navkljub, ostaja enako, pa je Slovenija kot sfera javnega.

V bistvu je slovenska res publica fenomalen pojav. Redke, če sploh, so države, kjer se v sistemu upravljanja z institucijami oblasti ter v sami strukturi družbe v treh desetletjih tako malo spremeni. Dobro se še spominjam dečka, ki je tri desetletja nazaj zrl v televizijski ekran, s katerega so gledale, ne boste verjeli, številne iste osebe kot danes, še bolj enake pa so bile razprave, njihova nekvaliteta ter predvsem silnice, ki so povzročale družbeni konflikt. Sinovi tega dečka danes, če to želijo, gledajo, resda na tehnološko mnogo bolj dovršenem ekranu, enako abotne vsebine in njihove ustvarjalce.

Kako je to frustrirajoče stanje sploh mogoče? Zato, ker temeljni družbeni konflikt še ni razrešen in najbrž tudi nikoli ne bo. Ta konflikt ni ideološki. Ne gre za boj med komunisti in kapitalisti. Ta meta-narativ je zgolj dimna zavesa za nekaj mnogo bolj banalnega, ki sliši na ime oblast, privilegiji, zaslugarstvo in slednjič denar. Ne tisti pošteno zaslužen na trgu, ampak oni rentniški, ki ga vsi davkoplačevalci prispevajo za posvečene družbene skupine.

Ostrina tega spopada v Sloveniji ima, seveda, svoje korenine v revoluciji in državljanski vojni. V njej je prišlo ne le do katerekoli spremembe družbeno-ekonomskega sistema, temveč do spremembe, ki je temeljila na »umoru, ropu, nasilju, strahu, prevari in laži.« Iz teh elementov je zrasla družba, ki jo živimo danes. Njena začetna elementarna civilizacijska nepravičnost se je z leti sicer zmanjševala. Že iz povem naravnih razlogov se je družba pluralizirala. Toda kapital: tisti finančni, kakor oni družbeni, je v največji meri ostal v rokah izvajalcev revolucije in vseh onih, ki so jim bili vsa naslednja leta tako ali drugače lojalni.

Pri slovenski razdvojenosti, ki jo imajo nekateri še posebej polna usta le tedaj, ko niso na oblasti njihovi, v osnovi torej ne gre za nikakršen ideološki spopad. Gre za brutalen in hkrati povsem banalen boj za oblast, ki zagotavlja dvoje. Dostop do razpolaganja z davkoplačevalskim denarjem ter normodajno upravičenje. Obe elementa sta ključna. Prvi zagotavlja dejansko moč. Ta pa se lahko ohranja samo, če tisti, ki to dejansko moč imajo, posedujejo tudi normodajno moč. Normodajna moč jim omogoča pisanje pravil v svoj prid tako, da drugi dejanske moči nikakor ne morejo, vsaj v doglednem času ne, dobiti.

Tej bitki za finančni in družbeni kapital je v Sloveniji podvrženo vse. Vse manj, če sploh še kaj, je sveto. In bolj kot postaja, vsaj formalno, na institucionalni-oblastveni ravni, bitka enakovredna, bolj srdit bo ta boj. Če je potrebno tudi na ulicah.  V njem, da ne bo pomote, bodo vselej prosperirali naši. Ti bodo, kot že desetletja poprej, zagotovo poskrbeli, da se bodo znašli na pravi strani. Ljudje za vse čase, za vse oblastnike. Naši ljudje.

Obenem so vsi ti naši skrbno zbrani v »javnih«, »neodvisnih«, »avtonomnih« in ne vem kakšnih vrlih institucijah še, kjer, zaradi desetletja trajajoče kadrovske selekcije, utemeljene na »usmerjenem« izobraževanju ter družinskem in političnem KOD, živijo v svojem vrednostnem balončku. Kdorkoli ga samo ošvrkne z neprijazno besedo, je že fašist. Največkrat, za zdaj še na desni, ampak počasi tudi na levi.

Spoštovani, marsikaj smo dosegli v zadnjih treh desetletjih slovenske države. Temeljnega pač ne. Te družbe še naprej ne označuje dejanski pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost in solidarnost. In še manj v njej velja to, da naj bi bili nagrajeni tisti, ki nekaj znajo, zmorejo, ker so se, vlagajoč trud vase, tako naučili. Vsega tega torej ni. Prav tako pa ni prav nikogar na širnem obzorju, ki bi to utegnil spremeniti.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.