c S
Oktroirana ustava
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
28.03.2014

Nekaterim v tej državi, če že ne večini pa vsaj številnim najbolj vplivnim, prav gotovo pa naj bolj glasnim, se dogaja nezaslišana krivica. Kljub vse bolj jasno izpričanim hotenjem po nasprotnem živijo v post-jugoslovanskem sistemu v psevdo-demokratični slovenski državi, kjer sta sicer ključni oviri post- in demokracija, a največja krivica se dogaja na ravni temeljnega akta. Kako je mogoče, da smo si postavili ustavo, ki je niti ne poznamo, še manj razumemo in še toliko manj izvajamo?!

Dogodki zadnjih dni pričajo o tem, da je obstoječa slovenska ustava po vsej verjetnosti oktroirana. Torej vsiljena. Je nekaj, kar v resnici ne ustreza našim vrednotam, še manj pa normativnim hotenjem. Je nekaj, kar sicer obstaja na papirju, nikakor pa ne v praksi. V tej vlada svoj prav: medijski in oblastno-državni.

Druge razlage za naravnost bizarne dogodke preteklega tedna preprosto ne more biti. V letu 2014 smo bili lahko priča cenzuri verskega obreda s strani javnega zavoda, če gre verjeti medijskim poročilom, po opozorilu in priganjanju novinarjev zatrjevano osrednjega slovenskega tiskanega medija.

Zakaj je šlo? Kot so poročali mediji, so predstavniki nekega zasebnega zavoda na svoji spletni strani »oglaševali« oz. javno naznanjali katoliško sveto mašo v prostorih kapele Kliničnega centra v Ljubljani (UKC). Maša bi bila, kot je to sicer navada pri mašah, darovana v izbrani namen. Tokrat bi bila posvečena, kot menda že 10 let poprej, umrlim, nerojenim otrokom, tudi tistim, ki se niso nikdar rodili zaradi spontanih splavov ali pa umetne prekinitve nosečnosti.

In prav to je spodbodlo zadevni medij, da je pri vodstvu UKC urgiral zaradi neustavnega verskega obreda, ki naj bi posegal v pravico staršev do odločanja o rojstvu svojih otrok. Ta naj bi, tako se zdi, vključevala predvsem pravico do splava, ki jo opravljajo prav v tem istem UKC, v katerem naj bi se, joj prejoj, izvedlo opisano bogoslužje.

Če že lahko pustimo ob strani najmanj prismuknjeno predpostavko, da je bistvo pravice do svobodnega odločanja o rojstvu svojih otrok splav, pa ne moremo kar preprosto zamahniti z roko ob dejstvu, da je vodstvo UKC poziv zadevnega medija vzelo nadvse resno in napovedani verski obred preprosto prepovedalo.

Argumentacija za to je variirala, toda če jo nekoliko parafraziram, so se v UKC v izogib temu cirkusu, tako očitno razumejo katoliško bogoslužje v »svoji« kapeli, sklicevali niti ne toliko na prej omenjeno pravico do svobodnega odločanja o rojstvu svojih otrok, temveč na 7. člen ustave, ki nalaga ločitev verskih skupnosti od države. V UKC so zapisali, da so že tako ali tako prisluhnili želji RKC po verski oskrbi bolnikov v svojih prostorih in da želijo preprečiti, da bi tovrstni obredi prizadeli tiste, ki so se poslužili svoje ustavne pravice do splava.

Zadeva je absurdna in si v normalni demokratični državi nikakor ne bi zaslužila niti obravnave v kolumni, preprosto zato, ker se v normalni državi sploh ne bi pripetila. Kam pa bi prišli, če bi morali izvajalce javnih pooblastil spraševati o tem, čemu je lahko namenjen nek verski obred. Kaj bi ostalo od svobode vere in vesti, od avtonomije verskih skupnosti, od nevmešavanja države v verske zadeve?

Kako sploh razumeti tezo, da verski obred, v katerem naj bi se molilo za splavljene fetuse, krši ustavno pravico do splava? V čem je ta, pojmovno, kaj šele v praksi, sploh lahko okrnjena z molitvijo? In še več: ustava tistim, ki to želijo, v okviru svobode izražanja v povezavi s svobodo vesti dopušča, ne le da proti splavu molijo, lahko mu tudi aktivno in glasno nasprotujejo: v medijih, civilni družbi, na ulicah in tudi v političnih iniciativah.

UKC, če že vodilni mediji ne premorejo toliko javnega razuma, kaj šele ustavnopravnega znanja, bi moral vedeti, da verski obredi tudi v »njegovi« kapeli niso noben cirkus; da kapela v njegovih prostorih ni odraz njegove dobre volje pri izpolnjevanju verskih želja, temveč ustavna dolžnost. Vsi skupaj pa bi se že lahko naučili, da je ločitev verskih skupnosti od države ancilarna v odnosu do svobode vere in vesti. Ničesar, kar zahteva svoboda vere in vesti, ni mogoče izključiti z zahtevo po ločitvi cerkve od države.

Tega si, spet, nisem izmislil sam, temveč je tako zapisalo Ustavno sodišče v svoji odločbi U-I-92/07. To odločbo nasploh priporočam v branje vsem, ki v svoji domnevni liberalni zagnanosti nesrečno izražajo svoj avtoritarni pedigre, pogosto utemeljen v socialističnem umu, še večkrat pa v dih jemajoči (ustavnopravni, da ne zapišem civilizacijski) ignoranci.

V njihovo opravičilo je mogoče izraziti razumevanje, da je vse to dogajanje refleks preteklih časov, v katerih je bilo vse v povezavi z vero (pa tudi vestjo) ožigosano z negativnimi pridevki, vera pa je bila, silom prilike, omejena zgolj na zasebnost. Vsem tistim, ki tako razmišljajo in ravnajo še danes, sporočam, da se piše leto 2014; da komunistične Jugoslavije ni več in je tudi več ne bo, in da, kljub vsakodnevnim vtisom nasprotnega, slovenska ustava vendarle ni oktroirana. Je odraz plebiscitarnega mandata slovenskega ljudstva za evropsko Slovenijo. Zato: pustite vendar ljudem, da molijo. Če z njimi ne soglašate, se obrnite stran.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.