c S
Omrtvičena ustava
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
10.06.2011 Kot ustavni teoretik ocenjujem, da gre razloge za krizo slovenske države iskati tudi in predvsem v neuresničenju temeljnih normativnih imperativov, ki smo jih pred dvajsetimi leti zapisali v svojo ustavo. Kateri so ti imperativi, zakaj niso bili uresničeni in katere so rešitve?

Temeljni ustavni imperativi so trije. Prvič, varovanje posameznika, njegove svobode kot odraza njegovega neodtujljivega človekovega dostojanstva. V jedru slovenske ustavne ureditve torej počiva posameznik, ki je kritično samo-refleksiven in družbeno odgovoren.

Drugič, celotna državna struktura – njen demokratični in pravni aparat – izhajata iz posameznika in sta namenjena njegovemu varovanju. Ker je posameznikov mnogo, ker se med seboj razlikujemo v bistvenih postulatih individuuma in zato vsak od nas išče svoje poti k dobremu življenju (znotraj enega prav!?), to tretjič pomeni, da naša ustava predpostavlja, zahteva in varuje pluralistično politično skupnost.

Ti imperativi v slovenski državi očitno niso bili uresničeni, ali pa so zaživeli izrazito pomanjkljivo, invalidno življenje. Zakaj? Razlogov je kar nekaj, omeniti pa velja vsaj naslednje: preozka kritična masa osveščenih državljanov, parcialni interesi družbenih elit ter različne oblike patološkosti, ki jih je na slovenski družbi in našem človeku pustila bolj ali manj oddaljena zgodovina.

Med temi zadnjimi velja omeniti  zaprtost in samozadostnost; (samo)destruktivnost; osebno ter kolektivno paranojo; idiotizem – ne v pejorativnem smislu, temveč v izvornemu pomenu nezanimanja za javne zadeve; in slednjič: elementarna pokvarjenost. Razmah slednje gre iskati zlasti v preteklem totalitarnem režimu, ki je poskrbel za to, da je iz ljudi izvlekel vse najslabše.

Razlogi za neuresničenje slovenske ustave so torej znani, kaj pa nam je storiti, da preobrnemo ta negativni trend in da stvari postavimo na svoje pravo mesto? Realizacija ustavnih imperativov je mogoča zgolj prek okrepljenega javnega diskurza o temeljih naše družbene pogodbe. Kot njegov sprožilec in/ali katalizator lahko služijo tudi ustavne spremembe, seveda v tistem delu ustave, kjer so te potrebne.

Ta javni diskurz mora biti širok. Vključevati mora kar največje število posameznikov in čim širši spekter elit. A to samo po sebi ne zadošča. Posamezniki, (predvsem pa) elite morajo diskurz in praktične implikacije, vezane nanj, voditi ne samo zaradi osebnega prestiža, temveč zaradi stvari same. Njihovo vrhovno vodilo mora biti skupno dobro.

Skupno dobro je predpogoj in vezivno tkivo vsake ustavno urejene politične skupnosti. Kontinuirano in vsakodnevno se mora izkazovati in potrjevati predvsem v političnem življenju. V Sloveniji temu ni tako. Pri nas je politično življenje še vedno v svoji primitivni fazi, za katero je značilno, da se politični boji ne odvijajo pod okriljem skupnega dobra. Slovenska politika tako ni namenjena maksimizaciji slednjega, temveč optimizaciji frakcijskih interesov.

Pritisk k realizaciji ustavnih imperativov pa ne more priti od zgoraj navzdol, sprožiti ga morajo sami državljani. Ti to lahko storijo le ob zadostni meri ozaveščenosti, ob ponotranjenosti konceptov in idealov naše ustavno urejene politične skupnosti. Za to pa potrebujejo znanje. In prav v znanju se skriva ključ, ki nam lahko odklene prihodnost, ki smo jo zapisali v svojo ustavo.

Rešitev slovenske politične (ne strankarske) zagonetke v najširšem smislu se tako skriva v izobraževalnem sistemu. Ta mora – v sociološkem smislu – ustvariti takšne državljane, kot jih predvideva ustava. Ta mora – v sociološkem smislu – ustvariti takšno družbo, kot jo zahteva slovenska ustava. Torej: svobodnega in pokončnega posameznika, ki bo živel v pluralistični družbi. Za pluralistično družbo pa potrebujemo pluralen izobraževalni prostor.

Pluralen izobraževalni prostor je tisti, ki je odprt za čim širši krog epistemoloških skupnosti in čim širši krog uporabnikov – beri študentov, kot učečih se in znanja željnih posameznikov. Pozivi k nasprotnemu so dokaz samo-ohranitvenega protekcionizma, katerega usoda je dolgoročno neizbežna. V tistem delu, v katerem pa so pozivi naperjeni k pripiranju vrat za bodoče študente v izogib t.i. pomasovljanju izobraževanja, pa so ti najmanj neokusni.

Pluralen izobraževalni sistem z množico epistemoloških skupnosti ter čim večjim številom študentov, kot realizacija liberalnega ideala enakih možnosti, je torej tisto kar vsakokratni oblasti nalaga slovenska ustava. V njegovi odsotnosti bodo ustava in njeni imperativi še naprej, tako kot doslej, ostali omrtvičena črka na papirju.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.