c S

Kdo naj postane sodnik Sodišča EU?

prof. dr. Matej Avbelj Redni profesor za evropsko pravo
Predstojnik Jean Monnet katedre za evropsko pravo
Nova univerza
avbelj@gmail.com
27.07.2020 To vprašanje je zelo aktualno, ker sta, ko to pišem, za Sodišče Evropske unije (SEU) objavljeni kar dve prosti mesti. Za sodnika Sodišča in Splošnega sodišča. Večina vas bo na naslovno vprašanje sicer odgovorila nekako takole. V Sloveniji je to stvar politike, one (pravo)sodne ter tiste čisto ta prave politične. Pa, seveda, vprašanje vez in poznanstev. Ter, ne pozabimo, lojalnosti. Kdo je komu bil zvest, je zvest in bo, kar je najbolj pomembno, še ostal zvest. Tako se res, kot kažejo v zunanjem svetu zaznavne izkušnje, pri nas običajno kadruje. Tudi na vrhunske sodne položaje. Ko gre za Evropsko unijo, pa na srečo, tudi to kažejo izkušnje, ni več tako. Lizbonska pogodba je namreč uvedla strokovni Odbor sedmih vrhunskih pravnih strokovnjakov, ki naj prepreči prav taka nemeritokratska imenovanja.

O Odboru, ki ga trenutno sestavljajo: predsednik nemškega ustavnega sodišča, predsednika irskega in španskega vrhovnega sodišča, bivši sodnik poljskega ustavnega sodišča, bivša sodnika Sodišča ter Splošnega sodišča in bivši poslanec Evropskega parlamenta, krožijo številni miti in polresnice. Najbolj ti, da Odbor deluje tajno, da ne objavlja svojih odločitev in da je zato njegovo poslovanje nemara celo arbitrarno. Vse opisano ne drži. Odbor ima svojo spletno stran. Na njej so objavljena redna letna poročila, z vsemi statistikami, iz katerih, to pa že vemo, izhaja, da je Odbor zelo vpliven in tudi strog.

Njegova mnenja, ki so sicer nezavezujoča, so države članice doslej upoštevale brez izjeme. Kot izhaja iz šestega letnega poročila, je Odbor od leta 2010 izdal 190 mnenj, med katerimi je bilo skoraj 21 odstotkov negativnih mnenj o tistih kandidatih, ki so jih države prvič predlagale za zasedbo bodisi sodniškega položaja, bodisi položaja generalnega pravobranilca. Odbor torej predstavlja resen filter pri kandidiranju na SEU. Filter, ki nikakor ni arbitraren, temveč sledi jasno, v naprej predstavljenim kriterijem. Teh je šest: pravne sposobnosti; profesionalne izkušnje; sposobnost opravljanja sodne funkcije; znanje jezikov; sposobnost timskega dela v mednarodnem okolju, ki ga sestavlja več pravnih redov; ter zagotovljena neodvisnost, nepristranskost, moralna pokončnost in integriteta.

Odbor preverja tako kandidate, ki želijo nadaljevati sodniško funkcijo na SEU, kakor kandidate, ki se zanjo potegujejo prvič. Ti so, ker so še nepopisan list, podvrženi bolj rigorozni presoji. Sam postopek je sicer sestavljen iz pisnega in ustnega dela. V pisnem delu podatke predložita vlada in kandidat. Vlada mora pojasniti zlasti temeljne razloge za vložitev kandidature in kako je potekal nacionalni postopek izbire. Kandidat pa mora poslati: pisno utemeljitev svoje kandidature; svoj CV; do tri svoje strokovne/znanstvene objave v angleškem ali francoskem jeziku po svoji izbiri; in predstavitev do treh kompleksnih pravnih primerov, ki jih je obravnaval v svoji karieri. Nato sledi ustni del v obliki predstavitve kandidata pred Odborom.

Ustni del Odboru omogoči ustvariti si celovito oceno kandidatove dejanske strokovne usposobljenosti, njegove zmožnosti razumevanja temeljnih pravnih vprašanj, zadev, povezanih z vladavino prava ter Evropsko unije ter, seveda, glavnih poudarkov prava EU, njegove uporabe ter razmerij med pravom EU in nacionalnimi pravnimi redi. Z drugimi besedami, kot poudarja tudi Odbor sam, za mesto na SEU se išče kandidata, ki je vrhunski pravni strokovnjak, ki to izkazuje z izjemno miselno in epistemološko sposobnostjo razreševanja konkretnih pravnih problemov EU, ob sočasnem izkazovanju velike pravne širine.  

V ta namen Odbor izpostavlja, da se za sodnika Sodišča ali generalnega pravobranilca pričakuje 20 let profesionalnih izkušenj na vrhunskih pravnih položajih, za sodnika Splošnega sodišča pa od 12 do 15 let. V odsotnosti izpolnjevanja tega pogoja je vzpostavljena domneva, da kandidat ne bo prejel pozitivnega mnenja Odbora. Vendar pa to domnevo kandidat lahko izpodbije z izkazovanjem drugih, izjemnih pravnih sposobnosti. Po opravljenem postopku Odbor izda obrazloženo mnenje. To ni javno. Po diplomatski poti pa je vročeno državi članici in predloženo v seznanitev kandidatu.

Opisano delovanje Odbora je doslej pomembno prispevalo k višji kakovosti sodnikov in generalnih pravobranilcev na SEU. Odbor predstavlja obliko dobre prakse pri imenovanju na najbolj odgovorne pravosodne položaje. Države članice tako v naprej natančno vedo, katere meritokratske kriterije morajo izpolnjevati kandidati, ki jih predlagajo. Teh se morajo zavedati tudi konkretni posamezniki, preden vložijo svojo kandidaturo. Vse to v izogib kasnejšim osebnim razočaranjem ter zniževanjem ugleda države, ki ni sposobna pravočasno zapolniti tistih sodniških mest, ki ji pripadajo. Nazadnje, morda pa najbolj pomembno, takšen Odbor in njegove kriterije bi lahko uvozili tudi v Slovenijo za imenovanja na Ustavno, pa tudi na Vrhovno sodišče. Meritokratski prag bo visok, a verjemite mi, na dolgi rok se izplača (samo to).


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.