c S
Višegrad kot nova tragedija Srednje Evrope?
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
26.02.2016

Pretekli teden so v zlati Pragi obeležili 25. obletnico Višegrajske skupine, ki povezuje Poljsko, Češko, Slovaško in Madžarsko. Kot se za obletnico spodobi, je bilo izrečeno veliko pohval, nekaj je bilo tudi samohvale, za moj občutek pa je tisto ključno ostalo zamolčano. Višegrajska skupina ni bila še nikoli tako daleč od svojih ustanovnih vrednot, kot je danes.

Spomnimo, leta 1991 so tedaj še tri države, ustanovile Višegrajsko skupino, ker so želele doseči naslednje skupne cilje: celovita obnova državne neodvisnosti, demokracije in svobode; odprava vseh družbenih, ekonomskih in duhovnih aspektov totalitarnega sistema; vzpostavitev parlamentarne demokracije, moderne pravne države in spoštovanja človekovih pravic in svoboščin; vzpostavitev sodobnega tržnega gospodarstva in popolna vključenost v evropski politični, ekonomski, varnostni in pravni sistem.

Vse te cilje je s svojo osebnostno držo poosebljal najvidnejši srednjeevropski disident, Vaclav Havel, ki je, tedaj že kot češkoslovaški predsednik, tudi lastnoročno spisal pravkar predstavljeno ustanovno Deklaracijo in njene cilje. Havlovo ime na praški proslavi skorajda ni bilo omenjeno. Še dokaz več, da gre za nove, po moji oceni radikalno slabše čase, ki bi tudi, ob koncu svojega življenja sicer razočaranja polnega, Havla najbrž našli nepripravljenega.

Tisto, kar smo lahko slišali iz ust predvsem madžarskega in poljskega zunanjega ministra, je bilo daleč od ustanovnih vrednot Višegrada. Razglašen je bil konec paternalističnega odnosa zahoda. Zatrjevana je bila pravica, da srednjeevropske države živijo po svoje, tako kot to hoče njihovo ljudstvo. Evropska unija je bila označena z oni, Višegrajska skupina pa smo mi. Solidarnost v migrantski krizi je bila odpravljena z opazko, da je solidarnost dvosmerna cesta. Pri tem je bilo posebej izpostavljeno, da kohezijska sredstva, v okviru katerih se denar pretaka iz bogatejšega zahoda na vzhod, niso del solidarnosti, temveč pogodbena pravica držav V4.

O moderni pravni državi in spoštovanju človekovih pravic nismo slišali prav dosti, razen tega, da imajo države Srednje Evrope pravico, da ta področja urejajo po svoje v skladu s svojimi vrednotami, ki očitno, drugačen zaključek pač ni mogoč, niso enake tistim od EU, ki je tako ali tako izenačena z nekoliko pejorativnim zahodom. Čeprav to ni bilo izrečeno, je pa viselo v zraku: pustite nam, da ustvarjamo svojo ne-liberalno demokracijo, svoj liberalizem in vse njegove dekadentne anomalije pa obdržite zase.

Čeprav se je zlasti češki zunanji minister od takega diskurza želel vsaj nekoliko previdno distancirati, celokupnega negativnega vtisa ni uspel popraviti. Tega slednjič tudi ni povsem uspelo višegrajski skupini modrecev, izbranih posebej za to obletnico, da napiše oceno opravljenega in vizijo razvoja v prihodnosti. Drugače kot politiki so zavzeli izrazito pro-evropsko stališče in opozorili, da Višegrada ni brez EU in da tudi EU-ja v pravem pomenu besede ne more biti brez Višegrada.

Enako kot politiki pa se tudi skupina modrecev ni zmogla otresti novega virusa ekskluzivnosti. Iz njega izhaja, da je Višegrajska skupina zaprt klub, ki se ne bo in se celo ne sme širiti. Največ kar ponuja je matematično formulo V4+, tistim, ki želijo z njo pač projektno sodelovati, in tu je višegrajsko oko usmerjeno predvsem na Zahodni Balkan.

Tam nekje se v očeh V4 nahaja tudi Slovenija. Ta, kot je dobro znano, sprva ni želela postati del višegrajske iniciative, četrt stoletja kasneje pa v svoji zunanjepolitični strategiji piše, da je njen naravni partner. Bojim se, da temu ni tako v očeh višegrajskih držav. Drugačnim stališčem v preteklosti navkljub, danes prihajam do zaključka, da je tako pravzaprav najbolje.

Slovenija v Višegrajski skupini, kot se kaže dandanes, med državami, kjer cveti politični populizem na levi in na desni, ki slednjič govorita v en anti-EU glas, in kjer se navdušujejo nad avtokratskimi prijemi, nima kaj početi. Slovenija je sodila v V4 Vaclava Havla, pa tedaj, predvsem zato, ker novi razred ni zares želel odpraviti vseh družbenih, ekonomskih in duhovnih aspektov totalitarnega sistema, ker bi s tem odpravil samega sebe, ni postala njegova članica.

Tudi danes za to ne obstaja več nobena potreba. Napočil je čas, da prenehamo živeti v preteklosti, v nostalgiji izgubljene Srednje Evrope, in se osredotočimo na sedanjost in prihodnost. Ta pa je izključno v okviru Evropske unije kot poglobljene, federalne tvorbe. To je naš ustavni, z dvojno plebiscitarno večino podprt mandat. Namesto da gradimo neko nenavadno, na staro tragedijo spominjajočo, Srednjeevropsko unijo, moramo zgraditi boljšo Evropsko unijo.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.