c S
Dan Evrope 2021
prof. dr. Matej Avbelj Redni profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
08.02.2021 Dan Evrope 2021 bi utegnil biti nekaj posebnega. Vse kaže, da bi se tedaj utegnila res začeti nesojena konferenca o prihodnosti Evropske unije, ki se je je dotaknila naša zadnja kolumna z upanjem in pričakovanjem, da do konference vendarle in čim prej pride. Kot da bi bil naš glas uslišan, so se začeli politični premiki na ravni Sveta, ki napovedujejo še nekoliko bolj konkretne obrise vsebine konference kakor tudi njenega upravljanja. Kljub temu pa se je težko izogniti občutku, da ta dogodek vendarle ne bo zadovoljil tistih z visokimi pričakovanji in da Uniji ne bo dal prepotrebnega političnega elana, ki ga v tem času potrebuje.

Dilema predsedovanja konferenci naj bi bila zdaj odpravljena. Predlagana je namreč salomonska rešitev, po kateri bi konferenco vodilo tričlansko predsedstvo, sestavljeno iz predsednikov Evropskega parlamenta, Sveta in Evropske komisije. Gre torej za klasični kompromis tipa EU, kjer v odsotnosti jasnega sistema delitve oblasti v kontekstu iskanja institucionalnega ravnotežja moči pogosto ni mogoče opredeliti tiste institucije, ki je demokratično najbolj poklicana k vodenju, s tem pa tudi pozvana k odgovornosti za stanje v Uniji.

Napovedana oblika tričlanskega predsedovanja konferenci ustvarja tudi ne preveč pozitiven občutek, da bo pri konferenci šlo predvsem za medinstitucionalno, bruseljsko interno zadevo, začinjeno z medvladnimi primesmi s strani držav članic, ter sem ter tja, tako simbolično, pocukrano z nekaj civilnodružbenega inputa. Če bo tako, se potem tokratna konferenca ne bo približala niti konvenciji o prihodnosti EU iz začetka tega tisočletja, ki pa je po propadu Pogodbe o ustavi za Evropo, kot je dobro znano, tudi sama izzvenela v zgodovino.  

Tak scenarij res ni obetaven. Še posebej ne, ker so bila v zvezi s konferenco v zadnjih letih ustvarjena visoka pričakovanja. Pa tudi in predvsem zato, ker EU v trenutnem kontekstu ne potrebuje znotrajbruseljskega medinstitucionalnega in medvladnega komolčenja. EU, nasprotno, potrebuje razrast občutka, kot zapiše Habermas, transnacionalne državljanske solidarnosti. Katalizator zanjo pa bi lahko bila prav ta konferenca.

Kako?  Konferenca bi morala sprožiti splošno razpravo o stanju EU in njeni prihodnosti, ki se ne bi odvijala samo na parketu evropskih institucij, temveč bi istočasno in vzporedno potekala tudi v vseh državah članicah. Potreba po slednjem izhaja iz našega razumevanja pravne in politične narave Evropske unije kot zveze nadnacionalne funkcionalno suverene ravni ter sedemindvajsetih teritorialno suverenih držav članic. Ta zveza kot nedržavna federacija temelji na dvojnem legitimacijskem viru, ki ga je prej omenjeni Habermas priročno opisal s konceptom: pouvoir constituant mixte.

Njegovo bistvo je zagotovitev demokratične legitimacijske podlage za delovanje Evropske unije, ki ni zgolj mednarodna organizacija niti ne klasična federalna država. Gre torej za Unijo, ki je mnogo močnejša od tradicionalnih entitet mednarodnega prava in ki ne pomeni grožnje za obstoj tradicionalne suverene države. Nasprotno: taka Unija predstavlja sredstvo za krepitev tradicionalne suverene države na evropskem kontinentu, ki bi jo sicer odpihnil lahen piš globalizacije.

Terja pa taka Unija, temelječa na konceptu pouvoir constituant mixte, sociološko nadgradnjo obstoječe politične identitete državljanov držav članic EU. Ti, če naj EU res deluje kot zveza, bi se morali hkrati samorazumeti in delovati kot aktivni tvorci dveh političnih skupnosti: nacionalne in nadnacionalne. Udomačeni bi morali biti tako v nacionalnih kot evropskih političnih zadevah, temelječ na samo-refleksiji in iskrenem zanimanju za evropske zadeve.

Doseči ta cilj v obliki identitetne preobrazbe državljanov, ki se že tako ali tako vse manj zanimajo celo za nacionalne zadeve, je, kot poudarja tudi Siedentop, vse prej kot enostavno. Pa vendar ni nemogoče. Potrebno pa je ustrezno okolje za njegov razvoj. Konferenca o prihodnosti Evropske unije, preden je prišlo do njene politične in diplomatske razvodenitve, se je ponujala kot katalizator tovrstnega okolja. Sodeč po novih napovedih, v skladu s katerimi se bo konferenca končala v pičlem letu dni, s francoskim predsedstvom, ki bo sledilo slovenskemu, in sicer tako, da bodo njeni sklepi zgolj posredovani v nadaljnjo obravnavo institucijam Unije, želeni pozitivni potencial konference slednjič še zdaleč ne bo realiziran.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.