c S
Vseprisotnost Potemkinovih vasi
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
17.09.2010 Se vam je že kdaj zgodilo, da ste se znašli pod plazom fantastičnih besed, slavospevov, leporečenja, visokoletečih napovedi in obljub? Se vam je že kdaj zgodilo, da ste, tako sedeči, globoko v sebi vedeli, da je s tem plazom besed nekaj hudo narobe? Da slika svet na način, ki ga v resnici – tam zunaj – slednjič ni? Če ste, ste nadvse dobrodošli v Potemkinovi vasi.

Potemkinove vasi so opredelitveni element današnje vsakdanjosti. Potemkin, ki je želel s silhuetami vasi, za katerimi se je skrivala ničevost praznine, ugajati cesarici Katarini Veliki, je postal junak našega časa. Dandanes je potemkinstvo DNK naše eksistence. Svet temelji na marketingu, to je ustvarjanju videza vsebine, ki se, potem ko že stlačite mačka v žakelj, prepogosto razblini kot milni mehurček.

Pa slednje ni le del naše potrošniške, ampak tudi politične eksistence. Posebej naše slovenske. Kako si lahko sicer razlagamo v nebo vpijoče trditve, da je v Sloveniji krize že konec in da je regija, ki se je pravkar potopila v ekonomski nič, pravzaprav zgodba o uspehu? To ni nič drugega kot potemkinstvo. Potemkinstvo na poti v Detroit, kot smo opisali v prejšnji kolumni.

Žal, to je treba poudariti, pa se potemkinstvo ne ustavi na robu političnega parketa. Njegova vsebina pljuskne tudi na pravno stran. Tam se nam nariše idealistična zgodba o pravni državi, ki naj bi obstajala že tukaj in zdaj. Pravna država kot postulat, zasidran v najvišji pravni akt države, in konkretiziran ter na najrazličnejše načine uveljavljen sodni institut.

Prav res, če dobro pomislimo, je v naši potemkinovski politični skupnosti pravna država izrazito sodni pojem. Ko učimo študente o pravni državi, se v glavnem ustavimo na sodnih definicijah in razlagah tega pojma. S tem ustvarjamo vtis, da je pravna država izključno stvar sodišč in da je pravzaprav že tam zunaj. Posledično se tako z vlogo sodišč izčrpa tudi pravna država.

Kakšna zmota! Jedro vseh težav! Kadar nastopi prepričanje, da je pravna država samo v rokah neke institucije, ki za nameček nima ne mošnje ne meča, smo se že udarili s kladivom po prstih. Pri tem nas prsti resda bolijo, pravne države, razen v potemkinovski obliki, pa ni in je ne bo. Za pravno državo je namreč potrebna zavest kritične mase o tem, da je pravna država vrednota sama na sebi. Kot bi dejal Pučnik, da je to stvar, za katero in samo za njo se nam gre.

O čem blodi ta kolumna, boste rekli? O blodnjah, seveda, se glasi odgovor. O tem, da je na Slovenskem ne samo pravna država, temveč večina javnega, kar nas obdaja, pravzaprav ena sama Potemkinova vas. Torej neka maskota, nek model, za katerim ni prav veliko, celo zelo malo.

Ta malo ali nič se, jasno, lahko nadomesti z govoričenjem. Z zidanjem gradov v oblakih, z obešanjem na že propadle in še živeče ideologije; s pretvarjanjem, da je vse v najlepšem redu in še boljše. Govoričenje, diskurz ali narativ, kakor vam drago, je naše glavno orodje in orožje, da svet prikažemo takšen, kakršen ni, ali pa ga, in to je mnogo bolj etična dimenzija, seveda skregana s potemkinstvom, poskušamo spremeniti na bolje.

Slednje morda – a o tem nisem docela prepričan – lahko v določeni meri tudi pojasni, zakaj v Sloveniji po vsakih volitvah pohitimo s celovito reformo medijskega in univerzitetnega prostora. To sta namreč faktorja, ki bolj ali manj neposredno vplivata, v kolikšni meri bomo zmožni zgraditi Potemkinove vasi; v kolikšni meri se z njimi zmoremo poistovetiti in se s tem zapisati usodi precej rentabilne, a slednjič provincialne samozadostnosti. Potemkinove vasi so, ali pa niso, namreč v glavi. In tja dandanes pridejo s fakultet ali drugih družboslovnih institutov, beri najpogosteje medijev.

Zgodovina nam o Potemkinovem mitu, razen lepih vasi, ne poda nekega epiloga. In tudi tega si bomo v Sloveniji napisali polagoma sami. Zakaj, če si izposodim nekoliko parafrazirano krilatico znanega srbskega filma, lepe vasi lepo gorijo. Z njimi pa tudi tisti, ki so jih zasnovali in jih še snujejo. In spet smo, kako nepričakovano, pri sila optimističnem zaključku.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.