c S
Kadijeva saga
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
02.08.2013

Predstavljate si, da vam nekega dne zamrznejo vse vaše premoženje in da ta dan traja 12 let. Še bolje bi bilo zapisati, da se vaše premoženje zamrzne. Samo. Ker ne veste, da se je to sploh zgodilo, zakaj se je zgodilo in vsaj nekaj let se zdi, da nimate na voljo niti pravnega foruma, na katerem bi lahko branili svoje temeljne človekove pravica. Zares, tudi to se dogaja. In to v Evropski uniji.

Uvodni odstavek je hkrati parafraza in strnitev dejstev o primeru Kadi. O primeru saudskega državljana, ki je bil osumljen sodelovanja s teroristično mrežo Al-kaido in mu je zato Varnostni svet Združenih narodov (VS ZN) v obliki t.i. pametnih ciljnih sankcij zamrznil vse njegovo premoženje. No, ker tega niso mogli storiti Združeni narodi sami, je bila izvršitev sankcij naložena državam članicam. V primeru držav članic EU pa je te sankcije uresničila sama EU s sprejemom uredbe.

Uredba je, seveda, neposredno uporaben pravni akt EU, kar pomeni, da ima neposredne učinke tako v vertikalnih kot horizontalnih razmerjih. Zato zavezuje praktično vse in vsakogar z močjo prava EU in njene veljavnosti ni mogoče izpodbijati pred nacionalnim sodiščem, ampak samo pred Sodiščem EU.

Ta sodna instanca pa je v zadevi Kadi na obeh stopnjah, vključno s svojimi generalnimi pravobranilci, odigrala sila pisano vlogo. Največjo črno piko si zasluži Splošno sodišče, tedaj še Sodišče prve stopnje, ki je veljavnost uredbe EU potrdilo samo zato, ker je implementirala resolucijo VS ZN. Ustanovna listina ZN namreč zase v svojem 103. členu (*1) določa, da ima primat pred vsemi drugimi mednarodnimi akti. Tako tudi pred pravom EU, vključno z njegovimi določbami, ki varujejo temeljne človekove pravice in svoboščine.

Teh namreč resolucija VS ZN, na temelju katere so bile sprejete pametne sankcije, ter sam sankcijski odbor, ki jih je izrekel, nikakor nista zagotavljala. Eklatantno so bile kršena tako Kadijeva pravica do zaslišanja, pravica do zasebne lastnine kot pravica do učinkovitega sodnega varstva ter načelo sorazmernosti. Splošno sodišče se je tega zavedalo, a je v znak spoštovanja hierarhične nadrejenosti mednarodnega prava, stalo na stališču, da uredbe EU, čeprav gre za pravni akt EU, ker uresničuje resolucijo VS ZN, ne more presojati z vidika spoštovanja človekovih pravic v EU. Presoja jo lahko samo z vidika skladnosti s pravili ius cogens, ki pa kršitev omenjenih pravic, seveda, ne pokrivajo.

Tako je na prvi stopnji Kadi ostal brez pravnega varstva. Na drugi stopnji je Sodišče sicer odločilo v njegov prid, razveljavilo uredbo EU, a njene učinke za Kadija pustilo v veljavi  do sprejema nove uredbe. Ko je bila ta z zamudo sprejeta, so bile sankcije zoper Kadija ponovno pravno sanirane, a v praksi je bil Kadi prepričan, da njegove poprej zatrjevane pravice še vedno niso spoštovane. Spet je izpodbijal uredbo in Splošno sodišče mu je tokrat, sledeč prejšnji sodbi Sodišča, sicer nerado, pritrdilo.

Toda sedaj so se zoper to sodbo pritožile institucije EU, podprte z več kot 10 državami članicami. Zahtevale so, da se v znak spoštovanja mednarodnih obveznosti, zagotavljanja miru in mednarodne varnosti, upoštevaje tudi izboljšanje sistema izrekanja sankcij (uveden je bil celo Ombudsman pri Sankcijskem odboru), Sodišče EU odreče polnemu sodnemu nadzoru nad uredbami, ki implementirajo resolucije VS ZN. Temu je, zanimivo, pritrjeval tudi generalni pravobranilec Bot.

Tako je vse že kazalo, da bo Kadi tokrat izgubil in da bodo interesi mednarodne varnosti prevladali nad pravicami posameznika. Nato pa je prišlo do preobrata. In to kar dvojnega. Najprej je Sankcijski odbor VS ZN Kadija po več kot desetih letih umaknil s seznama ciljno sankcioniranih posameznikov. Precej verjetno je bilo to storjeno zato, da bi se izognili morebitnemu negativnemu precedensu, do katerega bi lahko privedla končna sodba v zadevi Kadi. Če Kadi ni več na sankcijskem seznamu, tudi nima več pravnega interesa za postopek pred Sodiščem EU, zato bo ta ustavljen.

Vendar pa se to pričakovanje ni uresničilo. Sodišče je zadevo peljalo do konca in to tako, da je v celoti pritrdilo Kadiju. Sodišče poslej izvaja poln sodni nadzor nad uredbami EU, ki implementirajo resolucije VS ZN, pri čemer presoja, ali so razlogi, ki jih imajo institucije EU za sprejem takih uredb, zadostni za poseg v zatrjevane pravice pritožnika. Sodišče tako ni sledilo mnenju generalnega pravobranilca, kar je redkost, prav tako pa so bili poraženi Komisija, Svet in ves nabor držav članic, ki so intervenirale. Tudi do tega ne pride preveč pogosto.

Toda, ali je Kadi res zmagal? Po 12 letih je njegovo premoženje spet sproščeno. Sankcija, ki naj bi bila le administrativna, je imela več kot kazenski, ne le kaznovalni značaj. In kaj vsa ta saga pomeni za odnos med pravom EU in mednarodnim pravom? Kakšen vpliv bo imela na status in položaj mednarodnega prava nasploh, ter zares prava kot takega posebej? Vse to ostajajo odprta vprašanja, ki kažejo na to, da saga v primeru Kadi še zdaleč ni končana.

(*1) 103. člen ULZN: V primeru kolizije med obveznostmi članov Združenih narodov po tej Ustanovni listini in med njihovimi obveznostmi po katerem koli drugem meddržavnem dogovoru, bodo verodostojne obveznosti po tej Ustanovni listini.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.