c S
Pozabite to Evropsko unijo
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
16.03.2012 Tako prostodušno in neposredno je govoril Joschka Fischer v svojem intervjuju za die Zeit preteklega novembra. To je bilo na vrhuncu pogajanj o možnih rešitvah evrske krize, ki so se slednjič zreducirale na idejo fiskalnega pakta. Temu je ostro nasprotovala Velika Britanija, kasneje pa se ji je, sicer iz drugih razlogov, pridružila še Češka. Obe državi v preteklem tednu pakta nista podpisali, kar je ponovno dalo zagon razpravam o Evropi več hitrosti.

Pozivi k le-tej so se vrstili iz vseh logov, tudi najvišjih. Kot že leta 2000 je bil pionir teh razprav prej omenjeni Fischer. Toda tokrat se mu je glasno pridružil tudi francoski predsednik, pa tudi nekateri dolgoletni institucionalni insiderji, med njimi Jean Claude Piris, vodja pravne službe Sveta, ki je v svoji akademski razpravi pozval k Evropi več hitrosti kot odrešilni bilki za Unijo.

Diagnoza je bila v vseh primerih enaka: EU-27 ni sposobna učinkovitega delovanja, niti navznoter niti navzven. Prav tako pa je bil enoten tudi cilj: omejiti se na EU-17, to je države članice evro-območja, ki se razvijajo naprej v neke vrste evropsko federacijo. Preostalih 10 držav medtem ostane na konfederalnem robu, bolj ali manj ohlapno povezane s trdnim federalnim jedrom.

Sam sem od nekdaj, sledeč Feyerabendovemu pristopu, da so kreativne rešitve lahko le tiste, ki gredo zoper konvencionalno metodo, sholastični navdušenec nad idejo prožne integracije v EU. Ko ideja, če že ne dogma, enovitosti odpove, ker se v praksi izkaže za neučinkovito in sama sebi v škodo, je vendar treba poskusiti nekaj drugega. In prav to Evropa več hitrosti kot ena od oblik bolj prožne integracije pravzaprav je.

Trdim, da bi več prožnosti znotraj Unije vsestransko vplivalo na izboljšanje legitimnosti njenega delovanja, tako z vidika vstopne kot izstopne legitimnosti, kakor tudi z vidika političnega postopka v ožjem smislu. Nacionalnim večinam kot evropskim manjšinam pač ni treba dopustiti blokade evropskega zakonodajnega procesa, ki mora proizvajati tudi koristne učinke, saj EU navsezadnje za to tudi imamo.

Prav tako ustrezno izvajanje prožne integracije ne bi, kot skorajda v grozi oznanjajo zagovorniki klasičnega razvoja Unije v smeri vse tesnejše skupnosti med narodi Evrope, ogrozilo njenega obstoja. Šlo bi zgolj za priznanje, da tako raznolikih držav v pluralističnem projektu evropske integracije, ki ni namenjen kreaciji federalne državne tvorbe, pač ni mogoče strpati v en sam pravni režim. In tudi če bi to že bilo mogoče, preprosto ni potrebno.

Prožna integracija je tako lahko pomembno sredstvo za upravljanje z razlikami med državami članicami EU, ki lahko Unijo napravi bolj učinkovito, demokratično in legitimno. Pravim lahko, ker pri zadnjih dogodkih, posebej pa pri pozivih Fischerja et al ne gre za to. Ne gre za priznanje razlik med državami članicami znotraj Unije in njihovo ustrezno institucionalizacijo, pač pa za krepitev pritiska k homogenizaciji EU po vzoru velikih.

Gre pa tudi še za nekaj več, z vidika smiselnosti pa pravzaprav za manj. Gre za nesmiseln poskus vrtenja zgodovine nazaj. EU-17, ki naj bi predstavljala novo trdno jedro bodoče federalne, bolj tesno zvezane Unije, pomeni – vsaj tako se zdi – zanikanje širitve na 12 novih držav članic in za željo po vzpostavitvi statusa quo ante

Zgodovine, pa kot vemo, žal ali na srečo, ni mogoče in je (še) ne znamo vrteti nazaj. Lahko pa si dopustimo oceno sedanjosti v luči pričakovanj prihodnosti. Tisti, ki so se (z)motili že v časih pred sprejemom slednjič propadle ustavne pogodbe, se motijo tudi danes, ponavljajoč isto napako. Zato se ni preveč ozirati na njihove pozive k pozabi te naše Unije, saj gre bolj za personalne klice v strahu pred samo-lastno pozabo v kolesju časa, ki se vse prehitro vrti naprej.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.