c S
Državni zbor in diskurzivna demokracija
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
20.01.2020 V Sloveniji je uveljavljena ustavna demokracija. Ta izhaja in se hkrati vrača v človekovo dostojanstvo posameznika. Zato je vsak posameznik pod okriljem slovenske ustave enakopravno svoboden ter ima pravico do samouresničitve. Država je sredstvo na poti do tega cilja. Kot taka nima nikakršne a priori legitimnosti. Karkoli, v kateremkoli svojem oblastvenem svojstvu: zakonodajnem, izvršilnem ali sodnem stori, mora storiti z razlogom. To terja diskurzivna plat ustavne demokracije. Brez nje bi bila ustavna demokracija prazna, okoli pa je nič ne bi bilo.

Diskurzivna demokracija, ki jo je v Evropi najbrž najbolj prepričljivo, brez dvoma pa najbolj vplivno, utemeljil Jürgen Habermas, predpostavlja, da smo ljudje posamezniki, ki si zaslužimo enakovredno spoštovanje. To velja med ljudmi nasploh, torej v horizontalnih razmerjih, še bolj pa v vertikalnih razmerjih med oblastjo in posamezniki. Zato: karkoli storimo drug drugemu, še bolj pa, kadar nam nekaj stori država, ko torej posega v naše pravice, nam nalaga dolžnosti ali vpliva na naše siceršnje pravne koristi in interese, vsak tak poseg mora biti opravičen z objektivnimi razlogi v javnem interesu.

Diskurzivna demokracija torej predpostavlja, da smo ljudje razumna in dialoška bitja. Na tej predpostavki diskurzivna demokracija gradi naslednjo, v skladu s katero se ljudje pustimo prepričati z argumenti v ravnanja, s katerimi se nujno ne strinjamo, jim morda celo ostro nasprotujemo. Ljudje smo torej tudi subjekti prepričevanja, ki naj služi sprejemanju argumentov drugih, zlasti oblasti, kot svojih, s čimer se počutimo, celo kadar smo preglasovani, kot da upravljamo s samim seboj, da smo torej svobodni.

Če tega dialoga, izmenjave argumentov v smislu prepričevanja soljudi in sodržavljanov ni, nismo svobodni. Tedaj rečemo, da gre za arbitrarnost, za samovoljnost, ki ni združljiva z ustavno demokracijo, temveč je njeno izrecno nasprotje. Prav zato na področju pravne države tako izrazito vztrajamo, da morajo biti oblastveni akti obrazloženi. Vendar pa se zdi, da se ta zahteva vse prevečkrat omeji zgolj na ravnanje upravnih in še posebej sodnih organov, spregleda pa se, da je to tudi dolžnost, morda celo par excellence, zakonodajalca.

Slovensko Ustavno sodišče je pri tem neomajno. Zakonodajalec, še posebej kadar močno poseže v neko pravico ali pravno korist določenih subjektov, mora že v samem zakonodajnem postopku temeljito in podrobno navesti vse objektivne razloge v javnem interesu, ki so ustavno dopustni. Ti razlogi morajo od vsega začetka obstajati v zakonodajnem gradivu in jih, kot Ustavno sodišče še posebej jasno izpostavi v zadevi U-I-158/11, »ne morejo nadomestiti morebitna kasnejša (po zaključenem zakonodajnem postopku prvič podana) utemeljevanja ciljev zakona, ki iz zakonodajnega gradiva niso razvidna.«

Že bežen pogled na aktualno dogajanje v Državnem zboru pokaže, ne samo, da se trenutna parlamentarna večina ne drži teh osnovnih ustavnih načel, temveč jih celo izrecno ter neposredno krši. Pri tem jih ne ovirajo niti vsa strokovna opozorila lastne zakonodajnopravne službe, akademske stroke, kaj šele vitje rok prizadetih subjektov, ki lahko le nemo kričijo v svoji puščavi. Taka demokracija, seveda, ni diskurzivna demokracija. Je netransparentni, neargumentiran, samovoljen in arbitraren diktat vse manj znane in zato tudi praktično politične neodgovorne hibridne večine/manjšine poslancev v Državnem zboru.

Tako stanje je nadvse zaskrbljujoče, še posebej ob znanem dejstvu vse bolj notorične neučinkovosti slovenskega ustavnega sodišča. Ta zgoraj opisanemu samovoljnemu zakonodajalcu, ki mu je diskurzivna demokracija španska vas, de facto dopušča politično, zdaj pa še pravno prosto, neustavno ravnanje, saj morebitne negativne (vsaj politične) posledice v slovenski instant politiki skorajda nikdar več ne doletijo še aktualnih politikov. Kdor je danes nov obraz, je lahko že jutri politična prazgodovina. Negativne posledice za slovenski ustavni sistem, kaj šele protiustavne posledice za prizadete posameznike, pa ostanejo in se jih stežka, če sploh kdaj, še zbriše s tega sveta.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.