c S
Lov na race in izločanje ustavnih sodnikov
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
27.02.2015 Si predstavljate, da lahko lov na race prerase v resen ustavnopravni problem? In to v ZDA – v državi z najdaljšo neprekinjeno ustavnopravno tradicijo? Tako se je primerilo leta 2004, ko se je sodnik Vrhovnega sodišča Antonin Scalia odločil, da bo sodeloval pri odločanju v primeru Cheney v U.S. District Court for the District of Columbia kljub svojemu tesnemu znanstvu s tedanjim podpredsednikom ZDA, s katerim sta za nameček, potem ko je bil primer že razpisan na Vrhovnem sodišču, skupaj odšla na lov na race. Ta je torej, v očeh mnogih, ne pa tudi v očeh sodnika Scalie, prerasel v izločitveni razlog.

Deset let kasneje je izločitev sodnika Ustavnega sodišča pomembna tema tudi v Republiki Sloveniji. Oziroma bi morala biti, pa ni.  V nekem razvpitem in nadvse nenavadnem primeru, ki že leta razburja slovensko javnost in posredno ali neposredno, dejansko ali potencialno vpliva na volilne rezultate, je večina na Ustavnem sodišču iz odločanja izločila ustavnega sodnika Jana Zobca. Ker o tem, kakor tudi o viabilnosti domnevne salomonske rešitve, do katere naj bi se po poročanju medijev že dokopalo Ustavno sodišče, podrobneje pišem v prihodnji številki Pravne prakse, naj se tokrat dotaknem samega instituta izločitve ustavnega sodnika. Sprva in abstracto, nato pa malenkost tudi in concreto.

Za svoje izhodišče bom vzel izredno dobrodošlo novost na področju slovenske ustavnopravne literature, namreč praktikum Ustavno procesno pravo, izpod peresa ustavne sodnice Jadranke Sovdat, ki je pred kratkim izšel pod okriljem Pravne fakultete v Ljubljani. Prikazujoč nosilne primere, ki se dotikajo instituta izločitve ustavnega sodnika, praktikum utemeljeno opozarja, sklicujoč se na odmevno znanstveno monografijo s področja ustavnega sodstva v so-uredništvu profesorjev Pavčnika in Mavčiča, da bi bilo treba institut izločitve ustavnega sodnika obravnavati drugače kot izločitev sodnika rednega sodišča.

V skladu s tamkaj izraženim stališčem je treba k izločitvi ustavnega sodnika pristopati bolj restriktivno. V prid temu naj bi govorili trije razlogi: »izločenega sodnika ne more nihče nadomestiti; z javno objavo odločitve so izpostavljeni močnejši javni kritiki; glasovanje in ločena mnenja pa se tudi objavijo.« S predstavljenimi razlogi se vsekakor strinjam, svojo potrditev pa najdejo tudi v primerjalni ustavnosodni praksi.

Med drugim tudi v ameriški, s katero sem bil otvoril to kolumno. V njenem okviru toplo priporočam v branje vsem, ki jih to zanima, stališče predsednika Vrhovnega sodišča ZDA Robertsa o (ne)potrebi po izločanju vrhovnih sodnikov v nedavnih kontroverznih zadevah v povezavi z ustavno presojo ureditve ameriškega zdravstvenega sistema.

Toda, če vse povedano drži, če naj bi bila izločitev ustavnega sodnika izjema, kar izhaja tudi iz primerjalne ustavnosodne prakse, in česar se očitno zavedajo tudi slovenski ustavni sodniki, zakaj so potemtakem izglasovali omenjeno izločitev ustavnega sodnika Zobca? Odgovor je preprost: tega ne vemo in ne bomo nikoli izvedeli.

Poslovnik Ustavnega sodišča v 3. odstavku 44. člena določa, da Ustavno sodišče, kadar ustavni sodnik svojo izločitev predlaga sam, odločitev o izločitvi sprejme s sklepom, ki ne vsebuje obrazložitve, niti se o njem posebej ne obvešča udeležencev postopka. Odlično. S tem so izpolnjeni vsi pogoji za dodatno popopranje zadeve, ki je že tako ali tako prekomerno začinjena z začimbo nenavadnosti.

Kako tudi ne? Dejstva so vendar naslednja: slovenska pravna stroka in primerjalno ustavno pravo narekujeta zadržano ravnanje pri morebitnem izločanju ustavnega sodnika; tega se Ustavno sodišče zaveda; nekateri sodniki v svojem akademskem pisanju temu izrecno pritrjujejo; v praksi pa ravnajo nasprotno! Ob nezanemarljivem dejstvu, če gre verjeti poročanju medijev, da so izločili le enega od svojih ustavnih kolegov, ne pa tudi drugih dveh, ki naj bi prav tako predlagala svojo izločitev, ker da so se vsi trije že vsebinsko opredelili do zadeve v predhodni procesni odločitvi. Tu se nam kar na pladnju ponuja očitek kršitve ustavnega načela enakosti, ki zahteva, da se podobni primeri obravnavajo enako, različni pa različno.

Kaj o tem reči v zaključku, resnično ne vem. Mag. Krivic ima prav, ko okara dnevno časopisje, ki v opisani zadevi štiri sodnice obtožuje zarotništva, a po drugi strani mora vsakdo, ki se vsaj količkaj spozna na ustavno pravo, priznati, da je odločitev o izločitvi ustavnega sodnika Zobca v predstavljenem abstraktnem, strokovnem ustavnopravnem kontekstu zelo nenavadna. Ob tem notorično razburkanega konteksta konkretne zadeve niti ne želim omenjati, saj bi potem opisana nenavadnost dobila še bolj nenavadne pospeške.

Lov na race je, kot smo videli, torej lahko ustavnopravno vprašanje, vezano na institut izločitve ustavnega sodnika. Ko sem prvič slišal o izločitvi ustavnega sodnika Zobca, sem bil prepričan, da gre za novinarsko raco. Pa ni šlo. Šlo je zares. Upam, čeprav je mojim očem tudi tokrat bistvo utemeljitve o izločitvi skrito, da je to podčrtano z iskreno skrbjo za resnično pravno državo. Kot sem že večkrat zapisal, dotični primer predstavlja lakmusov test te slovenske pravne države. Ali bo obstala ali pa bomo vsi, skupaj z lovci na race vred, ustavnopravno šli rakom žvižgat. A o tem več, kot že rečeno, v naslednji Pravni praksi.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.