c S
O slovenski identiteti
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
02.04.2010 V teh časih, ko skušamo razumeti vzroke ekonomske krize, ki se je razgalila kot splošna družbena kriza, si diskusijski družabniki v različnih krogih vse pogosteje zastavljamo vprašanja, kaj in zakaj je narobe? Niz takšnih razprav med mladimi intelektualci že več mesecev poteka tudi v okviru Inštituta dr. Jožeta Pučnika. Nazadnje smo se vprašali, če vzroke slovenske malaise ni iskati kar v nas samih – torej v slovenski identiteti.

Vprašanje identitete, sploh pa slovenske, je vse prej kot lahko. To tudi ni samo specifično slovensko vprašanje. Že vse od zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja se z njim krčevito spopada tudi Evropska unija. Da bi odpravila svoj pregovorni demokratični primanjkljaj in pritegnila ljudi bliže k sebi, išče načine samopredstavite in samoutemeljitve, ki bi prepričali njene podanike in vzbudili njihovo zavest, s tem pa ustvarili njihovo skupno identiteto.

Slovenske težave z identiteto, tako se zdi, so vendarle manjše od tistih, s katerimi se spopada EU. Slovenci ne kreiramo svoje identitete de novo, vsaj povsem ne. Če to drži, kaj pa potemtakem tvori našo identiteto? V že omenjeni Pučnikovi razpravi nam je na to vprašanje pomagal odgovarjati dr. Aleš Debeljak.

Njegov pristop je bil metoda dekonstrukcije, s katero je želel pokazati, da nobena identiteta, niti slovenska, ni nekaj v naprej danega, neizogibnega, večnega in nespremenljivega. Vsaka identiteta je konglomerat, zbir različnih identitetnih vplivov, kot rezultat številnih časovnih, prostorskih in civilizacijskih prelivov. Vsaka identiteta je ustvarjena in potem znova preoblikovana, lahko tudi razgrajena.

Kaj je specifičnega, če sploh kaj, v slovenski identiteti, je ostalo neodgovorjeno. V zraku so sicer obvisele ideje, da je slovenska identiteta katoliška, spet drugi so menili, da je tudi liberalna, oz. da je zmes obeh. Sam menim, da je slovensko identiteto, kot vsako pravzaprav, najlaže opredeliti v razmerju do drugega. Slovenska identiteta je vse tisto, po čemer se ločimo od drugih, najbolj pa od naših najbližjih sosedov, katerim pa smo, hkrati in spet ne po naključju, tudi najbolj podobni.

Ločitveni elementi slovenske identitete so torej: jezik, zgodovina, kultura v najširšem smislu, vključujoč specifični slovenski umestitveni narativ v naš geografski in časovni prostor. Ali, kot je v prvi Pučnikovi razpravi z mladimi dejal Drago Jančar, če nekoliko parafraziram, slovenska identiteta sta tako Kočevski rog kot Osankarica. Je tudi Trst, kot nas vseskozi opominja Boris Pahor. Je tudi Celovec – in ne Klagenfurt, kot smo naučeni že od malega. Slovenska identiteta so zgodbe – narativ, ki jih/ga znamo povedati o nas samih, z veseljem ali grenkobo, ter o vsem tistem, kar nas obdaja.

Toda narativ, ki opredeljuje identiteto, je treba institucionalizirati. Posamezniki se socializirajo v svojo identiteto, tako individualno kot kolektivno. Pri tem ključno vlogo odigrajo: sprva družina, nato prijatelji, sošolci, sodelavci, mediji in družba kot celota. Piko na i kolektivni identiteti pa vselej in to prisilno postavi, nekoč cerkev, danes pa država s svojim izobraževalnim sistemom. Izobraževalni sistem je torej tisti, ki iz nas načrtno dela Slovence, ali pa tudi ne.

Na izobraževalnem področju vemo, da se že vse od osamosvojitve dalje soočamo z nenavadnim odporom proti uvajanju državljanske vzgoje v šolski kurikulum. Zdi se, kot da država, sramujoč se svoje državnosti, svojih najmlajših rodov ne želi opremiti z instrumenti, ki bi jim omogočili samozavestno državljansko bivanje doma in enakopravno merjenje z drugimi v tujini. V nasprotju z velesilami, ki so morale načrtno oblikovati svoje narode, pri čemer so v naši soseščini večkrat konzumirale tudi slovenski živelj, Slovenija ne zmore podobno poskrbeti za ohranitev in okrepitev identitete vsaj tistega prgišča narodnega telesa, ki nam ga je še ostalo.

Pa tu ne gre za klic po nacionalizmu, ki je bil v Sloveniji tako ali tako vselej v defenzivi, temveč za spoznanje, da država raz-identitetenih državljanov preprosto ne more računati na svoj dolgoročni obstoj. Razlogi, zaradi katerih pride do raz-identitetenja, so številni in kompleksni. V Sloveniji pa imajo prav gotovo tudi opraviti z dejstvom, da je bila predvojna identiteta naroda pod silo komunizma čez noč spremenjena, sprememba pa nato desetletja ohranjena.

Pri tem pa je v določenem, ne tako maloštevilnem delu naroda, ostalo prepričanje, da je nova identiteta nekaj vsiljenega in zato nenaravnega. To je privedlo do razklanosti v identiteti sami. Diskrepanca med pravo in umetno, če želite uradno identiteto, je sčasoma začela rojevati posameznike, kot se večkrat opišemo, ki so navznoter agresivni (tudi samo-destruktivni), navzven pa nadvse ponižni.

Ta razklanost pa se odraža tudi v izobraževalnem sistemu in verjetno lahko na najboljši način pojasni nenaklonjenost državljanski vzgoji. Da bi država lahko vzgajala svoje državljane, morajo njene institucije iskreno verjeti v postavljeni slovenski sistem demokracije in vladavine prava. Če ne, tudi vzgajati ne morejo v tem duhu, seveda pa – posledično – tudi ravnanja državljanov v skladu z duhom demokracije in pravne države ne gre pričakovati.

In krog je sklenjen. Slovenska identiteta torej podaja odgovor na številna vprašanja, še več pa poraja novih.

 


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.