Po objavljenih podatkih Statističnega urada RS se je rast BDP v zadnjem četrtletju 2025 nekoliko upočasnila na 0,4 %, v celem letu 2025 pa je znašala 1,1 % in je bila nižja kot v letu 2024 (1,7 %). V zadnjem četrtletju in celem letu 2025 so gospodarsko rast poganjale državne in infrastrukturne investicije ter trošenje gospodinjstev, gibanja v izvoznem sektorju so se občutno umirila.

Ministrstvo za finance dvakrat letno objavi višino predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1) v 2. členu določa, da je predpisana obrestna mera zamudnih obresti vodilna obrestna mera Evropske centralne banke, povečana za 8 odstotnih točk.

Minimalni življenjski stroški imajo po letu 2021 osrednjo vlogo pri določanju višine minimalne plače, saj Zakon o minimalni plači vzpostavlja neposredno povezavo med obema institutoma. Minimalna plača se določi v razponu med 120 in 140 odstotki minimalnih življenjskih stroškov, ob upoštevanju gibanja cen, plač, gospodarskih razmer in zaposlenosti.

Združenje bank Slovenije in Slovenski inštitut za revizijo sta uskladila novo verzijo (v06.0) referenčnega obrazca za pripravo povzetka poročila o oceni vrednosti nepremičnine za zavarovano posojanje. Ta verzija poleg nekaterih manjših prilagoditev vključuje novo polje za vnos informacije o vrednosti nepremičnine, ki je ocenjena z upoštevanjem preudarno konservativnih meril ocenjevanja vrednosti v skladu z veljavno uredbo o kapitalskih zahtevah (»CRR3«) oziroma Slovenskim Poslovnofinančnim standardom 9. 

V Uradnem listu RS, št. 50/2025 je bila objavljena Višina predpisane obrestne mere zamudnih obresti, ki se začne dne 1. julija 2025, in znaša 10,15 odstotka.

AJPES je na portalu objavil 121.696 letnih poročil gospodarskih družb, samostojnih podjetnikov in zadrug za leto 2024, kakor tudi 22.475 letnih poročil društev. Prav tako je bilo že objavljenih 2.885 letnih poročil pravnih oseb javnega prava, 84 letnih poročil političnih strank in 2.675 poročil o prostovoljstvu.

V petek 21. marca se je zaključil vpis druge obveznice za fizične osebe v okviru katere bo Slovenija izdala za 250 milijonov evrov t. i. ljudskih obveznic. Obveznice bodo izdane 28. marca 2025, na Ljubljansko borzo pa bodo uvrščene 1. aprila 2025. Na borzi bodo prosto prenosljive in jih bo lahko kupil kdorkoli.

Na Ministrstvu za finance so v javno obravnavo na portalu eDemokracija predložili predlog Zakona o individualnih naložbenih računih, ki so ga pripravili v skladu s Strategijo razvoja trga kapitala v Sloveniji za obdobje 2023-2030. Z zakonom želijo spodbuditi in poenostaviti dolgoročno varčevanje prebivalstva v finančnih instrumentih.

Višina predpisane obrestne mere zamudnih obresti je v 2. členu Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1) (Uradni list RS, št. 11/07 - UPB) določena kot vodilna obrestna mera Evropske centralne banke, povečana za 8 odstotnih točk. Predpisana obrestna mera zamudnih obresti velja za šestmesečno obdobje, ki se začne dne 1. julija 2024, in znaša 12,25 odstotka.

Bonitetne ocene in podatki iz letnih poročil za leto 2023 bodo v bonitetne storitve S.BON AJPES vključeni v prvi polovici meseca maja 2024.

Svet Evropske centralne banke je na zasedanju v Atenah po pričakovanjih ustavil več kot poldrugo leto trajajoč niz agresivnih zviševanj obrestnih mer. Prvič po juliju 2022 tako ni spremenil vseh treh ključnih obrestnih mer in ostajajo na ravni 4,50%, 4,75% oziroma 4,00%.

Mesečna temeljna obrestna mera v septembru 2023 ostaja 0,5 %, letna temeljna obrestna mera pa se je zvišala na 6,26 %.

Veleposlaniki in veleposlanice držav članic EU (Coreper) so se včeraj dogovorili o stališču Sveta glede predloga proračuna EU za leto 2024. V skladu s stališčem Sveta naj bi bil skupni znesek proračuna za naslednje leto 187,008 milijarde EUR v obveznostih in 141,167 milijarde EUR v plačilih.

V Uradnem listu RS, št. 74/2023 z dne 7. 7. 2023 na podlagi četrtega odstavka 2. člena Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1) je bila objavljena Višina predpisane obrestne mere zamudnih obresti.

Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport skupaj s SID banko do konca leta omogoča 158 milijonov evrov ugodnih posojil in različnih finančnih instrumentov. Predvidoma jeseni pa nameravamo vzpostaviti nov sklop posojil v višini 100 milijonov evrov za podjetja, ki jih je prizadela energetska ali ukrajinska kriza.

FURS je izdal nov dokument Čezmejni prenosi gotovine, 1. izdaja, marec 2023.

Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport ter SPIRIT Slovenija obveščata, da je bil danes izplačan prvi del pomoči prijaviteljem, ki so oddali vloge za pomoč na podlagi ZPGOPEK. 1958 upravičencev je danes prejelo skupno dobrih 79 milijonov evrov v obliki prvega izplačila za stroške energentov v 2023.

Letos obeležujemo evropski dan enakega plačila 15. novembra. Dan enakega plačila simbolično predstavlja tisti dan v letu, od katerega dalje Evropejke zaradi plačne neenakosti med spoloma prenehajo prejemati plačilo za svoje delo v primerjavi z moškimi. Kdaj ga obeležujemo, je odvisno od tega, kolikšna je po zadnjih podatkih povprečna razlika v urnem plačilu med ženskami in moškimi v Evropi Uniji.

MGRT je predstavila razvojne spodbude in javne razpise, na katerih bodo lahko kandidirala podjetja in drugi upravičenci. Slovenskemu gospodarstvu bo letos na voljo dobrih 646,5 milijonov evrov, ki jih upravlja ministrstvo.

Slovenski regionalni razvojni sklad je objavil Javni razpis za dodeljevanje likvidnostnih posojil na obmejnih problemskih območjih – B5, na katerega lahko vlagatelji oddajo vlogo do 30. avgusta, če se prijavljajo na prvi rok, ali do 27. septembra 2021, če se prijavljajo na drugi rok razpisa.

Kot so sporočili iz AJPES je podaljšanje odprtja aplikacije za predložitev letnih poročil poslovnim subjektom omogočilo pravočasno oddajo podatkov. Izpostavili so, da bo množična javna objava predvidoma izvedena 20. maja 2021, letna poročila političnih strank pa so že na voljo.

V Banki Slovenije upravljajo sistem izmenjave informacij o zadolženosti fizičnih oseb SISBON, ki omogoča vpogled v podatke o vaši zadolženosti. Po novem je to mogoče tudi preko mobilne aplikacije Moj SISBON. Preko nje lahko oddate tudi zahtevo za popravek podatkov. Na ta način so v Banki Slovenija fizičnim osebam omogočili, da se s svojimi podatki v sistemu SISBON seznanite kjerkoli in kadarkoli. Mobilna aplikacija je na voljo tako za uporabnike operacijskega sistema Android kot iOS in je brezplačna.

Finančna uprava RS je izdala spremembo dokumenta -Seznam krovnih skladov, ki ga družbe za upravljanje vodijo na podlagi Pravilnika o sledljivosti prehodov med podskladi istega krovnega sklada.

AJPES obvešča, da za omilitev gospodarskih posledic epidemije uvaja dodatne kroge večstranskega pobota in poskuša tako prispevati k blaženju likvidnostnih težav slovenskega gospodarstva.

Interventni zakon posega v Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma v delu, ki se nanaša na pregled stranke pri sklenitvi poslovnega razmerja.

V zvezi z redno uskladitvijo pokojnin, ki bo izvedena konec februarja, po objavi podatka Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) o povprečni mesečni bruto plači, izplačani v letu 2019, je Svet zavoda 18. februarja 2020 odločal o uskladitvi pokojnin in potrdil povišanje v višini 3,2 odstotka. Uskladitev pokojnin se opravi pri izplačilu pokojnine za mesec februar, s poračunom za mesec januar.

Lansko leto se je v Sloveniji skupna vrednost umaknjene ponarejene evrske gotovine že drugo leto zapored znižala. Gre predvsem za posledico števila odkritih ponarejenih bankovcev, ki se je zmanjšalo za slabo tretjino, medtem ko se je število odkritih ponarejenih kovancev povečalo za skoraj 60 odstotkov.

AJPES obvešča, da bo zaradi zviševanja nivoja varnosti spletnih storitev ukinila uporabo protokolov TLS 1.0 in TLS 1.1 na spletnem portalu www.ajpes.si, in sicer z dnem 1. 4. 2020.

AJPES obvešča zakonite zastopnike ali pooblaščene osebe, da preverijo veljavnost oz. nastavitve svojih kvalificiranih digitalnih potrdil in elektronsko podpišejo letno poročilo za 2019. Če niso zastopniki podjetja, naj si pravočasno uredijo pooblastilo. S tem znižajo stroške javne objave letnega poročila in se izognejo pošiljanju dokumentacije (obvestila) po pošti.

Banka  Slovenije je izdala obvestilo glede zahtevka  za  izplačilo  pavšalnega  nadomestila na  podlagi Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB).

V Banki Slovenije v zadnjem obdobju zaznavajo povečano število primerov, ko poslovne banke tujim državljanom in slovenskim podjetjem v tuji lasti zapirajo plačilne račune. Ocenjujejo, da se poslovne banke za to odločajo predvsem na podlagi zakonodaje, ki ureja področje preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma(Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma ZPPDFT-1). Posledično nekatere poslovne banke uvajajo strožje politike glede sprejemljivosti oz. nadaljnjega poslovanja s strankami, ki niso rezidenti Republike Slovenije oz. s pravnimi osebami, ki so v lasti nerezidentov.

V slovenskih medijih je sredi poletja odjeknila novica, da so na bazenu v Mariboru ženski v burkiniju zavrnili kopanje.[1] Pri tem so se novinarji sklicevali na 14. in 41. člen Ustave, se pravi na pravico do enakosti pred zakonom in pravico do svobode vesti ter s tem sprožili burno polemiko o tem, kakšnih pravic oziroma krivic so deležni pripadniki islamske veroizpovedi v Sloveniji.

Ne bodite negostoljubni do tujcev, da se ne izkažejo za angele v preobleki.
- moto knjigarne Shakespeare and Company v Parizu

Dobre ograje delajo dobre sosede.
- Robert Frost, Mending Wall, 1914

Osebe z invalidnostjo pogosto slišijo dobronamerne besede: »Vi ste res navdih.« »Neverjetni ste.« »Ne vem, kako zmorete.« Takšni komplimenti so skoraj vedno izrečeni z najboljšim namenom in izražajo občudovanje. Pa vendar se za njimi skriva vprašanje, o katerem razmišljamo redkeje.

Nekoč se mi je priznani pravnik pritoževal, da niti med počitnicami ne more izklopiti prava. Čeprav daleč stran, nekje med borovci in pesmijo škržatov, je bila glava še vedno v pisarni. Med paragrafi, pravnimi mnenji, študentskimi prošnjami, neprebranimi diplomskimi in magistrskimi nalogami. Pa še javne pravne zadeve so bile vseprisotne in niso nikdar usahnile. Nauk je bil, da za pravo in pravnike ni nikdar pravih počitnic.

Že večkrat sem si drznil tudi javno ponoviti bržkone izposojeno misel, češ da ne izobrazba, kaj šele položaj (prirojen ali pridobljen) ne jamči za plemenitost človeka. Si ali nisi. Žal tako je. In nič nam tako nazorno ne prikazuje to dejstvo kot pa prav kak izbran primer obnašanja naših oblastnikov v preteklosti.

Verjetno nas večina začne prvi podopustniški dan s priklopom na elektronsko pošto in z ocenjevanjem »škode«, ki je v času odsotnosti nastala. Kot vse vas, je tudi mene čakala kopica neprebranih sporočil, nedokončanih nalog in dogovorov, ki sem jih pred odhodom lahkomiselno odložil na čas po dopustu. Vmes se je zgodilo tudi dovolj stvari, o katerih bi se bilo treba izreči, napisati kakšen odziv ali vsaj oblikovati stališče. Po nekaj urah sem imel občutek, da že z vsem močno zamujam, čeprav sem se z dopusta šele vrnil in tudi pojmovno vsega tega še nisem mogel opraviti.

Odgovornost do ustave je najvišja stopnja obče družbene odgovornosti v državno organizirani družbi. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju je lahko za posameznika na osebni ravni pomembnejša kakšna druga vrsta odgovornosti, npr. do družine, prijateljev, boga, verske ali lokalne skupnosti ali delovnega kolektiva. Toda če posameznik postane izvoljeni predstavnik ljudstva, minister, sodnik ali kak drug funkcionar, se s tem poklicno in prvenstveno zaveže zvestobi ustavi, zato njegovo morebitno nespoštovanje ustave nikakor ne sme biti tolerirano.

Star pregovor pravi, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Nemci so to pomensko izjemno jedrnato strnili v okorno zvenečo besedo »verschlimmbessern«, ki pomeni poslabšati stvar z dobronamernim poskusom izboljšanja. Gre za sestavljenko iz besed verschlimmern (poslabšati) in verbessern (izboljšati).

Samo nekaj let je tega, ko sem zastopal v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja investitorja, ki je hotel svojo bodočo nepremičnino ogrevati s toplotno črpalko. V postopku sem naletel na težavo, da to ni bilo dovoljeno, ker je občinski prostorski načrt določal, da je obvezna priključitev na plin. Na območju gradnje je bila določena obvezna priključitev na plin in uporaba plina. Občina je tik pred tem vložila milijone v izgradnjo plinskega omrežja ter z odlokom nato silila vse, da se priključijo na ta plin. Razlog naj bi bil v varstvu okolja in ne v zgrešeni občinski investiciji, ki nikakor ni uspela zbuditi dovolj zanimanja pri lastnikih nepremičnin. Investicijo je občina reševala s prisilo in, kot je navadno pri teh stvareh, uporabila ali morda kar zlorabila svoja oblastvena upravičenja tako, da je določila obvezno priključitev na ta sistem.

Zadnje čase se večkrat zalotim, da ob pogledu na družbena omrežja ne vidim več samo fotografij. Vidim pravna vprašanja. Vidim otrokovo dostojanstvo. Vidim vprašanje privolitve. Vidim bodočega odraslega človeka, ki bo nekoč morda moral živeti z digitalno sledjo, ki je ni ustvaril sam.

Še vedno živimo v dobi pregovornega navdušenja nad umetno inteligenco (UI). UI uživa podporo njenih razvijalcev, investitorjev in nas uporabnikov, ki si z njo lajšamo svoj vsak dan na poti do večje učinkovitosti.

Če obljubite, da ne boste nikomur povedali, vam zaupam veliko skrivnost: sodne počitnice in dopust so tik pred vrati. Še parkrat grem spat, pa se bom zbudila (skoraj) na obali – mož je namreč rezerviral parcelo 30 korakov od plaže. Ok, mogoče jih je 15, ampak ne bomo dlakocepili, a ne.

Ah, ponovno o zgodbah, ki jih piše življenje zunaj in znotraj parlamentarnih hodnikov. Sedaj Slovenci, kljub (neutemeljenim) očitkom, vseeno nismo neka docela neizkušena devica, ko je govora o intrigah in intrigancah parlamentarnega »lajfa«.

Sedim na terasi s pogledom na morje in namesto da bi v miru užival ob zvokih čričkov, sedim za prenosnikom in tipkam tole kolumno. Nisem pozabil, da rok za oddajo kolumne praktično sovpada z začetkom dopusta, ravno obratno, že tri tedne prej sem si izdelal prav soliden načrt vseh stvari, ki jih moram pred dopustom počistiti z mize.

Slovenija je v močnem pravno-političnem nihanju. Marsikje iz ene skrajnosti v drugo. Vlada napoveduje in že sprejema nekatere skrajne pravne in politične ukrepe, ki so reakcija na nekatere skrajne poteze prejšnje vlade, ki so bile reakcija na skrajne poteze prejšnje vlade itd.

O digitalizaciji sodstva se govori že desetletja. Če je bilo slovensko sodstvo pred desetletji skorajda pionirsko v evropskem merilu, je po desetletjih še vedno le korak naprej, nekako tako kot rajnka Avstro-Ogrska monarhija v primerjavi z angleško industrijsko revolucijo. Pri nas še vedno orjemo s konji, drugod že nekaj let uporabljajo vsaj parne stroje, če ne celo sodobne traktorje.

Misli stroja so postale misli človeka.
Človek misli, da misli,
a misli stroj.
Požrl ga je in ga nadomestil z zobatimi mislimi.
Človek pa še vedno misli, da misli.[1]

V Sloveniji se z javnim denarjem dela zelo sproščeno. Aneksi, podražitve ter druge malverzacije »za naše« in »njihove« javne projekte niso noben problem. So utečena praksa.

V pravu smo navajeni, da avtoriteto pogosto povezujemo z glasom. Odvetnik govori pred sodiščem, profesor predava v predavalnici, mediator vodi dialog med sprtimi stranmi. Govor ni zgolj sredstvo komunikacije, temveč pogosto tudi simbol strokovne moči, prepričljivosti in legitimnosti. Toda kaj se zgodi, ko glas izgine? Oziroma natančneje, ko ne izgine misel, temveč zgolj njen tradicionalni zvočni nosilec?

Triglavu, temu braniku večnosti, slovenske, sem nekaj izbranih besed »izgubil« že januarja, ko je šlo za domala pozabljeno povest o dokaj žalostni usodi obeh (Njegovega Visočanstva) ladij istega imena. Tokrat pa je na vrsti kratka črtica o tem, kako se je, vsaj na ravni medijske agitacije, nekaj kratkih let po vojni, ki je dokaj neslavno potopila tudi SMS Triglav (I.), vnela pravcata propagandna bitka, ki bi se – zlasti, če bi zmanjkalo prepotrebne barve – lahko kaj kmalu utegnila prevesiti tudi v kak pravi, pravcati oborožen spopad. In vse našteto prav za – sam vrh Triglava.

Ko se dolgo časa ukvarjaš z določenim, morda celo ozko strokovnim, področjem, se zna zgoditi, da večino časa vidiš le drevesa, gozd pa je le megleno ozadje ne povsem centrirane slike.

Letošnja volilna kampanja, volitve v državni zbor ter povolilno sestavljanje vladne koalicije so nam nazorno pokazali, da se tudi slovenska politika hitro in uspešno prilagaja novi bizarni realnosti, ki ji v demokratičnem delu sveta diktira tempo predvsem ameriški predsednik Trump.

Samostojni podjetniki v letu 2026 na zakonodajnem področju doživljajo pravo malo renesanso. Najprej je v davčni položaj podjetnikov posegla odhajajoča vlada z znamenitim novembrskim Zakonom o pravici do zimskega regresa ter prenovi ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov (ZPZR). Novoizvoljeni Državni zbor pa je potrdil Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS), ki ponovno posega v vprašanja davčno-socialnega položaja podjetnikov. Aprila 2026 pa je skupina poslank in poslancev v Državni zbor vložila še predlog Zakona o uvedbi študentskega samostojnega podjetnika.

In čisto ném
z zlim vetrom grem,
sem mu igrača,
in me
zdaj sem, zdaj tja,
kot mrtev list obrača.[1]

             - Paul Verlaine

Pisalo se je leto 2000. V Ljubljani se je snovala nova desna opozicijska koalicija. Razvpiti komedijant jo je na kabaretnem, pol uradnem dogodku tovarišev nekdanje partije razglasil za koalicijo pička.

V času, ko ima vsak svojo resnico prilagojeno trenutku, je pravo eno izmed zadnjih zatočišč, ki si sploh še upa govoriti o resnici v ednini. Tudi znotraj prava ta gotovost vztrajno bledi. Pravnik, še posebej odvetnik, je danes razpet med dve vlogi: med odvetnika resnice in resnico odvetnikov. Eno kliče k poklicni samodisciplini, spoštovanju dejstev, zvestobi postopku in zakonu. Drugo pa vedno glasneje k prilagoditvi pripovedi, k oblikovanju resnične zgodbe, ki mora predvsem zmagati.

Navadno se izogibam preveč dnevnoaktualnim temam. Hipno, instantno, bežno in ihtavo zame ni zanimivo, raje imam malce bolj poglobljen razgled. Konec koncev se mi le pozna, da nisem popolnoma svež ali neizkušen jurist, pa da ne bo pomote, kot vse v življenju, tako v dobrem kot včasih tudi slabem. A vendar me včasih kakšen utrinek sedanjosti vseeno premami, da tudi o tem spišem še kakšno misel več, pa čeprav tokrat ponovno o meni dokaj ljubih parlamentarnih zadevah.

Pri spoštovanju se mi zdi, da se zadnje čase vse bolj zatika. Spoštovati dano besedo. Spoštovati stisk roke. Spoštovati starejše – ne toliko njihovih let, bolj izkušnje, ki jih imajo. Spoštovanje napak – svojih in tujih. Spoštovanje drugih in drugače mislečih, pa čeprav se z njimi (absolutno) ne strinjamo, je ključ ohranjanja vsaj minimalnih medsebojnih odnosov.

Napredek je bistvena sestavina življenja. Tu smo zato, da se razvijamo, da napredujemo. Toda kaj sploh je napredek? Ali drugače: ali je vsak napredek smiseln? Vsi napredujemo v šoli, pri igrah, v službah, pri razumevanju medsebojnih odnosov in drugih aktivnostih. Toda ali je napredek v znanju zemljepisa, zgodovine ali matematike po vrednosti enak napredku v veščinah laganja ali prisvajanja tujih stvari? Ali sploh napredujemo v pravih smereh ali pa z marsičem, kar počnemo, zapravljamo dragoceni življenjski čas in dejansko celo nazadujemo?

Na aprilski Sodniški šoli insolvenčnega prava sem imel uvodno predavanje o vlogi upnikov pri poplačilu terjatev — o tem, ali upniki s svojimi pravicami v insolvenčnem postopku dejansko dosegajo boljše rezultate.

Znanstvena in kulturna diplomacija sta že zdavnaj postali samoumevni del mehke moči države. Sta pomembni orodji, s katerima države gradijo medsebojno razumevanje, širjenje vrednot in vpliva, ne da bi aktivirale klasičnih vzvodov oblasti. Tretja veja oblasti, ki je sicer najbolj neodvisna in zavezana vladavini prava, je v mednarodnem prostoru skoraj nevidna.

Si upamo kot družba seči dlje in popolnoma prepovedati elektronske medije za otroke ter za vse, tako  za otroke in kot tudi za odrasle, še vsa družabna omrežja? Nekaj zgledov za to je že v tujini. Avstralija je omejila dostop za otroke, EU pripravlja ukrepe, ki bi omejili dostope za otroke. Kitajska ima sicer svoja omrežja, vendar nič manj zasvojenosti z njimi.

Ko govorimo o glasu, pogosto mislimo na nekaj samoumevnega. Na zvok, ki pride iz nas, ko želimo izraziti misel, voljo ali čustvo. Toda glas ni le fizična danost. Je pravno relevantno sredstvo izražanja, temelj človekovega dostojanstva in eden ključnih načinov uresničevanja osebnostnih pravic.

Živimo v obdobju nenehnih kriz. Permakriza, če poslovenimo angleško skovanko, ki je bila leta 2022 tamkajšnja beseda leta, se v Evropi vleče že od propada pogodbe o ustavi za Evropo naprej. Odtlej smo živeli ustavno-politično krizo, finančno, ekonomsko, migrantsko, varnostno krizo, krizo temeljnih vrednot: demokracije in vladavine prava, javnozdravstveno krizo, krizo zaradi vojne v Ukrajini, kasneje v Izraelu in zdaj še v Iranu. Tega ni konca ne kraja. Grozi pa nam še morebitna kibernetska kataklizma.

V prejšnji kolumni sem pokazal, da pri enakih številkah — ista masa, iste terjatve — tri različna pravila delitve dajo tri povsem različne rezultate. Enako premoženje, enake terjatve, tri različne ideje pravičnosti. Obljubil sem, da bom pokazal, od kod ta pravila sploh pridejo. In predvsem: zakaj izbira med njimi ni tako samoumevna, kot se zdi.

Sedaj, ko obeležujem okrogel mernik dvajsetih letnikov reševanja nemalokrat precej zahtevnih strokovnih zadreg (drugih) v raznoraznih službah, je seveda čas za refleksijo. Kje sem, od kod izviram, kaj me še vedno – mika. Že dejstvo, da sem se profesionalno za dokaj nekratek čas znašel v javnem sektorju, je izvorno nezaželen sad konkretnih življenjskih okoliščin, na katere nisem imel nikakršnega vpliva.

Volitve so za nami in pričenja se proces oblikovanja nove sestave državnega zbora in nove vlade. Spodobi se, da čestitamo političnim strankam, ki so zasedle mesta v parlamentu, med njimi seveda še posebej zmagovalni stranki.

V mediaciji, pridruženi sodnim postopkom, kjer se prepiri razraščajo in rane ostajajo nevidne, tišina ni odsotnost besed, temveč prostor za soglasje. Tam, kjer sodne dvorane zamolčijo čustva in kjer Družinski zakonik (DZ) pogosto ne zadostuje za razumevanje človeške bolečine, stopi v ospredje mediator. Delo mediatorja ni bleščeče, ni kričeče. Je tiho. In ravno zato tako zelo močno. Mediacija, kot jo opredeljuje tudi Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (ZMCGZ), poudarja prostovoljnost, nevtralnost in zaupnost kot temeljne stebre postopka. Prav ti elementi ustvarjajo pogoje, v katerih lahko dialog nadomesti spor in razumevanje nadvlada potrebo po zmagi.

Predvolilni čas je tisti, ki kar vabi k branju Platonove Države, še posebej tistega dela, ki spodbuja k razmisleku o tem, kakšen naj bi bil vladar. Hotel sem prepisati odlomek iz knjige, pa knjige nisem našel, tako da sem si pomagal z iskalnikom, našel srbsko izdajo in odlomek prevedel s pomočjo umetne inteligence.

Zdajle nekdo zavija z očmi, ampak že Carly Simon je pela, da ta pesem ni o njem, v mojem primeru o njej. Pravzaprav gre bolj za razmišljanje o času, njegovem minevanju in sledeh, ki jih pušča na naših obrazih.

Iranskega ajatole ni več. To je dobra novica. Načeloval je totalitarni državi, ki je grobo obračunavala z vsemi, ki niso bili po volji njeni od, menda, boga poslani oblasti. Nenazadnje smo masakre na ulicah Teherana lahko spremljali še nedavna. Iranski podpis najdemo tudi pod Hamasom, Hezbolahom, pri Hutijevcih in še kje. Pa vendar, tokratni napad na Iran z mednarodnim pravom nima opraviti nič.

Načelo pari passu oziroma načelo par conditio creditorum odgovarja na tisočletja staro vprašanje, kako razdeliti omejen vir med več upravičencev, kadar je vsota zahtev upravičencev večja od razpoložljivega vira. Načelo par conditio creditorum ponudi zelo enostavno in robustno rešitev, ki se je od rimskega prava naprej praktično (nihče ni zares dvomil v to pravilo) uporabljala v vseh pravnih redih.

V teh vrsticah se mi je že večkrat zapisala (bržkone) sposojena misel, da je uradna sklenitev »večne« zveze dveh posameznikov – vsaj po razpoložljivih dognanjih znanosti in področne stroke (ali strok) sodeč – še vedno daleč najslabša pogodba, kar jih premore civilistika. Pa spet brez zamere. A vsakdo, ki je poročen, je že po sami sili tega dejstva lahko le neizprosen optimist. Še zlasti, če ima tak par za povrh skupni naraščaj.

Državnozborske volitve so praktično pred vrati. Manj kot samo vsebino programov različnih strank in notranjepolitične vidike bi rad izpostavil nekaj drugega. Nahajamo se v specifičnem zgodovinskem trenutku. Mednarodnopolitične okoliščine že dolgo niso bile tako zaostrene. Vprašanje je, če je Slovenija pripravljena.

Parlamentarne (državnozborske) volitve so pred vrati in pričela se je volilna kampanja, ki se v skladu z zakonom zaključi z dnem, ko nastopi volilni molk. Ta se prične 24 ur pred dnem glasovanja in traja vse do zaključka glasovanja. Razprava o tem, ali je volilni molk smiseln, se je v preteklosti odprla že večkrat.

V pravni stroki pogosto govorimo o pravnih normah, institutih in postopkih, kakor da bi obstajali v sterilnem, od ljudi ločenem prostoru. Na številnih pravnih področjih se takšna abstrakcija zlahka ohranja: pogodbe se razdrejo, odškodnine se izplačajo, gospodarske družbe se preoblikujejo, življenje pa teče naprej, pogosto brez vidnih posledic.

Pred več kot sto leti je Fran Milčinski, ki ni bil le pravnik, napisal delo, ki kar ne izgubi svoje večne aktualnosti. Šaljivost je pač doma v naših krajih. Morda tudi sedaj ne pojenja, samo da se v zadnjih mesecih rada kaže v bliskovitih spremembah davčne zakonodaje namesto v koruznih hlebčkih in tekmovanju s Tepančani. Ena skupna točka pa vendarle veže stoletje razlike: poseben občutek za matematiko.

Ravno sem odkorakala svoj dnevni sprehod. No, nisem! Zadnjih nekaj dni sem se borila z običajno sezonsko nadlogo – prehladom. Malce za šalo, malce zares: to sem si lahko »privoščila«, ker so mi bili tudi sodni urniki naklonjeni, nisem imela nobenih razprav ali »zadev v rokih«.

V pričakovanju parlamentarnih volitev 22. marca se je v Sloveniji na nek način ustavil čas. O, ko bi se res. (Ne)dogajanje zadnjih tednov priča o tem, da slovenska politika našo državo s polno paro potiska celo nazaj. Medtem pa se svet, ki je dokončno padel s tečajev, na naše politične petelinje boje pač ne ozira. Razumljivo. Toda skrbeti bi nas moralo vsaj to, da tudi v Evropski uniji (EU) naša država postopoma, a vztrajno drsi v drugi plan.

Kaj se zgodi, ko vam tehtnica vsako jutro pokaže natančno pet kilogramov preveč? Prvih nekaj dni ste verjetno slabe volje, nato pa se prilagodite. Veste, kje ste. Napaka je sistemska, predvidljiva in – kar je ključno – obvladljiva. V vedenjski ekonomiji temu pravimo pristranskost (bias). Kaj pa, če je tehtnica nepredvidljiva? En dan vam ulije lažno upanje in pokaže tri kilograme premalo, naslednjič vas brez opozorila »kaznuje« s sedmimi kilogrami preveč. Takšni tehtnici ne boste nikoli zaupali. Njena težava ni v napačni nastavitvi, temveč v variabilnosti. To je šum (noise).

V življenju dajem precej več poudarka tradicionalno preverjenim rešitvam kot pa včasih dokaj mimobežnim novotarijam. Bridke izkušnje (predvsem osebnih porazov) in kopica nepremišljenih odločitev so me namreč izučile, da je zaupanje resda dragocena valuta, a z njo vseeno ni mogoče plačati prav vsakega zapitka, ki ti ga vsakdanjik neizbežno pripelje s sabo.

V začetku leta je odjeknila novica, da Združene države Amerike izstopajo iz 66 mednarodnih organizacij. Čeprav ta odločitev ni pretirano presenetljiva, pa je potrebno bolj poglobljeno razumevanje tega, kaj se je dejansko zgodilo, pa tudi kakšne so posledice za ZDA, mednarodno pravo in svet.

Naraščajoča nevarnost v svetu ne popušča. Obstoječi konflikti in grožnje, tudi takšne, kot je nakazana invazija ZDA na Grenlandijo, ter usihanje moči mednarodnega prava kažejo, da postaja zadeva tudi za Evropsko unijo (EU) vse bolj resna. Na srečo sprožajo vsi ti pojavi tudi nasprotne reakcije, tj. zahteve po miru, demokraciji, spoštovanju mednarodnega prava in normalizaciji porušenih odnosov v mednarodnem prostoru. Vprašanje je, kaj bo prevladalo. Upajmo, da bo tudi EU res kmalu dokončno dojela, da se mora postaviti na lastne noge, pokazati več odločnosti in mnogo bolje izkoristiti svoje potenciale.

Dostop do sodišča ni tehnično ali organizacijsko vprašanje, temveč eden izmed temeljnih pogojev pravice do sodnega varstva in poštenega postopka. V pravnem sistemu, ki temelji na načelu enakosti pred zakonom, bi moralo biti samoumevno, da so sodišča fizično, funkcionalno in organizacijsko dostopna vsem udeležencem postopkov. Kljub temu se v slovenskem sodstvu že leta razkriva globok razkorak med normativno zagotovljenimi pravicami in njihovo dejansko uresničitvijo. Ta razkorak ne obstaja le na abstraktni ravni predpisov, temveč se zelo konkretno in vsakodnevno kaže v prostoru sodnih stavb.

Smo jim nevoščljivi, ker popoldne zaslužijo več kot dopoldne? Smo nevoščljivi pacientom, ki si lahko privoščijo plačati za svoje zdravje?

No, tako. Sprejeli smo vse novoletne zaobljube in se jih večinoma še držimo! Za vse male prekrške in pregrehe bo še dovolj časa. Predhodnica novoletnih zaobljub, ki po svoji naravi veljajo za naprej, so takšni ali drugačni pregledi preteklih dogodkov. Včasih pa se da tudi brez njih. Je manj stresno!

Z vidika mednarodnega prava se je leto 2026 začelo naravnost katastrofalno. Ameriške sile so se »sprehodile« v Caracas in zajele venezuelskega predsednika. Sporočeno nam je bilo, da Amerika potrebuje nafto te države, iz katere je bilo treba pregnati iranske, kitajske in ruske interese. Venezuele ne bo vodila demokratična opozicija, temveč Amerika za več let, in to prek ostankov Madurovega režima. To pa še ni vse. Zahodna polobla pripada ZDA, zato so oči Trumpove administracije že obrnjene tudi v Kolumbijo, da o Kubi niti ne govorimo.

S soavtorji že več kot desetletje empirično raziskujemo, kako v praksi potekajo slovenski stečajni postopki. V tem času smo se ukvarjali z različnimi vidiki stečajev – od njihovega trajanja in stroškov do vloge sodišč in stečajnih upraviteljev. Zadnja v nizu teh raziskav pa se je osredotočila na vprašanje, ki je bilo v mednarodni empirični literaturi zapostavljeno: kakšno vlogo imajo pri poplačilu terjatev sami upniki.

Pripovedna umetnost že od pamtiveka predstavlja vezivno tkivo vseh človeških skupnosti, in to že od časov, ko pisane besede sploh še ni bilo. Kako pomembna je bila nekoč vloga podajanja zgodb izkazuje že dejstvo, da je imela v bolj davni preteklosti ne glede na (prevladujočo) kulturo skorajda vsaka malce bolj organizirana vaška skupnost tudi svojega vedeža, beri – pripovednika. In ko je ta vedež umrl, še zlasti, če ni imel naslednika, je z njim izginil tudi del duše, predvsem pa zajeten kos nenadomestljive identitete te skupnosti.

V preteklih dneh smo proslavljali Božič in zdaj smo že v pričakovanju novega leta. To je čas, ko radi govorimo tudi o miru. Želimo si miru v svetu in domačem okolju. Tisti, ki nas prednovoletni čas še posebej delovno izčrpa, si želimo vsaj nekaj mirnih prazničnih dni.

Ker se bliža zima in postaja vedno bolj mrzlo, se tudi letos spomnim, da mnogi nimajo dovolj toplega doma. Govorim o energetski revščini. Čeprav smo jo v Sloveniji v zadnjem desetletju uspeli zmanjšati, je, glede na zadnje podatke Statističnega urada, še vedno energetsko revnih prek 100.000 ljudi. Gre za problem, ki je v družbi široko prisoten, čeprav je situiranim pretežno neviden. Kot je pel Bob Dylan: 'How many times can a man turn his head, pretending that he just doesn't see?'

Zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (ZNUZJV) ni prvi, ki bi bil v Sloveniji za kazensko področje rokohitrsko sprejet.  Iz izkušenj bi morali vedeti, da ima tak način sprejemanja zakonov posledice. Ker pa imajo sodišča navado prijazno pokrivati razne pomanjkljivosti zakonodajalca (verjetno zaradi hudih posledic doslednega spoštovanja načela zakonitosti za konkretni kazenski postopek), slednji nima pravih spodbud za skrbno pisanje zakonodaje.

V svetu, kjer algoritmi spodbujajo blišč in potrošnjo, se zdi, da družbeni status ni več rezultat integritete ali strokovnosti, temveč inventarja luksuznih predmetov, ki jih človek pokaže na zaslonu. Družbena omrežja in oglaševalska industrija nam vsak dan ponavljajo isto sporočilo: pomembno je, kaj imaš, ne kdo si.

Mesta, trgi in vasi so se zavili v praznično vzdušje. Otroci so na trnih, kaj jim bo prinesel božiček. Odrasli pa, kot pred vsakimi prazniki in počitnicami, še bolj hitimo z zaključevanjem vseh naših opravil. Da bi se nato lahko vsaj na kratko zaustavili. Predahnili. Ter ob koncu naredili tudi bilanco. Črto pod tistim, kar je bilo. V pričakovanju onega, kar nemara še pride.

Hči je bila stara pet let (in pol, bi me dopolnila, če bi videla, kaj pišem), ko smo se za božično-novoletne praznike odpravili v London. Velike rjave očke so gledale med kapo in šalom v nov svet, drugačen od dobre, stare Ljubljane – nabrežja Ljubljanice z nekaj sramežljivimi lučkami in klasičnim okrasjem. London je žarel v vseh barvah, oblikah in zvokih.

Triglav je nesporno že od pamtiveka simbol slovenstva. Še tako razborit domači vaški ali regionalni posebnež, ki venomer, četudi zgolj iz od nekdaj pobratenih Srbov izposojenega motiva (beri: »inata«), kljubovalno vozi svojo »špuro«, se bo ob omembi našega mogočnega očaka ustavil, malodane pokrižal. Triglav je vendarle – Triglav.

Ronald Coase je leta 1991 prejel Nobelovo nagrado za prelomno pojasnilo, da so transakcijski stroški in lastninske pravice osrednja elementa delovanja trga. Njegova ideja je bila preprosta, a vplivna: učinkovita razporeditev virov ni odvisna le od cen, ampak od pravnega in organizacijskega okolja, v katerem se ljudje sploh lahko pogajajo. S tem je ekonomijo premaknil iz sveta abstraktnih modelov v realnost, kjer imajo iskanje informacij, sklepanje pogodb in uveljavljanje pravic svojo ceno.

Pred leti se je v mednarodnem prostoru uveljavil rek: Združene države izumljajo, Kitajska kopira, Evropa regulira (US invents, China copies, Europe regulates). Ta rek zdaj ni več v celoti aktualen, kajti Kitajska glede na število lastnih inovacij vedno hitreje dohiteva ZDA in jo bo verjetno kmalu prehitela. Delno pa rek še drži, kajti Evropa, točneje Evropska unija, je tako na področju inovacij, kot na številnih drugih področjih še vedno prvak v pravnem normiranju. In prav slednje nam pove veliko o nas samih – tako v pozitivnem, kot negativnem smislu. Seveda pa je to le delček perspektive, ki jo na kratko orisujem v tej kolumni.

Tehnofevdalizem pomeni ekonomski model, kjer si tehnološki velikani prisvojijo digitalne komunikacijske kanale, nato pa s podatki in odvisnostjo od platform ustvarjajo dobiček na do neke mere podoben način, kot so v 19. in začetku 20. stoletja lastniki zemljišč izkoriščali odvisni položaj viničarjev. Tako viničarstvo kot tehnofevdalizem opisujeta način sistemskega iztrganja rente od odvisne populacije; eden v vinogradništvu, drugi v digitalni ekonomiji.

Ustavno sodišče je z odločbo U-I-9/24 z dne 25. 9. 2025 odločilo o zahtevi Informacijskega pooblaščenca (predlagatelj) za oceno ustavnosti prvega odstavka, prve alineje drugega odstavka in tretjega odstavka 129. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), kolikor so se nanašali na evidenco kaznivih dejanj iz 1. točke drugega odstavka 123. člena ZNPPol. Te določbe so urejale obdelavo osebnih podatkov iz evidenc policije v drugi fazi hrambe v t. i. blokirani obliki (to je obravnavanje v skladu s predpisi, ki urejajo poslovanje organov z dokumentarnim gradivom), roke hrambe navedenih osebnih podatkov, dostop do njih in ravnanje z anonimiziranimi podatki.

Ko se poglabljamo v sodobno pravno prakso, se pred nami razkriva digitalna pokrajina, bogata z inovacijami. Umetna inteligenca ne le pomaga pri pravnem raziskovanju, temveč ga revolucionira, saj ponuja vpoglede s hitrostjo in globino, ki je bila pred desetletjem nepredstavljiva. Tehnologija veriženja blokov ne obljublja le transparentnosti, temveč nov, paradigmatičen nivo varnosti in zaupanja v transakcije. Te izboljšave napovedujejo novo dobo, vendar postavljajo ključno vprašanje: kako lahko pravna praksa sprejme ta digitalni objem, ne da bi se oddaljila od tistih, katerim je obljubila služiti?

Danes, v ponedeljek, 17. 11. 2025, bo Državni zbor – jasno – po nujnem postopku obravnaval predlog Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti. Gre za t. i. Šutarjev zakon, s katerim želi vlada Roberta Goloba ukrepati po novomeški tragediji. Vladin pristop je konceptualno in logično zgrešen ter očitno protiustaven.

V preteklih dneh smo se dnevno srečevali z novicami, ki jih pravzaprav sploh nikoli ne bi smeli slišati. Ja, šele ko se je zgodilo nepojmljivo, so se megalomanski državni aparati zganili in desetletja nenaoljeno kolesje je kar naenkrat zahreščalo, zakašljalo in se pognalo – a žal v napačno smer. Vedno znova in znova rešujemo pretekle težave, ki se jih, roko na srce, sploh ne da več rešiti. Kot rada rečem: voda pod mostom. Tega ne mislim podcenjujoče ali da bi bilo to zanemarljivo. Daleč od tega! Težave imamo – vsi skupaj, ne samo država, ne samo državni podsistemi, ne samo ministri in ne samo posamezna regija.

Pravo je umetnost, predvsem pa umetelnost pravičnega in dobrega. Če nič drugega, je to tista iztočnica, ki me je še kot popolnega laika v zame še precej bridkem prvem letniku »jusa« obvarovala tega, da se nisem raje prepisal na nek drug, recimo, precej lažji fakultativni izziv. Saj kar te na intimni ravni res izzove, te, če vseeno vztrajaš, tudi obrusi, okrepi, včasih morda celo oplemeniti. Preizkušnje so namreč niti, ki tkejo žlahtnost naše življenjske izkušnje. Brez njih težko postanemo tisto, kar nam je »zares« namenjeno. A pravo kot instrumentarij pravil dostojnega ravnanja »vobče« seveda ni docela imuno na bridke kaprice realnosti, zlasti seveda v izrednih razmerah, ko se dostojnost miru umakne brutalni sili neizprosnega vojnega konflikta, kar dandanes na našo žalost ni (več) popolnoma izključena možnost. Če kdaj, je pregovorna umetnost količkaj spodobne pravičnosti še toliko bolj na preizkušnji prav v časih, ko je uradna usmeritev celotnega državnega aparata prav v tem, da se sovraga, domačega ali tujega, z vsemi sredstvi onemogoči, izbriše, izniči. In tako se tudi razkorak med tem, kar je pravo in kar je (res) prav, venomer širi in poglobi, včasih celo do popolne neprepoznavnosti. V vojni namreč pravo kmalu postane še toliko bolj neobrzdano bojno sredstvo vladajočih politik, njegova prva žrtev pa je seveda pravica posameznika. No, razen, kot bomo videli, če si morda po igri usode doma z Dolenjskega (konca). No, vsaj tako nas uči naša zgodovinska (in pravna) izkušnja izpred malenkost več kot stotih let, kot bomo videli v nadaljevanju.

Na letošnjih 51. Dnevih slovenskih pravnikov smo s kolegicami izr. prof. Mojco M. Plesničar ter asistentkama Manjo Skočir in Lano Katarino Gotvan pripravili sekcijo z naslovom Vedenjska ekonomija in pravo. V okviru dvourne sekcije smo predstavili osnove interdisciplinarnega področja, ki ga v zadnjem desetletju poznamo pod imenom vedenjska ekonomska analiza prava. Ob povabilu, da si ob priliki preberete naše prispevke v reviji Podjetje in delo, naj le na kratko pojasnim, da vedenjska ekonomska analiza prava združuje spoznanja ekonomije in psihologije ter razkriva, kako ljudje v pravnem sistemu dejansko sprejemajo odločitve – ne kot idealno racionalni akterji, temveč kot bitja z omejeno pozornostjo, voljo in informacijami, ki se odzivajo na spodbude, čustva in družbeni kontekst.

Že večkrat sem nameraval napisati nekaj strnjenih misli o sodobnikih, vendar sem za to očitno potreboval posebno spodbudo. To spodbudo mi je nehote dal Franci Gerbec, letošnji nagrajenec Zveze društev pravnikov Slovenije in Zveze društev za gospodarsko pravo Slovenije za življenjsko delo. Ob podelitvi tega velikega priznanja na letošnjih Dnevih slovenskih pravnikov se je namreč g. Gerbec v svojem govoru poimensko zahvalil številnim pravnikom, ki so mu pomagali pridobiti pravniško znanje ali so na različne druge načine pomembno zaznamovali njegovo pravniško pot. Naštel je imena in priimke številnih že pokojnih profesorjev, izkušenih pravnih praktikov, urednikov pravnih revij in drugih, ki so kot njegovi sodobniki prispevali svoje znanje in osebnostni vpliv k njegovemu razvoju in razvoju slovenskega prava. Vsaka takšna spoštljiva zahvala ima posebno pozitivno vrednost, hkrati pa nas opominja na pomanjkanje zavesti ljudi in človeštva o pravem pomenu naših sodobnikov.

V preteklih tednih se je v medijih ponovno pojavila zgodba o sončnih elektrarnah in t. i. net meteringu. Ne gre za novo problematiko, niti ne za izzive, ki jih v podobnih oblikah glede spodbud in drugih vidikov financiranja fotovoltaike v preteklosti nismo videli v drugih evropskih državah. Namen tega prispevka je podati resno kritiko, da se lahko tisti, ki so to stanje zakuhali, zamislijo nad svojim ravnanjem. Slovenija glede fotovoltaike pogosto deluje brez notranje logike, konsistence in odgovornosti. Ne gre za eno napako, ampak za serijo odločitev, ki so pripeljale do tega, da so v nezavidljivi situaciji vsi od odjemalcev do ponudnikov in da bo dolgoročni račun na koncu plačala država in davkoplačevalci.

V eni izmed prejšnjih kolumn sem že omenila pomen mednarodnega kazenskega prava v sedanjih časih in potrebo po njegovem poznavanju tudi v okvirih slovenskega pravnega sistema. Tokrat pa bi rada predstavila našo knjigo Slovenija in mednarodno kazensko pravo, ki je poleti izšla pri GV Založbi. Naš namen je bil obravnavati mednarodno kazensko pravo, kot se je v Sloveniji že uporabljalo in kot bi za Slovenijo še lahko bilo relevantno tako z vidika mednarodnega sodelovanja kot z vidika delovanja sodnega, vojaškega in političnega sistema.

Ko pravo sreča človeško ranljivost, besede postanejo pretesne. Na točki, kjer se odločanje o življenju dotakne njegovega konca, kjer se razumsko sreča z neizbežnim, pravo ne more več biti le zakonski členi, ampak postane preizkus človečnosti. Razprava o avtonomiji ob koncu življenja ni vprašanje ideologije, temveč zrelosti: ali smo kot družba pripravljeni priznati, da svoboda ni le pravica odločiti, temveč tudi dolžnost razumeti trpljenje drugega?

Minuli teden je odprl novo poglavje v zgodbi o slovenski pravni državi. Politika je znova pokazala, da ji za učinkovito in pošteno pravno državo v resnici ni mar. Najpomembnejše pa je, da sta se Sodni svet in sodniško društvo odzvala drugače kot včasih. Ne zaradi varovanja lastnih koristi, temveč sistemsko in ad rem. V skrbi za ohranitev tistega, kar od pravne države še ostaja.

Priznam, da sem pogrešala nežni glas računalniških tipk, ki ga moja tipkovnica »spušča« od sebe, kadar oblikujem besedilo – pa naj si bo za kolumne ali kakšno drugo besedilo. Najpogosteje imam med škrabljanjem tipk tudi dovolj časa, da misli oblikujem, prelijem v besede in na koncu preberem na dah, da začutim smisel in preverim, ali sem uspela preslikati moja razmišljanja v dokument (beri: na list).

Pisalo se je ne tako davno leto 1936, ko je samcati predstavnik haitijske športne delegacije ob slavnostni otvoritvi enajstih zaporednih poletnih olimpijskih iger v Berlinu res pisano gledal. A tokrat ne zgolj na račun dejstva, da so v tistih avgustovskih dneh venomer in vsepovsod odzvanjali uvodni stihi tam domače himne (v prostem prevodu »Mi čez vse«) ter drugih izbranih tevtonskih stihov ali da je prizorišče preletavala ogromna zračna ladja, ki je merila v dolžino skoraj četrt kilometra, ki bo čez manj kot leto končala v ognjeni kataklizmi blizu New Yorka.[1] Ni ga toliko motilo niti dejstvo, da je s slavnostnega podija (tudi) v njegovo smer vsake toliko precej nervozno pogledoval nek možicelj v rjavi uniformi s precej predirljivim glasom in dokaj pomenljivo frizuro, da o okusu njegovega brivca sploh ne izgubljamo besed. Ne, kar je edinega slavnostnega reprezentanta te karibske državice najbolj (z)motilo, je bilo dejstvo, da se je nekaj vrst za njim pod zaporedno črko L nahajalo devet predstavnikov države, ki je imela identično zastavo njemu lastni. Šele takrat je namreč dojel, da ima njegova (modro-rdeča) zastava enako barvno kombinacijo in razporeditev, kot je ta bila približno dve stoletji lastna tudi – Lihtenštajnu.

Se vam v domačem gospodinjstvu pogosto zgodi, da kljub drugačnemu dogovoru s partnerjem le na hitro posesate ali nedosledno počistite kopalnico z mislijo, da je vse OK, ker bo naslednji teden za isto delo na vrsti drugi partner? Ste v zadnjih mesecih pozorno spremljali debato o t. i. dvojni rabi obrambnega proračuna? Ali res še nikoli niste razmišljali o načinih razpolaganja s premoženjem, ki bi zmanjšali vašo davčno obveznost? Ste vsaj v času študija prepisali del izpita od soseda ali se z njim posvetovali o pravilnem odgovoru?

Ljudje vseskozi delujemo na voljni podlagi in pojem volje uporabljamo v vsakodnevnem življenju. Le redko pa se vprašamo, kaj sploh je volja in kako se oblikuje. Govorimo o dobri in slabi volji, o močni in šibki volji, o volji do življenja, o volji zakonodajalca ali sodnika, o svobodni ali nesvobodni volji, o individualni ali obči volji itd. Nekateri ljudje z močno voljo dosežejo velike in celo neverjetne stvari (npr. izjemne poklicne uspehe, »čudežne« ozdravitve ali osebne preobrazbe), marsikdo pa po drugi strani nima zadosti volje, da bi nekaj storil ali spremenil v svojem življenju, s čimer ni zadovoljen. Pogosto tudi nimamo dovolj voljne moči, da bi se uprli slabim praksam ali navadam (ne znamo jim odločno reči: Ne!). Vsa ta in druga vprašanja, povezana z voljo človeka in družbe, so bistvenega pomena za naša življenja in poklice, zato jim tu namenjam nekaj svojih misli, pri čemer je namen te kolumne seveda (lahko) le zelo skromen, kajti vprašanja, ki zadevajo voljo so predmet številnih poglobljenih filozofskih, teoloških, psiholoških in drugih razprav.

Pred nekaj tedni sem sodeloval na posvetovalnem panelu o tem, kako naj v Sloveniji vrednotimo znanstvene dosežke. Nakazan je bil korak v pravo smer. Čeprav radi govorimo o tem, da mora biti znanost usmerjena k družbeni koristi, področje prava pri tem rado izpade.

Pa smo dočakali dan, ki smo ga čakali s ponosom, pričakovanjem in tudi s tesnobo. In, priznam, s solzico v očeh. Najina hčerka je šla v prvi razred. Okoli tega dne se vedno vrtijo klasični pogovori, ki prej ali slej privedejo do ugotovitve, da res ne vemo, kam je šel čas in kdaj je tako zrasla. In res je nerazumljivo, kako se, ko si enkrat vpet vanje na kakršenkoli način, ti vrtčevski in šolski cikli tako hitro in še vse hitreje vrtijo. Tak občutek sem imela že, ko sem sama hodilo v šolo, pa tudi, ko sem pozneje delala na fakulteti. Zdaj pa sploh. Tolažim se, da imam zdaj pred sabo devet let, preden me spet zadene naslednja prelomnica oziroma obletnica. Po drugi strani pa sem si tudi za teh pet vrtčevskih let predstavljala, da bodo dolga in da imam zato še dovolj časa.

Ko razmišljamo o svetu prava, pogosto govorimo o idealih: pravičnosti, enakosti in dostopnosti. Besede, ki nosijo težo zgodovine, filozofije in ustavnih načel, se zapisujejo v predpise, učbenike in sodne odločbe. Pravo ni le skupek pravil, je življenje, so izkušnje in empatija, ki oblikujejo to, kako pravne norme delujejo v praksi. Sredi tega se pokaže, kako dragoceni so profesorji z invalidnostjo za pravno izobraževanje.

Zadnjič sva spet klepetala. Midva z umetno inteligenco. Klepetala sva o stanju v Uniji. Primerjala sva, kako je govoril Juncker pred desetimi leti in kaj je imela von der Leynova povedati letos. Razlika je bila očitna. Pa ne v tem, da je stanje v Uniji danes kaj boljše od tistega pred desetimi leti. Fokus je bil povsem drugačen. Pred desetletjem se je EU ukvarjala predvsem sama s seboj. Tokrat pa je aktualna predsednica Evropske komisije, tako je izračunal moj klepetalni robot, kar tri četrtine svojega govora namenila zunanjim zadevam.

Tokratna kolumna je namenjena predstavitvi tradicionalnega, letos že šestnajstega strokovnega srečanja Aktualna vprašanja insolvenčnega prava, ki ga organizira GV Založba. Dogodek vsako leto pritegne strokovnjake s področja insolvenčnega prava in ponudi prostor za razprave o najnovejših temah iz sodne prakse in teorije.

Če vprašate povprečno Slovenko ali Slovenca, ali podpira svobodo govora, bo večina odgovorila pritrdilno. Če vprašate, ali je sprejemljivo biti nesramen do drugih, kaj kmalu ugotovite, da te podpore nikoli zares ni bilo.

V slovenskem pravnem prostoru je vse bolj opazen trend, da nekatera pooblastila, tradicionalno povezana izključno s policijo, pridobivajo tudi organi, pristojni za vodenje nekazenskih postopkov. To ni le vprašanje pristojnosti na primer Finančne uprave RS (FURS), zasebnih varnostnikov ali občinskih redarjev, temveč širši pojav, ki ga odraža tudi podobnost zakonske in podzakonske ureditve teh pooblastil s tistimi, ki jih določata Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) ter Pravilnik o policijskih pooblastilih za policijo.

V mediaciji, pridruženi sodnim postopkom, kjer se prepiri razraščajo in rane ostajajo nevidne, tišina ni odsotnost besed, temveč prostor za soglasje. Tam, kjer sodne dvorane zamolčijo čustva in kjer Družinski zakonik pogosto ne zadostuje za razumevanje človeške bolečine, stopi v ospredje mediator. Delo mediatorja ni bleščeče, ni kričeče. Je tiho. In ravno zato tako zelo močno.

Oči demokratičnega sveta so z napetostjo zrle, kaj bo prineslo prvo srečanje ameriškega in ruskega predsednika po izbruhu vojne v Ukrajini. Imele so kaj videti. Prisrčen sprejem na rdeči preprogi. Prelet letal. Trdni stiski rok in skupna vožnja v predsedniškem avtomobilu. Skratka, videz medsebojnega prijateljstva, naklonjenosti, skorajda harmonije med voditeljema Amerike in Rusije. Prebivalci Ukrajine so medtem zrli v nebo, kaj smrtonosnega bo zanje še prineslo iz smeri Moskve. V EU pa smo se – razen v dveh državah – spraševali, če naše oči nemara ne lažejo.

Vlada RS je 23. julija 2025 sprejela predlog Zakona o lastniški zadrugi delavcev (ZLZD). Namen je sistemsko urediti vključevanje zaposlenih v lastništvo podjetij po zgledu ameriškega ESOP (employee stock ownership plan). Predlog ureja štiri tematske sklope: (1) status in delovanje lastniške zadruge, (2) pravila pridobivanja deležev v matični družbi, (3) položaj zaposlenih v zadrugi ter (4) davčne spodbude in olajšave, vezane na transakcijo.

Pozabljivost je pomemben del našega življenja, ki mu praviloma posvečamo premalo pozornosti. Seveda se vsakodnevno zavedamo, da smo to ali ono pozabili, oziroma da nam je ušlo iz spomina. Toda v pozabljivost kot takšno, tj. kot v pojav, ki je bistven za naše življenje, se praviloma ne poglabljamo. Zakaj smo pozabljivi? V čem je funkcija naše pozabljivosti? Ali je morda le prirojena motnja, brez globljega pomena ali smisla za naše življenje? Ter še nekoliko bolj družboslovno, ali celo pravniško: zakaj ljudje pozabljamo tudi pomembna družbena dejstva in kakšen pomen ima lahko pozabljivost za družbo ter še posebej za pravo in pravniški poklic?

Nujna posledica potovanja v London je nakup knjig na letališču pred poletom domov. V najnovejši zalogi je roman Precipice (slov. Prepad), eno novejših del Roberta Harrisa, ki je tudi avtor uspešnice Konklave (po kateri so posneli film). Knjigo sem začela brati, nisem pa je še dokončala. Moram priznati, da ni bila moja najboljša izbira doslej.

Spodbuda študentom pri raziskovanju in pisanju zaključnih nalog

V času, ko so informacije skoraj brezplačne in nenehno dostopne, se pogosto srečujemo z nevarno iluzijo, da: vemo, ker smo prebrali; razumemo, ker smo našli; znamo, ker smo povzeli. Resnica je drugačna, informacije niso znanje.

16. julija je predsednica Evropske komisija v Bruslju predstavila osnutek novega večletnega finančnega okvira (VFO) za EU. Gre za iniciativo v okviru sicer skromne lastne fiskalne politike EU, ko se za sedemletno obdobje vzpostavijo referenčne vrednosti, na podlagi katerih so sestavljeni letni proračuni EU. Tokrat za obdobje 2028–2034 Evropska komisija predlaga najvišji znesek v zgodovini EU, ki bi v sedmih letih dosegel kar 2000 milijard. Politični, strokovni in medijski odzivi, tako na nacionalni kot na nadnacionalni ravni, so bili zelo burni in pretežno odklonilni.

Vem, nekajkrat sem že zapisala, da čas hitro mineva, ampak je res. Zdi se, da sem komaj pred nekaj dnevi pisala lansko julijsko kolumno, pa je že čas za novo (počitniško) besedilo.

Pregovori, fraze, reki in dovtipi imajo marsikdaj zagoneten izvor. Ste recimo vedeli, da večina slovenskih pregovorov o čevljih izhaja še iz davnega srednjega veka, skoraj vsi po vrsti pa se nanašajo na trende visoke oblačilne omike, ki so v določenem stoletju prevladovali med takrat vodilnim slojem prebivalstva, plemstvom? Tako se rek »stopiti v prevelike čevlje« nanaša še na obdobje renesanse, ko se je posameznikov socialni status po takrat veljavnem »oblačilnem redu« meril tudi s tem, kako široke čevlje je ta v predelu prstov (sploh lahko) nosil.[1] Prav ste prebrali, širše je bilo tvoje (pohodno) stopalo, več si takrat veljal. A gorje ti, če si si dovolil imeti na nogah večje čevlje, kot je dopuščal tvoj socialni domet! In če se je tako kdo iz nižjih slojev neupravičeno navzel »visoke noše« plemenitašev in se s tem zameril zemljiškemu gospodu, so ga kaj kmalu pričakali sramotilni pranger, jajca s izdatno pretečenim rokom in tudi kaka druga odbrana vsakodnevna srednjeveška nesnaga (na primer konjske fige), ki so jo mimoidoči na poti na njivo in polje mimogrede zalučali v njegovo smer (in obraz).

Niti leto dni ni minilo od lanskoletnega referendumskega fiaska, ko smo že soočeni z novim. Spet gre za nacionalni posvetovalni referendum in ponovno tudi za zelo pomembno referendumsko temo. Podobno kot je oktobra lani Državni zbor preklical svoj že razpisani posvetovalni referendum o gradnji drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem – JEK 2 (glej mojo kolumno Referendumski fiasko, z dne 28. 10. 2024), se nam zdaj obeta preklic že sprejete odločitve Državnega zbora o razpisu referenduma o slovenskem povečevanju obrambnih izdatkov v okviru slovenskih zavez obrambni zvezi Nato. Če bo tudi tokrat prišlo do preklica že izglasovanega referenduma, bo to sicer dobro zato, ker je bil ta referendum izglasovan nepremišljeno in vsebuje nejasno oziroma zavajajoče vprašanje. Toda tako v primeru preklica, kot v primeru morebitne izvedbe tega referenduma, lahko že zdaj ugotovimo, da je bil institutu referenduma zaradi predvolilnih političnih igric ponovno zadan boleč udarec, ki odraža nizko raven demokratične kulture in politične zrelosti v Sloveniji. To velja še toliko bolj, če upoštevamo, da je spor okoli navedenega referenduma pospremila še napoved predsednika vlade o razpisu referenduma o članstvu v Natu.

Živimo v svetu, ki gori. Manjša žarišča se širijo v regijske spopade. Število žrtev oboroženih konfliktov se je v pokoronskem času bistveno povečalo. Spopadi v Ukrajini, na Bližnjem vzhodu in drugod prinašajo razdejanje, primerljivo s hudimi krizami preteklih desetletij. Od groženj z jedrskim uničenjem do kibernetskih napadov in nespoštovanja mednarodnega ekonomskega prava, ustaljeni mednarodni red se ruši, tradicionalna diplomacija je v veliki meri neuspešna. Družbena in mednarodna vprašanja, za katera smo upali, da so razrešena, se vračajo v vsej svoji brutalnosti. Tudi ko orožje utihne, konflikti pogosto še naprej tiho tlijo pod površjem.

Nedavno tega je hčerkina vrtčevska skupina na sprehodu na cesti našla povoženega mucka. Na globoko žalost in pretresenost vseh so ugotovili, da mucek pripada enemu izmed hčerkinih sošolcev. Lahko si samo predstavljamo žalost tega otroka, ki je zagledal svojega ljubljenčka na cesti neposredno po nesreči. Kar pa me je prijetno presenetilo, je globoka povezanost te skupine, saj so fantka takoj začeli tolažiti. Vsak izmed otrok je iskal način, kako bi ga potolažil. Medve sva na primer vso soboto izdelovali mucka, ki naj bi ga dobil na hčerkinem rojstnem dnevu, in vozilo zanj. Da ne bi bil morda komu v vrtcu preveč všeč in bi mu ga vzel. Drug sošolec pa se je menda javil, da jim bo priskrbel novega mačjega mladička, ko jih bodo pri sosedu spet imeli. Res so tesno povezani in kar malce žalostno je, da se njihovo obdobje brezskrbnega otroštva v vrtcu letos končuje in da se bodo delili v različne razrede. Čeprav je to neizbežno.

V tišini delovne sobe, kjer je edini zvok pritajeno brnenje računalnika, se iz polteme poraja nekaj izjemnega. To ni trenutek zunanjega blišča ali prizorišče herojskih dejanj, temveč prostor tihega ustvarjanja, kjer moč misli presega meje fizičnega sveta. Ime brez obraza tipka v noč. Prsti levice oblikujejo črke, stavke, ki iščejo resnico, sprašujejo, analizirajo, predlagajo odgovore. V tej navidezni osamljenosti se rojeva znanost v svoji najčistejši obliki, osvobojena zunanjih oznak, telesa, obrazov in družbenih etiket.

V Uradnem listu št. 43/2025 je bila 17. 6. 2025 objavljena Uredba o spremembah in dopolnitvah > Uredbe o zelenem javnem naročanju, ki bo začela veljati letošnjo jesen. Uredba prinaša novosti, ki se v večini primerov vežejo na prihodnost – energetsko učinkovitost, ohranjanje naravnega okolja ali vsaj manjše obremenitve le-tega, »popravlja« določena poimenovanja (energijska > energetska), dodaja nove predmete, za katere naj velja zeleno javno naročanje, in spreminja opise ter zahteve za že opredeljene predmete.

Letni dopust. Sicer ena temeljnih delavskih pravic in hkrati osnovna civilizacijska pridobitev, ki jo kot družba obravnavamo bolj ko ne kot samo po sebi umevno. A v naših (post)modernih časih (predvsem) vse večjih obremenitev na delovnem mestu, zastojev na cesti ter, bodimo iskreni, dokaj brezsramnega navijanja cen raznoraznih »ponudnikov« je letni oddih pač postal dokaj drag, včasih celo nedosegljiv »špas«. Kaj ti namreč pomaga še tako prvobitna človekova pravica, če je niti ne moreš, vsaj kolikanj kvalitetno, (iz)koristiti? Večna gonja za čim večjo optimizacijo dobička, ki je sicer srž in podstat kapitalizma, ima dokaj neizprosno logiko: »Več je preprosto – več.« Tu ni mesta za sentimentalnost, no, raje recimo bobu bob, tudi človečnost.

Na pobudo Sveta za alternativno reševanje sporov smo v letih 2023 in 2024 s Petrom Grajzlom in Barbaro Mörec izvedli obsežno empirično raziskavo o vlogi in učinkih sodišču pridružene mediacije v slovenskih pravdnih postopkih. V analizo smo zajeli skoraj 400.000 pravdnih zadev, zaključenih med letoma 2008 in 2023 na vseh 44 okrajnih in 11 okrožnih sodiščih. Vključene so bile tako civilne kot gospodarske pravde.

Prejšnji teden sem sodeloval na strokovni konferenci, na kateri smo razpravljali o vzrokih in posledicah zakonodajne hipertrofije v Sloveniji. Ker je ta tema nadvse aktualna tudi širše in na področju etičnih norm, ji danes namenjam nekaj misli. Pravnih predpisov in drugih aktov je namreč ogromno ne le v Sloveniji, temveč tudi v mnogih drugih državah ter na ravni EU in mednarodnega prava. Podobna rast je vidna pri pisanju etičnih kodeksov, načel in pravil o integriteti ter podobnih zadevah. Regulacija družbenega življenja je sicer že dolgo pretirano bujna, bohotna oziroma povečana (hipertrofična), vendar v zadnjih desetletjih prerašča že v poplavo. Le-te sicer še vedno ne bi poimenoval cunami, vendar pa poplava formalnih pravnih, etičnih in drugih norm človeka in človeštvo ne le usmerja in koordinira, temveč tudi vedno bolj duši. In ker ta regulacija za svoje cilje in nadzor nad ljudmi vedno bolj uporablja sodobno tehnologijo, je področje človekove svobode in avtonomnosti vedno ožje. Ob tem se kar vsiljuje vprašanje, kako to vpliva na človekovo psiho in um ter na družbena razmerja. Seveda pa se vedno znova tudi sprašujemo, kako navedeno hipertrofijo vsaj zamejiti, če že ne zaustaviti.

Kaj kmalu bom dobil otroka. Rojstva svojega prvorojenca se neizmerno veselim. Vsak dan, ko zagledam svojo nosečo ženo, se bolj in bolj zavedam pomena, ki ga potomec prinese v življenje starša. Slednji prevzame odgovornost za dobrobit povsem nebogljenega bitja.

Letos ima naša, moja Gimnazija Jesenice 80 let, hkrati je letos tudi 30 let splošne mature.

Vsako leto junija bodoči bruci sedijo pred polami državne mature. V tem mesecu, prežetem z napetostjo, pričakovanjem in odločanjem o prihodnosti, se postavljajo vprašanja, ki jih pozna vsak maturant: Kam naprej? Kaj izbrati? Kaj je moja pot?

Ali 160. in 161. člen Ustave, ki določata izključno pristojnost Ustavnega sodišča za presojo podzakonskih splošnih aktov in predpisov lokalnih skupnosti, nasprotujeta mednarodnemu pravu in pravu EU?

Ne vem, kdo je urejal moj urnik, ampak nekako sta se konec prejšnjega in začetek tega tedna združila v celoto, ki zahteva, da za trenutek ali dva postanem in si vzamem »svojih pet minut« (če parafraziram reklamni slogan). Včasih takrat ne razmišljam o ničemer, kar ni vedno lahko, če pa se stvari ravno »poklopijo«, razmišljam o vsem mogočem. Spomini in misli se nekako po svoje zvrstijo, zložijo se v neko skladno celoto. Odprta vprašanja nenadoma dobijo odgovore, pravne strmine niso videti tako strme in visoke. Kar velja za poslovno, velikokrat velja tudi za domače okolje in v obeh smo skupna točka ljudje.

Letos mineva natančno 130 let od usodnega velikonočnega potresa, ki je leta 1895 obsežne dele tedanje Ljubljane sesul v zgolj pesek in prah. A vsak še tako boleč udarec bridke usode utegne obenem pomeniti tudi izjemno priložnost, zlasti za nekaj popolnoma novega. In tako se je v tem sprva še s tramovi podprtem mestu tudi spričo kopice novcev, ki so se v ljubljanski erar na podlagi prostovoljnih nabirk zgrinjali iz praktično vseh kronovin takrat skupne (avstrijske) države, začelo vsepovsod pospešeno obnavljati, renovirati, predvsem pa povsem na novo graditi.

Tako v zasebnem kot poslovnem življenju pogosto poskušamo sogovornike prepričati v svoj prav. Ob tem se zanašamo na domnevo, da več argumentov vodi v večjo prepričljivost. Združimo ključne razloge s podpornimi, pogosto šibkejšimi, ki bi še dodatno podprli naše stališče in »nedvomno« dokazali naš prav. Po logiki racionalnega sklepanja in v skladu z Bayesovim izrekom naj bi vsak dodatni argument, tudi šibkejši, pozitivno prispeval k verjetnosti, da je neko stališče pravilno. Pravila racionalnega sklepanja nas torej učijo, da je v podporo našemu stališču koristno poiskati čim več argumentov, saj se bodo posamezni argumenti (sicer z različnimi utežmi) med seboj seštevali in bo rezultat z našega stališča tako optimalen. Več naj bi bilo bolje.

Beseda primitivno označuje nekaj, kar je na nizki, začetni ali preprosti stopni razvoja (npr. primitivno ljudstvo, primitivna umetnost ali primitivno orodje), po drugi strani pa, v slabšalnem pomenu, označuje neizobraženost, nekulturnost in grobost. Primitivna (politična) vladavina zato pomeni dve različni stvari. Po eni strani lahko označuje najzgodnejše in najbolj preproste oblike vladanja v začetnih oblikah človeških skupnosti, po drugi strani pa preproste, nekulturne in grobe vidike vladanja, ki so prisotne tudi v sodobnih razvitih in kompleksnih družbah. Če torej govorimo o primitivni demokraciji v današnjem tehnološko razvitem in kompleksnem svetu, mislimo predvsem na demokracijo, v kateri prevladujejo neizobraženost, nekulturnost in grobost. Takšna demokracija je na poti v svoj razkroj. V sebi nosi namreč izrazito težnjo po fizični prevladi močnejšega, kar vodi v avtokracijo oziroma avtoritarnost. Aktualno dogajanje v svetu nam kaže, da je moderna demokracija, osnovana na razsvetljenski liberalni doktrini ter dograjena s socialnimi in drugimi korektivi, vedno bolj ogrožena prav zaradi lastnega primitivizma.

Na začetku leta so poslanci koalicijskih strank v zakonodajni postopek vložili (drugi) predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ). Predlog ZPPKŽ obravnava temo, za katero tako na evropski^[1] kot na slovenski ravni trenutno ni splošnega konsenza – težko si pa tudi predstavljam, da bo dosežen v bližnji prihodnosti. Posameznikovo načelno stališče glede pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je namreč izrazito tesno povezano z različnimi osebnimi okoliščinami, zlasti starostjo, vero, političnim prepričanjem, poklicem in invalidnostjo. Predlog mi vzbuja mešane občutke, ki bi jih v tej kolumni želel deliti z vami. Namen kolumne torej ni podrobno vsebinsko predstaviti predlog zakona (ta je sumarno predstavljen na straneh 12–16 predloga ZPPKŽ), ampak opozoriti na nekatera vprašanja, ki so se meni – in verjetno tudi komu drugemu – porodila že v času lanskega posvetovalnega referenduma ter me spremljajo tudi ob letošnjem predlogu zakonske ureditve pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Od vseh pravnih področij mi je najljubše avtorsko pravo, ker varuje zelo dragoceno dobrino – ustvarjalnost. V tem se ljudje razlikujemo od živali in od umetne inteligence. Ustvarjalni posameznik je nagrajen z avtorsko pravico, ki je po Geigerju »otoček izključnosti v oceanu svobode«.[1] Toda avtorska pravica ne more biti varovana na enak način kot druga lastnina. Lastnik zemljišča naroči geodeta, ki mu njegove meje določi do centimetra natančno. Avtor pa ne more naročiti strokovnjaka, ki bi vnaprej z gotovostjo povedal, v katerih primerih bo lahko uporabo avtorskega dela prepovedal, kdaj ne bo šlo za uporabo tega dela oziroma kdaj bo uporaba dopustna brezplačno kot citat, karikatura ali pastiš. Da nadgradim Geigerjevo prispodobo: valovi svobode butajo ob otoček izključnosti in brišejo njegove meje.

Večino sodišču pridruženih mediacij preživim z zakonci ali bivšimi zakonci, ki so v postopku mediacije zaradi razveze zakonske zveze, s strankami, ki so že razvezane, vendar še vedno sredi pravnih ali čustvenih bojev z bivšimi partnerji zaradi skrbništva, stikov in preživnine skupnih otrok. V skoraj dvajsetih letih dela v vlogi odvetnice in mediatorke na področju družinskega prava sem spremljala neštete življenjske zgodbe, pogosto zaznamovane s travmo, izdajami, razočaranjem in bolečino. V ospredju večine zgodb pa je velikokrat nezmožnost odpustiti in pustiti preteklost za sabo.

Pisalo se je leto 2018, ko je Vrhovno sodišče na svoji spletni strani objavilo nepodpisano sporočilo za javnost, v katerem je oznanilo, da bo spoštovalo tiste odločbe, ki prepričajo z argumentacijo. Ob tem je hkrati javno naznanilo, da se Vrhovnemu sodišču zdi argumentacija ESČP v zadevi Pro plus proti Sloveniji, št. 47072/15, neprepričljiva. Ker je to moralo pomeniti, da Vrhovno sodišče te sodbe ne bo spoštovalo (če spoštuje samo tiste sodbe, ki ga prepričajo), se je ostro in enotno odzvala tradicionalno zadržana slovenska pravna stroka, oglasili pa so se celo nekateri vrhovni sodniki.

Preteklost ni ogledalo sedanjosti, je pa marsikdaj njen (pogosto dokaj neprijeten) odsev. Šele ko je vse mimo, nas neredko udari pregovorni krč »ko bi vsaj!« ali pa: ali nismo nekoč že imeli podobne dileme, reševanje katere je kljub izdatnemu vloženemu trudu in vsem izžetim prizadevanjem že zaradi napačnega izhodišča obrodilo klavrne rezultate. In tu so prav pretekle (slabe) izkušnje še kako dragocena valuta. Če jih seveda (še) pomniš; a gorje, če jih pozabiš. In tako je več kot (čisto) historično naključje, da so že v bolj davnih časih naše politične odločevalce zaposlovala zlasti vprašanja v tesni povezavi z zdravstvenim sistemom. A takrat so bila to vprašanja vsebinske, ne strukturne narave. To je zgodba o naši zakonski prepovedi ženitve, če si bil okužen s »sifilido«, gonorejo ali nečim, čemur se ne brez kančka pomenljivosti reče mehki šanker,[1] ki je pred domala natančno 90 leti veljala manj kot (normativno) leto.

V zadnjih nekaj dneh smo kar velikokrat slišali, da se pogodbene vrednosti projektov, ki se financirajo iz državnega (ali občinskega) proračuna, krepko dvigajo in dosegajo zneske, ki si jih navadni državljani najbrž sploh ne znamo predstavljati. Ja, namenoma sem uporabila prvo osebo množine – tudi sama namreč spadam med davkoplačevalce, zato je kakšen cent teh zneskov plačan tudi iz mojega (davčnega) žepa.

Med stroko in politiko mora biti v demokraciji prisotno nenehno sodelovanje, hkrati pa tudi jasna razmejitev delovanja. V strogo politični sferi, ki jo predstavljajo npr. parlament, vlada in šef države mora imeti stroka pomembno mesto, toda odločitve morajo sprejemati politiki. V drugih družbenih sferah so v vsakdanjih interakcijah in v okviru raznih skupnosti odločitve pretežno sprejemane upoštevaje običajne, moralne in druge ne-politične norme (npr. v družini, društvu ali verski skupnosti) ali pa so sprejemane pretežno po strokovnih merilih (npr. v šolstvu, znanosti in deloma gospodarstvu). Stroka sama po sebi ni namenjena (demokratičnemu) vodenju družbe, politika, ki ne upošteva stroke pa je izrazito slabovidna in družbo prej ali slej pripelje v hude zagate in konflikte. Za razliko od demokracije, v avtoritarnih sistemih stroka ni avtonomna in še manj neodvisna. Ne le humanistika in družboslovje, pač pa tudi umetnost ter naravoslovne in tehnične znanosti in stroke se morajo podrediti politični diktaturi. V slednji je lahko zemlja tudi ploščata in ena rasa ali narod vreden več od drugih. Tudi zato je demokracija, kljub številnim pomanjkljivostim, še vedno (naj)boljša politična ureditev.

Naj mi bralec ne zameri, ker to kolumno pišem tri tedne pred samim delavskim praznikom, vendar je navdih pač ena od stvari, ki jih posameznik ne more obvladovati. V tej kolumni bi želel deliti svoje misli o generacijskih razlikah, ki so pri odnosu do dela očitne.

France Prešeren je napisal pesem Čez tebe več ne bo, sovražna sreča:

V današnjem svetu se pravo vse bolj prepleta s hitrim pretokom informacij, površnimi interpretacijami in instantnimi mnenji, ki jih oblikujejo mediji, družbena omrežja in politični diskurzi. To pomeni, da so pravniki pogosto izpostavljeni pritiskom, ki jih spodbudijo k poenostavljanju kompleksnih pravnih vprašanj, pri čemer se pogosto izgubita analitična globina in metodološka doslednost. V takšnem okolju je še posebej pomembno, da se pravnik zavestno izogne pastem razpršene zavesti in površne medijske ali feljtonske logike, ki prepogosto zanemarjajo bistvo pravnih konceptov in temeljnih načel. Stremeti mora k znanstvenemu pristopu, ki mu omogoča poglobljeno razumevanje tistih pravnih področij, ki jih obravnava, ter graditi svoje stališče na preverjenih metodoloških in znanstvenih temeljih.

Žal se slej ko prej vsakdo sreča s tisto verjetno najbridkejšo izkušnjo – smrtjo nekoga bližnjega. Ob vseh povsem intimnih občutkih pa svoje »zahteva« tudi birokracija. Pravkar zapisane besede nikakor niso mišljene slabšalno – pravni red v okviru pravne države terja urejena razmerja, saj le tako lahko zagotavlja pravno varstvo posamezniku.

Razhajanje med slovenskim družbenopolitičnim mehurčkom in evropsko javno zavestjo je vse večje. V Delu so ga opisali z besedami, da »geopolitični premiki v evroatlantskem prostoru puščajo državljane Slovenije relativno hladne, saj v Sloveniji med prebivalstvom ni zavladala oborožitvena histerija«. Slovenci drugače od povprečnega Evropejca vztrajajo, da bi se »EU morala bolj posvečati gospodarstvu, prehrani in energetiki«. Skratka, za našo državo vse ostaja business as usual.

V teh dokaj turobnih marčevskih dneh nadaljujemo razmišljanje o pravnem institutu, ki je bil v dveh ločenih državah, komajda vzniklih s pogorišča prve svetovne kataklizme, in potem vse do njunega propada urejen do pike enako, a v praksi pogosto uporabljen sila drugače. In če smo si v prejšnji kolumni podrobneje pogledali slovenske izkušnje z institutom ločitve od mize in postelje med obema vojnama, je danes na vrsti prikaz (dokaj) zanimivih praks, ki so se v zvezi s tem vprašanjem v taistem času razvile na oni strani Karavank, tj. tam v deželah malo »čez«.

Slovenska pravna stroka s področja delovnega prava in socialne varnosti na načelni ravni nasprotuje možnosti, da bi posameznik lahko prejemal starostno pokojnino in hkrati ostal polno delovno aktiven.

Čeprav naslov morda zveni otročje, gre za nadvse resno in pomembno zadevo. Gre namreč za človeka. Ta stavek, ki so ga filozofi in drugi misleci premodelirali že v najrazličnejših verzijah in jezikih, namreč z eksponentnim uveljavljanjem t. i. umetne inteligence (UI) postaja ena najpomembnejših misli in danosti naše prihodnosti. Seveda le, če želimo ohraniti svojo človeškost in človečnost. Kdor je do tega indiferenten ali pa je ideji o preseganju ali nadomeščanju človeka z nečloveško inteligenco in njeno strojno manipulacijo morda celo naklonjen, se z menoj ne bo strinjal. Kdor pa je in ostaja humanist v smislu skrbi in spoštovanja do človeka, ne glede na vse človeške pomanjkljivosti (ki jih res ni malo), bo verjetno kmalu uvidel, da bo treba obstoj in spoštovanje človeškosti kot takšne čim prej izrecno zagotoviti tudi na najvišji pravni ravni: tako na ravni posameznih držav kot na ravni mednarodne pravne ureditve. Ustave in konvencije je treba dopolniti z načelom, da morata politika in pravo ostati človeški proizvod – da bosta od človeka za človeka.

Bliža se 20. marec in z njim začetek koledarske pomladi. Tudi kurenti so uspešno opravili svoje delo in že odgnali zimo, kot kažejo temperature, kar neizbežno pomeni tudi konec smučarske sezone. Osebno sem jo letos izkusil s smučanjem tako na slovenskem Voglu kot v italijanskih Dolomitih.

Kot otrok sem bila z vidika poškodb precej dolgočasna. Niti ene resnejše si nisem nakopala. Očitno sem med lanskimi novoletnimi prazniki to želela nadoknaditi. Z družino smo drsali na drsališču na Jezerskem in sem padla vznak na led. Domnevno. Ker se od padca do CT glave v UKC Ljubljana ne spomnim ničesar. Pretres možganov.

Pravni sistemi temeljijo na predpostavki, da je treba zakone uporabljati objektivno, s čimer se zagotavlja doslednost sodnih odločitev in krepi legitimnost sodnih postopkov. Objektivnost ne izključuje potrebe po sočutju in empatiji, zlasti kadar odločitve vplivajo na temeljne pravice ljudi in njihova osebna življenja. V zadnjih letih so se akademiki ukvarjali z vprašanjem vloge človeških čustev pri pravnem odločanju. Nekateri zagovarjajo bolj sočuten pristop, ki upošteva posamezne okoliščine in človeški vpliv pravnih odločitev.

Umetna inteligenca (UI) tradicionalno sproža tri vrste razprav. Ena je tehnološka. To je tista, ki se ukvarja z izgradnjo strojnih in programskih sistemov, ki poganjajo UI. Druga razprava je uporabniška in se dotika vseh mogočih načinov, kako bi UI lahko olajšala naš vsakdan, še posebej profesionalni, in prispevala k večji storilnosti. Tretja pa se dotika potrebe po regulaciji UI, da bi omejili vse vrste tveganj, ki jih prinaša nova tehnologija. Tokrat pa želim opozoriti še na en, nemara ključen vidik, ki je zaenkrat še v ozadju. Ta obravnava ustavne posledice umetne inteligence.

Ah, ljubezen. To čustvo, ki tako rado omreži, pogosto pa docela izklopi vsakršno razsodnost, je lahko vir neizmerne radosti, sreče ter blaženosti. A še kako »gorka« ljubav se lahko (zlasti) sčasoma sprevrže v svoj neposredni antipod, in sicer včasih tudi brezobzirno sovraštvo, stud in odklon.

Ali podjetja, ki prejemajo znatna javna sredstva, delujejo bolje, rastejo hitreje in se srečujejo z manj tveganji? Kaj se zgodi, ko se prejemanje finančnih sredstev nenadoma konča? Rezultati treh obsežnih raziskav, v katerih smo analizirali skoraj celotno populacijo slovenskih podjetij, kažejo, da je vpliv javnega denarja na gospodarstvo kompleksnejši, kot bi se morda zdelo na prvi pogled. Javni tokovi, bodisi prek javnih naročil, subvencij ali drugih oblik državne podpore, lahko podjetjem omogočijo stabilnost in rast, vendar hkrati pomenijo tudi tveganje za odvisnost od države in zmanjšano konkurenčnost.

Če je kdo mislil, da bo človeštvo po dveh svetovnih in številnih regionalnih vojnah ter po totalitarizmih 19. stoletja (fašizem, nacizem, komunizem itd.) dokončno prepoznalo vrednost demokracije in se v vedno večji meri odrekalo avtoritarnim političnim sistemom, je bil očitno v zmoti.

Vsak izmed nas je bil že ničkolikokrat stranka upravnega postopka. V teh postopkih se točno zavedamo, da tudi zgolj enourna zamuda na naši strani pomeni izgubo materialne pravice ali izgubo pravice opraviti določeno procesno dejanje. Prav tako točno vemo, da imamo na drugi strani upravni organ, ki zaradi zamude njemu določenega roka neposrednih škodljivih posledic ne bo imel. To pa ne pomeni, da le-teh nima stranka, ki utemeljeno pričakuje, da bo organ odločil v zakonsko določenem roku. V tej kolumni bi želel obravnavati vprašanje, ali je takšna ureditev res primerna ali bi morali vsaj pri določenih zadevah ubrati drugačen pristop.

Ustavno sodišče je v odločbi Up-1038/21, Up-1044/21 z dne 20. 11. 2024 razveljavilo izpodbijane sodbe v delih, ki se nanašajo na pritožnika in zadevo v razveljavljenem delu vrnilo Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Odločba se sicer ukvarja tudi s hrambo in uporabo izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, vendar me v tej kolumni zanima predvsem drugi, razveljavitveni del odločbe, ki bo verjetno dvignil veliko prahu zaradi organizacijskih, časovnih in drugih posledic v združenih kazenskih postopkih.

Prihodnji teden bodo informativni dnevi za vpis na fakultete za novo študijsko leto. Ob tem (in na splošno v zadnjem času) se sprašujem, kako mladim, posebej tistim na začetku njihove poklicne poti, približati vrednost in samoiniciativnost do dela. V praksi opažam, da številni mladi pravniki že med študijem dvomijo, ali ima njihov trud sploh smisel. Vprašanja, ali bom sploh lahko kaj spremenil, ali se splača vložiti toliko energije v nekaj, kar se zdi nepomembno in nisem odločevalec, postajajo vse pogostejša.

V Sloveniji se skoraj že pol leta vsa politika in gospodarstvo borita z zvišanjem omrežnine. Ta se je zgodila izpod peresa Agencije za energijo, ki je do sprejetja predloga menda prišla na podlagi neodvisne strokovne presoje, kot se za agencije spodobi. Tega slovenska vlada (ki je novo ureditev omrežnine sprva podpirala, zdaj pa ji vehementno nasprotuje) očitno ne razume. Prav zato jih je upravičeno dobila po prstih iz Bruslja.

Naj na začetku najprej jasno zapišem, da članek ne bo strokovna analiza niti razlogov niti posledic, še manj pa kritika Zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB-1).

Leto je pravkar naokoli in mesto pregovorno »veselega« decembra je že zasedel precej bolj puščobni januar, poln predvsem raznoraznih »novih« zaobljub in zapriseg. In če so bile moje dosedanje kolumne namenjene predvsem refleksiji o bolj prezrtih vidikih naše preteklosti s pravnimi pridihi, naj bo tokratni prispevek posvečen zlasti njenim bolj pomenljivim ostankom. Že od samega začetka, ko sem prejel prijazno povabilo za mesečno zapolnitev tega prostora s svojimi razmišljanji, sem si namreč zadal nalogo, da vsak prispevek na koncu pospremim še s kakšno resnično časnikarsko objavo iz razmeroma nedavne preteklosti, da bi s tem napisanemu dodal še neki kontekst, včasih morda zgolj dotik »surove« resničnosti nekdanjega časa. Koliko sem bil pri tem uspešen, seveda lahko presodi le bralec sam. Sem pa pri tem iskanju pogosto naletel na »odkruške« minulih časov, ki jih doslej žal še nisem imel priložnosti uporabiti, škoda pa bi jih bilo kar tako zavreči. Kar sledi, je tako pregled zgolj nekaterih utrinkov iz preteklosti, ki nas učijo, da je zgodovina v praksi neredko precej večja spremenljivka od popolnih domislic, ki so plod človekove domišljije. Hkrati pa bomo spoznali tudi, da je zgodovina še kako človeška tudi po neki drugi plati. Je namreč še kako »krvava« pod svojo včasih izredno tesno kožo.

Kaj se zgodi, ko večstanovanjska stavba potrebuje obnovo strehe ali dvigala, vendar se nekateri etažni lastniki temu upirajo, ker imajo stanovanje v pritličju? Kaj pa, ko se znajdemo v gneči na urgenci, kjer prostor, ki bi moral biti namenjen resnično pomoči potrebnim, zavzemajo nenujni primeri? Ali ko na avtocesti vozniki ne oblikujejo reševalnega pasu ali s prehitro vožnjo v času dnevne gneče povzročajo t. i. fantomske zastoje? V vseh teh primerih posamezniki zasledujejo svoje kratkoročne interese – na račun skupnega dobrega.

Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je prejšnji teden (15. 1. 2025) v javnem nastopu dejal, da je človeštvo odprlo Pandorino skrinjico težav (Pandora's box of ills), med katerimi so v ospredju uničujoči konflikti, naraščajoča neenakost, podnebna kriza in tehnologija, ki je ušla izpod nadzora in bi lahko ogrozila naš obstoj. Ker je generalni sekretar Združenih narodov glede mednarodnih razmer zagotovo ena najbolje informiranih oseb na svetu in ker gre za človeka z veliko znanja in izjemno bogatimi življenjskimi in političnimi izkušnjami, bi mu pravzaprav morali verjeti in biti plat zvona po celem svetu. Toda njegov glas odzvanja v prazno. Karavana gre dalje. Vojne in konflikti se množijo in širijo, prav tako ostale omenjene in druge težave človeštva. Kaj nam to pove o nas samih (o ljudeh in človeštvu) in kam nas to vodi?

Kdo je boomer in zakaj sam (še) nisem boomer

Boomer (otrok blaginje) je posameznik, ki je bil rojen v povojnih baby boom letih (približno v letih 1946–1964). Tej generaciji sledi generacija X, ki jo sestavljajo ljudje, rojeni v obdobju 1965–1980. Njim sledijo milenijci oziroma generacija Y (rojeni v letih 1981–1996) in zoomerji oziroma generacija Z (rojeni v letih 1997–2012). Fantje in dekleta, rojeni od leta 2013 in vse do zadnjega dne preteklega leta, so del generacije alfa, medtem ko bodo otroci, rojeni v letih 2025–2039, generacija beta.

December je mimo. V svoji prejšnji kolumni sem se dotaknila cikla Ericha Kästnerja Die 13 Monate in posebej pesmi o novembru. Vmes je na tečaju nemščine prišla na vrsto pesem o decembru. V novembrski kolumni sem razmišljala o tem, za kakšno možnost se bo pesnik odločil – ali bolj optimistično ali bolj realistično –  in si po tihem želela prve, vendar se je pesnik odločil za bolj realistično podobo. V nadaljevanju prilagam celotno pesem v nemškem jeziku:

Zadnje čase velikokrat slišimo: »Nimam nobene volje za delo. Enostavno nič me ne zanima, pritegne. Ne da se mi vlagati gromozanskega truda v študij, da si pridobim veščine, izkušnje in podobno, kar pričakujejo v življenjepisu delodajalci.«

Z novim letom je vselej takole. Prehod je evforičen. Nato pa pride streznitev. Čeprav imamo priložnost oziroma – kot bomo videli v nadaljevanju – zares dolžnost delati novo in drugače, se vsi skupaj zavedamo, da je to vsako novo leto teže. Z vsakim novim letom je na naših ramenih namreč eno staro leto več. Z njim pa vsa bremena, ki smo si jih naložili. Tako posamezniki kot država. In v tej kolumni se bomo ukvarjali s slednjo.

Zaključek leta naj ne bi bil sam sebi namen, to naj bi bil čas za refleksijo in razmislek o vsem, kar smo dosegli, in o tistem, kar nas (morda) še čaka. In temu primerno je bil v prejšnji kolumni govor o precej strmi in ovinkov polni poti, ki smo jo morali Slovenci skupaj z drugimi narodi tedanjega avstrijskega cesarstva prebroditi od leta 1848 pa vse do dejanske uveljavitve (sploh) prve avstrijske ustave moderne dobe, ki je (tudi) v teh krajih[1] začela veljati pred domala natanko 157 leti, točneje 21. decembra 1867.

Občutja (občutki, razpoloženja) so ključna sestavina naših življenj. Občutja ali občutki bolečine, ugodja, osamljenosti, (ne)izpolnjenosti, (ne)sreče, (ne)pravičnosti, ljubezni... in celo občutki pravnosti ali protipravnosti odločilno zaznamujejo naš vsakdan. Saj veste, nekdo ima lahko le malo premoženja, družbenega ugleda in prijateljev, pa se vseeno počuti zadovoljnega ali srečnega. In po drugi strani, kaj nam pomaga, če smo bogati, zdravi in celo ljubljeni s strani nekaterih oseb, občutimo pa notranjo praznino, dolgčas ali celo brezizhodnost in smo torej v nekakšni depresiji ali letargiji? Kaj nam pomaga, če nam uradna statistika kaže, da kriminal upada, imamo pa občutek ogroženosti, ko hodimo po mestnih ulicah ali parkih? In kaj nam pomaga, če nas pravno obsodi še tako kvalificiran sodnik, mi pa sodbo občutimo kot krivično ali protipravno?

Premagati raka ni le zmaga nad boleznijo, temveč tudi priložnost za ponovno polno življenje. Kot nekdo, ki je sam prehodil to pot, se zavedam, kako pomembno je, da zakonodaja prepoznava potrebe in pravice tistih, ki so uspeli v boju z boleznijo. Vsak, ki se sooči z diagnozo raka, prehodi dodatno izjemno zahtevno pot – pot do ponovnega vključevanja v vsakdanje življenje. Kljub napredku medicine in številnim zgodbam o uspešnem zdravljenju raka je realnost za mnoge prebolele še vedno polna (nepotrebnih) izzivov. Po podatkih Registra raka Republike Slovenije iz leta 2019 v Sloveniji trenutno živi čez 120.000 ljudi, ki so kadarkoli zboleli zaradi ene od rakavih bolezni (prevalenca), vsako leto pa v Sloveniji za rakom zboli okoli 16.000 ljudi, od tega čez 60 odstotkov po dopolnjeni starosti 65 let. Med zbolelimi je 32.178 oseb, ki so zbolele pred več kot desetimi leti. Rak tako za številne posameznike ne pomeni več smrtne obsodbe, ampak zgolj veliko in težko stopnico, ki jo morajo premagati na svoji življenjski poti.

Zakorakali smo v zadnji mesec leta. To je čas, v katerem delamo obračune s starim v pričakovanju novega. Ta čas je lahko zelo različno obarvan. Morda je veder, morda skesan, nemara tudi grenak, stisnjenih zob zaradi zamujenih priložnosti ali pa celo depresiven, ker prav nič ni šlo tako, kot bi moralo iti. Vsak izmed nas piše svojo življenjsko zgodbo, skupaj pa ustvarjamo republiko, Evropo in svet. Kako nam je šlo letos?

Pravo je družbeni temelj, na katerem slonijo red, pravičnost in stabilnost. Pravniki, sodniki, tožilci in drugi pravni strokovnjaki imajo moč, da odločajo o usodah posameznikov, pravnih subjektov in včasih celotnih družb. Moč temelji na znanju, a moramo se zavedati, da je pravna praksa brez sočutja nevarna in lahko tudi uničujoča. Sočutje daje pravniku uvid, da v pravnih določbah in sodbah ne vidi le strogega upoštevanja zakonov, temveč tudi življenja, ki jih odločitve neposredno zadevajo. Ko pravo postane orodje brez sočutne in moralne podlage, obstaja velika nevarnost, da ne služi več pravičnosti, temveč postane breme in tudi vir nepravičnosti.

December ali (staro-)slovensko gruden ni zgolj zadnji mesec koledarskega leta, marveč hkrati tudi prvi mesec, ko smo Slovenci v vsej svoji dotedanji zgodovini uživali varstvo ustavne ureditve moderne dobe.[1] Z 21. decembrom 1867 je namreč začela veljati t. i. decembrska ustava »kraljestev in dežel, zastopanih v državnem zboru«, tj. tistega dela Avstro-Ogrske, ki se je nahajal tostran reke Lajte,[2] in sicer kot nabor skupaj šestih (pretežno) »državnih osnovnih«, bolje rečeno ustavnih zakonov (Staatsgrundgesetz), ki jih je prvič v zgodovini sprejelo neko predstavniško telo, v katerem so imeli pravico sodelovati tudi slovenski (od)poslanci. In to ne zgolj nominalno ali zgolj pro forma, saj je bilo med skupno osmimi slovenskimi predstavniki v tedaj še 203-članskem dunajskem državnem zboru moč zaslediti tudi ime, lik (in delo) dr. Lovra Tomana, s katerim ste bralci teh kolumn (bržkone) že seznanjeni, saj je ta še kot študent (prava) v revolucionarnem letu 1848 pri komajda enaindvajsetih na pročelju hiše na Wolfovi ulici tedanje kranjske prestolnice prvi razvil slovenski narodni prapor.[3] Šlo je za prvovrstno provokacijo tedanjega časa, za afront proti takratnemu javnemu redu brez primere, hkrati pa seveda za dejanje izjemnega poguma, na katerem si je ta posameznik nato gradil svojo narodno buditeljsko, kmalu tudi politično pot, ki pa seveda ni bila brez svojih senčnih strani. A pojdimo lepo po vrsti.

Ureditev področja postopkov oddaje javnih naročil je precej obsežna, na trenutke verjetno prenormirana. A ob vseh kritikah javnih naročil včasih pozabimo, da gre vendarle za plačila iz skupnega mošnjička, v katerega prispevamo vsi. Zato se mi zdi prav, da so pravila glede »primernosti« ponudnikov in bodočih izvajalcev oziroma dobaviteljev postavljena jasno, pregledno in vnaprej. Glede nekaterih vprašanj je zakonodaja jasna in mimo nje naročniki ne morejo kar poljubno postavljati (lastnih) pravil. Tako zakon kot vzpostavljena praksa pa naročnikom prepuščata oblikovanje zahtev, na temelju katerih bodo izbrali bodočo pogodbeno stranko.

V slovarju slovenskega knjižnega jezika je zapisano, da sta pojma blagostanje in blaginja sinonima, pri čemer so jima sorodni tudi pojmi kot npr. blagovitost, blagor, dobro ali dobrobit. Ko izgovorimo ali slišimo takšne besede (v nadaljevanju jih skupno zajemam s pojmom blaginje) vsekakor pomislimo na nekaj dobrega in prijetnega. Tudi npr. angleški pojem »welfare« ali nemški pojem »Wohlstand«, ki se v slovenščino pogosto prevajata prav kot blaginja, se povezujeta z nečim dobrim, npr. z uspehom, zdravjem, obiljem, bogastvom socialno pomočjo ali srečo. Vse to seveda na prvi pogled vsi razumemo in se nam zdi nekako samoumevno. Toda resnično razumemo, kaj je blaginja? Ali se je zavedamo? Ali dovolj realno ocenjujemo njen primankljaj pri nas samih ter v družbi nasploh? In ali je morebiti ne iščemo tam, kjer je ne moremo najti?

V zadnjem času je umetna inteligenca postala vroča tema v skoraj vseh poklicih, pravniška profesija pa pri tem ni izjema. Med številnimi AI orodji izstopa ChatGPT, ki obljublja revolucijo na področju pravnega svetovanja, raziskovanja in priprave dokumentov. Ampak ali je ta tehnologija resnično pripravljena prevzeti del naših nalog ali pa skriva pasti, ki jih ne smemo prezreti?

Idejo za novembrsko kolumno mi je ponudil kar pogled skozi okno. Na tečaju nemščine pa smo brali pesem Ericha Kästnerja (ki nam je sicer verjetno bolj znan po bolj vedrih knjigah Dvojčici, Pikica in Tonček, Leteča učilnica):

Čeprav so predvolilne ankete napovedovale zelo tesen izid, je na ameriških volitvah prepričljivo zmagal Donald Trump, pa tudi v Kongresu so se okrepili republikanci. Takšen izid je številne pahnil v depresijo, spet druge pa v delirij. Ne le v ZDA, tudi pri nas v Evropi. Evropa je sicer sebično računala na zmago Kamale Harris. To nam bi omogočilo vztrajati v statusu quo. S Trumpovo zmago pa ohranjanje obstoječega stanja ni več mogoče. Kaj potemtakem čaka Evropsko unijo po Trumpovi zmagi?

Postati profesor prava ni samo karierni cilj, ampak življenjska pot, ki zahteva predanost, vztrajnost in globoko spoštovanje do pravne znanosti ter njenega pomena v družbi. Naš poklic obsega mnogo več kot zgolj poučevanje. Vključuje raziskovanje, objavljanje znanstvenih člankov, sodelovanje pri pravnih reformah, mentoriranje študentov in mlajših kolegov ter nenehno učenje. Vse to z namenom, da oblikujemo nove generacije pravnikov, prispevamo k pravni teoriji in praksi ter pomagamo izboljšati pravne sisteme, v katerih delujemo.

Tokrat nadaljujemo razmišljanje, kaj v času in prostoru zgolj obstaja in kaj nato tudi dejansko obstane, in sicer spet na podlagi medijskih objav iz septembrskih dni leta 1844. V prvem delu te kolumne smo se tako podrobneje seznanili s celo dvema izredno imenitnima cesarskima obiskoma sedanjega slovenskega ozemlja, ki sta tako v že omenjenem letu in nato ponovno skorajda štiri desetletja pozneje izjemno odmevala v javnosti. Oba dogodka sta bila tako ali drugače povezana z narodnobuditeljskim stihom J. V. Koseskega o omahljivem hrastu in hribu, vendar neomajni zvestobi, slovenski. Videli smo, da je bil ta stih, ki je bil pred 180 leti podan skorajda sramežljivo, leta 1883 malodane povzdignjen v slovenski nacionalni manifest, vendar so avstrijski cenzorji spet prezrli ne samo njegovo inherentno narodnostno noto, marveč tudi njegovo »ost«, naperjeno zoper takratno nemštvo. A kot bomo videli v nadaljevanju, ta stih ni preživel grozot prve svetovne vojne, pa čeprav ga je sem ter tja še vedno mogoče najti izklesanega v neomajnem kamnu. Ta sicer izvorno narodnobuditeljski manifest je po vojni, zlasti pa po prevratu leta 1918, skoraj v celoti izginil iz slovenskega kulturnega prostora, približno tako hitro, kot je z ljubljanskega Kongresnega trga izginil obelisk Angela miru, skupaj s cesarsko zaprisego, da si želi samo miru v družbi »svojih« narodov. In kaj nam je potemtakem vendarle še ostalo iz tistih dni leta 1844? Odgovor vas morda celo preseneti.

Verjetno v svetu doslej ni bilo veliko primerov, ko je ista oblastna struktura preklicala svoj lastni referendum. To je pred nekaj dnevi (24. oktobra) uspelo Državnemu zboru s preklicem štirinajst dni starega odloka o razpisu posvetovalnega referenduma o gradnji drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem (JEK 2). Ta preklic referenduma je tako (p)ostal zanimiv in seveda neslaven zgodovinski primer za politično in pravno preučevanje. Potem, ko je bilo v televizijski oddaji Tarča (TV Slovenija) z razkritjem zvočnih posnetkov internih pogovorov poslancev opozorjeno na dejstvo, da so se poslanci že pred razpisom referenduma zavedali, da bo ta nezakonit, in ko je na to protipravnost dodatno javno opozorila tudi pravna stroka, so politične stranke, ki so referendum predlagale, praktično v nekaj urah dosegle dogovor, da ga prekličejo. Seveda je policija že sprožila postopke za ugotavljanje, kdo je odgovoren za nezakonito snemanje, kakšnih posebnih postopkov zoper nezakonito odločitev poslancev Državnega zbora o razpisu referenduma pa seveda zakonodaja ne predvideva. Ker so tako opozicijske kot koalicijske politične stranke (le ena ni podprla razpisa referenduma) že storile vse, da zadeva čim prej izgine iz političnega spomina volivcev, ki je – oprostite moji neposrednosti – pogosto res zelo kratkega veka, menim, da je prav, da temu referendumskemu fiasku le namenim nekaj besed.

Večino svojega življenja sem živela v bloku – enkrat večjem, včasih malo manjšem. Vsaj z neposrednimi sosedi, recimo v istem nadstropju, smo se poznali, izmenjali nekaj besed in si zaželeli lep dan še naprej. Ja, čisto poseben sosedski pozdrav je veljal med tistimi, ki smo s svojimi najboljšimi prijatelji šli na sprehod – tudi če je močno snežilo ali če se je »utrgal« oblak.

V eni od začetnih kolumn sem že omenila pismo bralca po objavi serije člankov o mednarodnem kazenskem pravu v slovenski pravni reviji, češ da obstaja v Sloveniji dosti več pomembnejših tem, s katerimi se je treba raziskovalno ukvarjati. Res se včasih v Sloveniji zdi, da je mednarodno kazensko pravo neka eksotika in visokoleteča teorija, za katero vsi upamo, da znanja o njem nikoli ne bomo potrebovali. Mednarodna hudodelstva so namreč sama po sebi najhujša kazniva dejanja, ne le z individualnega vidika, ampak tudi z vidika družbe oziroma sistema, v katerem so izvršena, tudi glede posledic. Statistično gledano mednarodna hudodelstva res niso najpogostejša kazniva dejanja v (sodni) praksi. Zagotovo je mala tatvina pogostejša. Česar se gre vsekakor veseliti. Ampak kot pri vsakem eksotičnem pojavu odpade rutinsko delo in je potrebnega zelo veliko znanja ter iznajdljivosti.

Pravočasen začetek postopkov zaradi insolventnosti je eden ključnih izzivov sodobnega insolvenčnega prava. Teorija je enotna v stališču, da je določitev jasnega trenutka za začetek postopkov izjemno pomemben cilj. Brez pravočasnega začetka postopkov je zaradi hitrega zmanjševanja stečajne mase gospodarske družbe, ki postane nelikvidna in/ali prezadolžena, praktično nesmiselno razpravljati o vprašanju ex post teh postopkov. Noben postopek zaradi insolventnosti namreč ne more ustvarjati dodatnega premoženja. Nepravočasnost začetka postopka torej onemogoča učinkovito uporabo instrumentov insolvenčnega prava in insolvenčno pravo degradira na raven razkošnega pogreba, ki ga nihče noče, se mu vsi izogibajo, a morajo zanj na koncu vsi drago plačati.

Piše se leto 2026. Miha, ki je bil še do včeraj Mihec, si je za prvo srednješolsko žepnino zaželel novo uro. Rolex. Nedosegljive sanje. Razen na nekih sheinih in temujih, kjer take ure, resda brez zapisa znamke, stanejo manj kot desetaka. Tako mu je ostalo še več kot pol žepnine. Frajer je za podoben nakup navdušil še gimnazijske sošolce. Prav kmalu se je pol razreda ponašalo z vrhunsko robo za res malo denarja. Navdušenje je bilo nepopisno.

Ko se Ustavno sodišče pri svojem delu sreča s kakšno za pravniško skupnost posebej relevantno temo, tu in tam opozorim nanjo tudi v svoji kolumni na IUS-INFO. Portal je sijajno središče pravniške skupnosti, ki se na ta način lahko med seboj podrobneje obvešča o aktualnih temah in dilemah s svojega področja. Nazadnje sem tako pisal o odločitvi Ustavnega sodišča glede določitve načina izvršitve zaradi neizvršitve odločbe o sodniških plačah. Danes pa je v ospredju odločitev tega istega sodišča glede sklepa Državnega zbora o priznanju Palestine.

Kaj danes obstaja in kar (še) jutri ostane, sta pogosto dve popolnoma različni življenjski kategoriji. Medtem ko je Primož Trubar v svojem eminentnem in navdihujočem reku »Stati inu obstati«, povzetem po njegovem katekizmu, oboje rad enačil, da bi s tem zaspane Kranjce in druge Slovence »prebudil«, nas resničnost, zlasti dandanašnja, nikakor ne navdaja s takšnim optimizmom. Aktualnih besed in dejanj, ki naj bi »odmevali v večnosti«, je navkljub vztrajnemu (polimedijskemu) prepričevanju namreč bore malo, če se sploh katera najde. Kaj pa je bilo s tem v razmeroma nedavnem času, ko je bila slovenska medijska krajina še izrazito monokulturna? Kaj je v tistem času zgolj kratko zelo na glas, a vseeno precej votlo donelo in nato kaj kmalu izzvenelo in kaj se je morda zgolj skozi stranska vrata priplazilo v duh časa, a nato vendarle ostalo vse do današnjih dni. Za trenutek se torej vrnimo v niti ne tako oddaljen čas, ko je eminentni obisk cesarskega para v vsej svoji historični razsežnosti in svečanosti popolnoma presegla na videz (u)borna novičarska domislica slovenskega poimenovanja naprave, ki jo vsak od nas uporablja vsak dan. In ki ste jo zagotovo tudi vi še danes zjutraj.

Spet se je začelo novo študijsko leto. Vprašanje, ali študenti na fakulteti pridobivajo predvsem informacije ali pa dejansko razvijajo znanje, je pomembno in v akademskem prostoru vedno aktualno. V sodobnem izobraževalnem sistemu se pogosto poudarja pomen pridobivanja velike količine informacij, kar ne pomeni, da študenti razvijajo tudi poglobljeno razumevanje in znanje.

Na splošno opredeljujemo čudež kot izjemen in nenavaden dogodek, ki ga ljudje na znamo pojasniti z naravnimi ali znanstvenimi zakoni. Tako npr. med najbolj dramatične (zatrjevane ali verificirane) čudeže uvrščamo takšne, kot so npr.  levitacija, ozdravitev na smrt bolnega ali obuditev mrtvega v življenje. Seveda je največji čudež že sam obstoj življenja, vesolja, človeka in narave, čeprav se tega vsakodnevno niti ne zavedamo. Če tako sledimo uvodni definiciji čudeža, bi lahko v povezavi s pravom nekoliko humorno, predvsem pa sarkastično dejali, da je pravni čudež vsaka izrazito neumna, spolitizirana, tendenciozna ali drugače popačena odločitev zakonodajalca, sodišča, upravnega ali drugega oblastnega organa, ki kljub očitnemu odstopanju od pravnih norm (torej od pravnih zakonitosti) pridobi formalno zavezujočo pravno veljavo. V takih »čudežnih« primerih torej nek zakon, sodbo ali drugo odločbo sprejmemo za obstoječo, tj. za pravno veljavno, čeprav vemo, da je v nasprotju s pravnimi zakonitostmi, kot jih določajo mednarodno pravo, ustava, zakoni ter ne nazadnje zdravorazumska pravna logika. Takšni »pravni čudeži« v Sloveniji, Evropi in svetu nikakor niso redkost, vendar pa se v tej kolumni ne posvečam njim. Tema te kolumne je še nekoliko bolj mistična. V nadaljevanju namreč na kratko razmišljam o tisti čudežni razsežnosti prava, ki se kaže v tem, da se po pravu vsaj večinoma ravnamo, čeprav ga pretežno sploh ne poznamo.

Nedavno sem se udeležila izjemno dobro organiziranega posveta civilnih sodnikov. Odlični predavatelji so obravnavali aktualna vprašanja civilnega materialnega in procesnega prava ter tudi prava EU in ustavnega prava. Ker pri svojem delu uporabljam različne teste ustavnosodne presoje, me je še posebej pritegnilo predavanje doc. dr. Katje Drnovšek. Predavateljica je predstavila ugotovitve svoje doktorske disertacije z naslovom »Dopustnost protipravno pridobljenih dokazov v pravdnem postopku«.[1] Ustaljeno ustavnosodno presojo je kritično ovrednotila, predstavila pa je tudi alternativne pristope, s katerimi naj bi se učinkoviteje lotevali izzivov v praksi.

Na začetku septembra smo iz medijev izvedeli, da naj bi bilo finančno stanje Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ) tako slabo, da se bo brez ukrepanja države z letom 2025 začel stečajni postopek. Eden večjih izzivov pri njenem poslovanju naj bi bili vse višji stroški emisijskih kuponov, torej kuponov, s katerimi si onesnaževalci »kupujejo pravico« od onesnaževanja.

Klasična pravna teorija državo že dolgo opredeljuje kot politično skupnost ljudi, živečih na zaokroženem ozemlju, kjer se izvaja učinkovita oblast, ki jo priznavajo in spoštujejo tudi druge države. Z vidika mednarodnega prava govorimo o suvereni enakosti držav v mednarodni skupnosti. To je temeljno načelo, ki v mednarodnih odnosih zagotavlja kolikor mogoče pravičen red. Enak princip velja tudi v Evropski uniji, seveda če se mu država sama ne odpove.

Živimo v časih, ko osebna čast in dobro ime, za kar se je še razmeroma nedavno tega celo dvobojevalo s sabljami in samokresi, in to tudi v (in med samimi) politiki,[1] (pre)pogosto nista vredna niti tistih par kapljic črnila, ki se sicer porabi za izpis teh misli na papir. A včasih, ko medijska krajina seveda še ni bila podvržena dandanašnji digitalni vseprisotnosti, se je osebno čast, predvsem pa vsakršen poseg v posameznikovo dobro ime, jemalo »jako« resno. In ker je prav lansko leto preteklo natanko sto let od smrti resda priznanega literata in narodnega buditelja dr. Ivana Tavčarja, je prav, da se v današnji kolumni dotaknem tudi kakšne od njegovih senčnih plati. Vsak od nas je namreč (zgolj) človek, ne pa matematična enačba, in tako je izračun naše dejanske vrednosti v družbi, sploh seveda ex post, pogosto odvisen od kombinacije več vidikov, več pogledov z različnih zornih kotov. Dr. Tavčar pa je po drugi strani hkrati tudi tisti prvak takratnih slovenskih liberalcev, ki je bil v času (prve in brž ko ne najpomembnejše) emancipacije slovenstva še v okviru habsburške monarhije v pomembni, če ne celo v dokaj prevladujoči meri soodgovoren za pojav t. i. »farških gonj«, ki so se odvijale predvsem v takratnih (tiskanih) medijih.

Danes, 5. septembra, goduje Mati Terezija, svetnica našega časa in zgled neizmerne ljubezni do revnih. Letos mineva 27 let od njene smrti. Mati Terezija pooseblja sočutje in ljubezen do revnih. Njeno življenje je izzvalo norme, zaradi katerih so najbolj ranljivi ljudje v družbi pogosto zanemarjeni. Najbrž se sprašujete, zakaj pišem o materi Tereziji. Ker je danes njen god, pa čeprav na prvi pogled med njenim delom in pravom ni očitne povezave? Toda če razmišljamo o etiki, pravičnosti in človekovih pravicah, uvidimo, da njeno delo in pravo temeljita na spoštovanju dostojanstva in zavezanosti k pravičnosti. V današnji kolumni bom razmišljala, kako pravo in delo matere Terezije sobivata in se dopolnjujeta.

Si predstavljate, da živite v državi, ki ji izginja ozemlje? Ali pa v državi, v kateri se velik del ozemlja spreminja v puščavo? Če so se v preteklosti države bistveno spreminjale in propadale predvsem zaradi osvajalnih vojn, bomo morda v prihodnosti poleg takšnih vojn, ki žal ostajajo naša realnost, v vedno večji meri priča tudi bistvenemu spreminjanju ali celo izginjanju držav zaradi podnebnih sprememb. Še več, te spremembe bodo povzročile tudi nove oborožene spopade in spreminjanje meja med državami. Zaradi previsoke stopnje materializma in egoizma človeštva bo namreč pomanjkanje vode, hrane ter drugih naravnih virov sprožilo tudi oborožene konflikte. Ali lahko kaj od povedanega doleti tudi nas?

V hitro spreminjajočem se poslovnem okolju se lahko vsak dan zgodi, da iz povsem uravnoteženega poslovnega razmerja nastane upniško-dolžniško razmerje. Pri tem seveda ni nujno, da je težava nastopila zaradi strank tega poslovnega odnosa, vzrok lahko tiči kjerkoli v (včasih precej dolgi) verigi poslovnih dogodkov. Velikokrat gre za t. i. domino efekt, ko finančna nedisciplina enega subjekta lahko povzroči težave tudi drugim (sicer nepovezanim) podjetjem.

V slovenski pravni literaturi je presenetljivo malo del, ki bi se poglobljeno ukvarjala z vprašanjem primerjave procesnih pravic in materialnih upravičenj različnih vrst upnikov v postopku izvršbe in v postopku osebnega stečaja. V tokratni kolumni zato predstavljam plastičen primer takšnega razlikovanja, in sicer položaj preživninske terjatve otroka, če svojo terjatev uveljavlja v izvršbi ali pa v osebnem stečaju.

Spoštovanje sodb sodišč je eden ključnih elementov pravne države v formalnem in sociološkem smislu. V formalnem smislu spoštovanje sodb prispeva k pravni varnosti. V sociološkem smislu pa ustvarja zaupanje v pravo. Ko umanjka eno ali drugo, smo na poti k eroziji vladavine prava. Vse opisano velja še toliko bolj, kadar imamo opravka s spoštovanjem sodb najvišjih sodišč in še posebej Ustavnega sodišča. A kaj, ko živimo v času, ko zavest o tem ni več nekaj samoumevnega, niti med pravniki.

V prvem delu te kolumne smo se seznanili predvsem z usodo nesojenega Mariborčana Wilhelma von Tegetthoffa, ki je z avstrijsko floto kljub njenemu številčno in oborožitveno izjemno podrejenemu položaju v bitki pri Visu leta 1866 dosegel monumentalni uspeh in za skoraj pol stoletja ustavil italijanske apetite po naši strani Jadrana. Vendar ga v družbenih, vojnih in političnih vihrah 20. stoletja niti to nesporno dejstvo ni obvarovalo pred poskusi izbrisa različnih strani, drugačnih svetovnih nazorov in raznih prepričanj. Še več, prizaneseno ni bilo niti že sicer (zaradi uradnih ravnanj preveč uradnih avstro-ogrskih uradnikov) fizično načetemu »ponosu« spečega leva na vrhu spomenika, posvečenega tej slavni bitki. Ta namreč že več kot sto let z naknadno pridodanim izklesanim geslom ITALIA VINCITRICE[1] ter dopisom NOVEMBRE 1918 v tej njemu tuji državi zre na drugo morje. A to vse ne more zmanjšati pomena von Tegetthoffovih dejanj kot tudi ne ravnanj še dveh mož, ki sta nastopila svojo vojaško dolžnost za njim, eden na kopnem, drugi pa na morju.

Bivši ameriški predsednik in sedanji predsedniški kandidat Trump je 26. julija letos na predvolilnem srečanju konzervativno skupino krščanskih volivcev na Floridi javno nagovoril, da naj gredo na volitve in volijo (zanj) le še tokrat, kajti potem bo zadeva urejena tako, da jim čez štiri leta ne ne bo več treba voliti. Potem, ko so se seveda na to izjavo kritično odzvali njegovi kritiki in mu očitali nezaslišano napoved ukinitve ameriške demokracije in uvedbo lastne diktature, je Trump javno zanikal antidemokratični namen svoje izjave. Čeprav se ob takšnih primerih soočamo z zanimivim vprašanjem antidemokratičnih izjav v ustavni demokraciji, pa se ob tovrstnem diskurzu v nadaljevanju predvsem sprašujem, ali se državljani lahko po demokratični poti odrečejo ustavni demokraciji in uvedejo avtokratični oziroma avtoritarni politični sistem.

Pravne fakultete in ustanove, ki zagotavljajo pripravništvo mladih pravnikov, imajo odgovornost prenašati pravno znanje pa tudi etične vrednote in medosebne veščine. Izobraževanje in prva leta dela bi morali vključevati tečaje o poklicni etiki, čustveni inteligenci in skrbi za stranke, ki bi nadgradili pravna pravila in spodbujali razumevanje odvetnikove vloge v družbi in pomena etične prakse.

Nedavno sem na enem od slovenskih medijskih portalov prebrala kolumno, v kateri je avtorica opisovala, katere spominke in s tem spomine hrani. To je navdih za mojo današnjo kolumno. Da sem pravi hrček na tem področju, je seveda jasno.

Kot napovedano, v julijski kolumni se vračam v strokovne vode. Zakon o javnem naročanju (ZJN-3) je v zgodovini svojega nastajanja kar posrečena mešanica slovenskih posebnosti in evropske uravnilovke, kjer pravila veljajo za velike in majhne (sisteme) držav članic. Vsaka sprememba zakonodaje obvezno vsebuje tudi pregled ureditve določenega instituta v drugih državah članicah. Te so različne, nekatere države članice prenesejo evropsko ureditev in posebnosti rešujejo s prakso pristojnih organov, spet druge posebnosti iz svojega zakonodajnega okvira vključijo v samo zakonsko besedilo. Kot že rečeno, ZJN-3 je mešanica obeh ureditev, zanimivo pa je, da se evropski »vpliv« najbolj kaže na Portalu javnega naročanja, kjer so obrazci povsem podrejeni evropski vsebini, slovenski uporabniki pa pri njihovem izpolnjevanju pač uporabljamo bližnjice.

Splošna in nemara celo strokovna javnost sta povsem prezrli nov zakonodajni trend, ki se je v Sloveniji razbohotil zlasti v času aktualne oblasti. Zakonodajni predlogi so bili že v preteklosti – ne glede na barvo oblasti – pripravljeni vse prej kot optimalno, tako nizkega nivoja, kot ga lahko spremljamo danes, pa slovenska parlamentarna realnost še ni doživela. Neredko gredo stvari že tako daleč, da samo še zakonodajnopravna služba Državnega zbora (ZPS) ostaja kot edini glas javnega razuma.

V slovenskem pravnem okolju velja stereotip, da smo pravniki slabi matematiki in da zelo slabo razumemo ekonomijo in statistiko. Sam sem sicer prepričan, da to ne drži in da je pravo zaradi svoje abstraktnosti zelo podobno matematiki. Številni pravniki so tudi odlični matematiki. Po drugi strani pa menim, da je v formalnem izobraževanju pravnikov še vedno premalo poudarka na ekonomskih in poslovnih vsebinah, kar pogosto vodi v pomanjkanje znanja o osnovnih konceptih ekonomije in predvsem poslovnih financ.

Zdaj, ko vsak dan vse večje morje pločevine roma prek slovenskih transverzal na jug, iščoč čedalje dražjo senco vse bolj izginjajočega šarma primorskih mest, je čas tudi za refleksijo. Pa ne le o tem, zakaj je v našem večno obleganem obmorskem biseru Piranu zasoljeno ne samo morje, marveč vsako leto vse bolj tudi nadomestilo za tisti vse bolj borni prostor, namenjen parkiranju. Res, slovenska obala pregovorno resda ni ena daljših, sploh v primerjavi z nabrežji, ki krasijo obe naši obmorski sosedi, a to seveda nikakor ne pomeni, da Slovenija ni pomorska država. Že dejstvo, da imamo v Kopru lastno (toplovodno) pristanišče, je z gospodarskega stališča neprecenljivo,[1] kajti ne pozabimo, levji delež trgovine je in bo tudi v prihodnje potekal prav po (po)morskih poteh,[2] manj po cestah, nikakor pa ne po zraku. A kdo so vsi tisti, ki nosijo kar precej zaslug, da smo Slovenci (p)ostali pomorski narod, pa se njihovo ime (tudi) v tej povezavi omenja bolj redko, če se seveda sploh. Slava je sicer pregovorno kratkega veka, a resničnih odlik vseeno ni mogoče docela izbrisati. Kar sledi, je krajša predstavitev usode vsaj treh od tovrstnih mož.

Pravo je eden pomembnejših pokazateljev razvitosti človeške družbe oziroma civilizacije. Z vpogledom v zgodovinske in aktualne pravne ureditve lahko v dobršni meri ujamemo duh časa. Količina in struktura pravnih norm nam kaže enostavnost ali kompleksnost družbene organizacije. Pravne panoge in področja nas opozarjajo, katere družbena področja in dejavnosti so v nekem času v ospredju. Vsebina pravnih norm nam pove, ali je družba bolj avtoritarna ali demokratična ter koliko je konfliktna, pri čemer nam bolj ali manj krute in stroge sankcijske določbe kažejo tudi stopnjo družbene humanosti. Dvajseto stoletje in začetek tega stoletja se v pravu med drugim odražata tudi v porastu pomena in obsega športnega prava. Šport se je namreč prav v tem času izrazito profesionaliziral in razvil celo v hitro rastočo globalno industrijo. V nadaljevanju strnjeno predstavljam nekaj svojih splošnih misli o civilizacijskem pomenu športa in športnega prava.

Konec junija sem se srečala na prijetnem klepetu z bivšimi študenti prava. Srečanje še danes odzvanja v meni. Nekateri so mi zaupali, da zapuščajo odvetništvo. Začudenje na mojem obrazu je izzvalo, da so začeli naštevati razloge.  Njihove pritožbe so dajale občutek, da zanje odvetništvo nima smisla, da jim daje občutek izoliranosti, splošno mnenje pa je, da je odvetništvo pretežko, z malo ali nič možnosti za izpolnjujoče in zdravo življenje.

Kljub letošnjemu čudnemu vremenu, ki na žalost skozi leta postaja običajno in ki nam odreka počasen in prijazen preskok iz zime v pomlad in poletje, je bilo v juniju občasno vseeno mogoče občutiti tople in bleščeče sončne žarke, ki nas vabijo ven, v delo in igro. Sedaj pa lahko res že čutimo vročino poletja in daljše, svetle večere. Kar letos ni samoumevno.

Seveda! Vsi, ki ste stavili, da bo imela junijska kolumna prav tak naslov, ste uganili. Da ne bo pomote, kot že zapisano, nagrad ne bomo podeljevali.

30. maja je Ustavno sodišče izdalo dopolnilno odločbo in sklep U-I-8/24. Z njo je na eni strani vsaj začasno razrešilo problem protiustavno sramotno nizkih plač slovenskih sodnikov. Na drugi strani pa je svoj epilog dobilo tudi nadvse zavržno ravnanje drugih dveh vej oblasti, ki odločbe Ustavnega sodišča z dne 1. 6. 2023 U-I-772/21, v kateri je bila ugotovljena protiustavnost sodniških plač, kljub poteku roka za njeno uresničitev vse do danes nista implementirali. Rezultat, ki ga je tokrat doseglo Ustavno sodišče, je brez dvoma hvalevreden. Toda ali je bila pot do njega pravno prepričljiva?

V času pandemije se je v javnosti in stroki veliko govorilo o škodljivih, celo katastrofalnih vplivih zaprtja šol, še najbolj na osnovnošolske otroke, predvsem tiste iz manj spodbudnih socialnih okolij. Številni strokovnjaki so poudarjali, da ima šola tako izobraževalni kot socialni pomen, in opozarjali, kakšno škodo je zaprtje šol povzročilo tem generacijam otrok; zelo pogosto se je uporabljala besedna zveza nepopravljiva škoda. Uvedeno je bilo šolanje na daljavo, kar pomeni, da so bile šole sicer fizično zaprte, izobraževanje pa je potekalo vsaj na daljavo.

Včasih morda res ni najboljše, če si preveč izobražen. Ker nisem pristranski samo do prvin prava, temveč tudi do področja zgodovine, zlasti do obdobja tik pred (pred)prejšnjim fin de sièclom in tam nekje do konca tridesetih let prejšnjega stoletja, me vseeno marsikateri časovno gledano niti ne toliko nedaven družbeni pojav še vedno malodane presune. Ni kaj, tudi sam prepogosto vsaj v podzavesti podležem mantri, da je moderni človek pač zenit stvarstva in da so današnje šege in navade edino merilo sodobne civilizacije (vobče). Pa še zdaleč ni tako. V zgodovini nikakor. Marsikdo bi se pridušal, da še danes ne, in to ne samo za nas, ki imamo to srečo, da smo se rodili na vseeno dokaj privilegiranem ozemlju »bližnjega zahoda«. A čeprav se štejem za razmeroma razgledanega, ravnodušnega, in kar zadeva pogled nazaj in naprej, dokaj uravnoteženega opazovalca družbene stvarnosti, me je ob prebiranju pravnega prispevka izpred nekoliko več kot stoletja vseeno presunila naslednja trditev pravnika (četudi je bila izrečena sredi tedaj še prve »velike vojne«): »Die Militärbehörde kann selbständig über den Körper des Soldaten verfügen!«

Ker zakonodajalec in Vlada nista izvršila lanske odločbe Ustavnega sodišča o protiustavno nizkih plačah rednih sodnikov, se je z dopolnilno odločbo Ustavno sodišče včeraj odločilo za neobičajno radikalno potezo. Stopnjevalo je sankcije in samo določilo začasen delni način izvršitve izplačila povišanih plač do zakonodajalčeve celostne uskladitve protiustavnega stanja z Ustavo. Takšna odločitev je ob intenzivnih razpravah med sodniki in sodnicami zorela dalj časa. Sprejeta je bila s petimi glasovi proti trem, pri čemer nas je šest podalo svoja ločena mnenja, preostala dva sodnika pa sta se jim pridružila. Poleg vprašanja ustavno skladne ravni plač rednih sodnikov, ki je samo po sebi pomembno vprašanje, ta odločitev obenem odpira nekatere še bolj temeljne dileme ustavnega prava v zvezi s spoštovanjem odločitev ustavnih sodišč. Nanje sem se osredotočil v svojem pritrdilnem ločenem mnenju, ki ga povzemam v nadaljevanju. Prepričan sem, da bosta ta primer in ta odločitev Ustavnega sodišča v prihodnje našla pot v predavalnice pravnih fakultet in učbenike ustavnega prava.

Občutek za sočloveka v družinskem pravu omogoča pravično in človeka dostojno ravnanje v okviru zakonodaje, ki ureja družinske odnose. Prav tako postavlja v središče človeške odnose, čustva in dobrobit vpletenih strani.

V tednu pred prvomajskimi počitnicami smo se z družino odpravili na krajši dopust v London. Prvič po letu 2017 in prvič s hčerko. V teh letih se je zgodilo veliko, pri nas doma prihod hčerke, na svetovni ravni pandemija, v Londonu nekaj napadov s kislino, zamenjava vladarja, brexit … V najinem nekdanjem hotelu sta v vmesnem času menda (glede na novice) prebivala tudi ruska agenta, povezana z afero Novičok. To – poleg potrebe po konkretnem zajtrku – je vsekakor narekovalo izbiro drugega hotela. Za hčerko je bilo to prvo potovanje z letalom, in ker je nekaj časa možnost letenja odklanjala, sem bila res srečna, da smo ga izpeljali brez težav. Na mojo srečo na splošno trpežno prenaša prevoze ter z navdušenjem sprejema vse novo in doživeto. Razen čakanja … Seveda s pravo kombinacijo in odmerki znamenitosti, počitka, hrane in igral. Sama sem to potovanje pričakala z navdušenjem in z resničnim olajšanjem, da smo se dejansko nekam premaknili z letalom – da je to po pandemiji še mogoče. Večkrat se mi je namreč zdelo, kot da nikoli več nikamor ne bomo šli.

Ja, od aprilske kolumne se je vreme nekoliko popravilo. Kaj res? Očitno je aprilu nekdo pozabil povedati, kje je njegovo mesto na koledarju, in pač malo zamuja. Po vseh teh letih bi se sicer lahko že naučil in zresnil, ampak tudi če ne, bo čisto v redu. Če drugega ne, nam daje hvaležno temo, ko nastopi nekoliko mučna tišina v družbi ali v dvoje.

Manj kot dva tedna nas loči od volitev v Evropski parlament. Volilna kampanja je že na vrhuncu. Volivke in volivci, upam, da nas bo slednjič svoje glasove oddalo čim več, že lahko natančno spremljamo besede in dejanja pretendentov za evropski parlamentarni stolček. To je mogoče tako na evropski kot na nacionalni ravni. Na prvi se kopja lomijo med t. i. vodilnimi kandidati, ki se potegujejo za položaj predsednika Evropske komisije. Na drugi pa poteka nacionalna predvolilna kampanja. Ugotovimo lahko, da evropske volitve dejansko postajajo vse bolj evropske, vseeno pa med nadnacionalnim in državnim nivojem še vedno obstaja precejšnje razhajanje.

Prisilna poravnava primorskega podjetja, ki se ukvarja s proizvodnjo, predelavo, veleprodajo in maloprodajo rib in drugih ribjih izdelkov, je v medijih sprožila val negodovanja iz več razlogov. Prvič, ker je šlo za finančno prestrukturiranje gospodarske družbe, ki je bila leto pred začetkom postopka prisilne poravnave medijsko izpostavljena zaradi domnevnega izkoriščanja delavcev, drugič, ker je dejanskima lastnikoma gospodarske družbe po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi uspelo pridobiti (v resnici obdržati) celotni poslovni delež prestrukturirane družbe, in tretjič, ker je bila gospodarska družba, ki je domnevno izkoriščala delavce in imela težave s solventnostjo, prejemnica državnih subvencij v znesku 2,5 milijona iz evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo.[1]

Nekateri pojavi v človeški družbi so večni, le njihove pojavne oblike se spreminjajo. Ta ugotovitev (na našo žalost) velja tudi za pregovorno »zeleno« zavist in vse njene izrazne oblike, vključno z intelektualno ozkosrčnostjo, t. i. vrtičkarstvom. In čeprav naj bi temeljni postulati odraslosti narekovali, da se človek najpozneje z nastopom emancipacije (tudi) od pravnoposlovne nadoblasti staršev napoti na pot osebne zrelosti in iskanja modrosti, kar samo po sebi zapoveduje vsaj zmožnost kritičnega mišljenja in tudi kar se le da razsodnega sprejemanja (proti)argumentov, pa že iz svojih bridkih izkušenj s stvarnostjo marsikdo od nas ve, da prepogosto ni tako. Povedano drugače, premnogo nas je (zlasti intelektualcev), ki navkljub v trenutno danih okoliščinah skoraj neomejeni možnosti doseganja intelektualne širine še vedno ostajamo »prekleto« ozki v svojem mišljenju, dojemanju in pojmovanju, pri svojem »vrtičku«. In čemu to? Ker je vztrajanje pri že doumetem varno, znano, precej manj tvegano, skratka domače. Je »moje!« In bog ne daj, da si kdo drzne kakorkoli posegati v ta moj sveti vrtiček! Zagotovo pa to nikakor ne more biti razvoj …

Ob 20-letnici našega vstopa v Evropsko unijo (EU) smo lahko te dni slišali in prebrali več javnih govorov in intervjujev, v katerih bivši in sedanji politiki, profesorji in drugi intelektualci ugotavljajo, da je bila odločitev Slovenije za članstvo v EU prava.  Tudi sam sem v eni od svojih kolumn na tem spletnem mestu (Zakaj EU, 18. 10. 2021) že temeljiteje pojasnil, zakaj si moramo prizadevati za obstoj in razvoj EU ter za naše konstruktivno članstvo v tej nadnacionalni evropski skupnosti. Tokrat želim v tem kontekstu na kratko izpostaviti še eno vprašanje oziroma dimenzijo: vprašanje suverenosti naše države.

V svetu, kjer se družbene, ekonomske in politične razmere nenehno spreminjajo, se pogosto pojavlja vprašanje o vlogi in namenu prava. V osnovi ima pravo vlogo temeljnega stebra družbe, ki ureja medsebojne odnose, zagotavlja red in varuje temeljne človekove pravice in svoboščine. Ključno vprašanje, ki se poraja, pa je, ali pravo resnično služi ljudem, ali pa je postalo orodje v rokah peščice, namenjeno za ohranjanje obstoječega stanja moči in privilegijev.

Ustavno sodišče se je v odločbi Up-1702/22 z dne 14. 3. 2024 prvič soočilo z izjemnim pomenom prakse Sodišča EU (SEU) za ustavna procesna jamstva v slovenskem kazenskem postopku. SEU lahko z razlago direktiv EU daje obdolžencem v kazenskem postopku širši obseg pravic, kot jih zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP), ustaljena ustavnosodna presoja pa se mora temu prilagoditi.

V ZDA se politične razmere približujejo vrelišču. Država je razdeljena in nič kaj drugače ni s tamkajšnjo akademsko sceno. Postala je vse bolj politično aktivistična. To velja celo za najboljše pravne fakultete. Kljub temu pa te po svoji kakovosti ostajajo take, kot so bile že pred desetletji. Najboljše. To pa zato, ker so v primerjavi z evropskimi precej manj dogmatične, učijo na življenjskih (pravnih) primerih in ob upoštevanju celotnega konteksta študente silijo v oblikovanje najboljših argumentov, zakaj je neko pravno stališče prepričljivejše in zato pravilnejše od drugega.

Ko sem v svoji (sploh) prvi kolumni podal razmišljanje, da mora biti pravnik nekdo, ki je na podlagi karseda poglobljenega predznanja kvalitativno singularen v svojem razmišljanju glede določene dileme, ki jo narekuje vsakdanjik, predvsem pa praksa, si nekako nisem mogel predstavljati, da bo ta moja teza dokaj hitro predmet resne(jše)ga preizkusa. Bistvo in raison d'etre prava je in mora biti vsaj po mojem intimnem oziranju predvsem v njegovi (pravični) praktični aplikaciji. Povedano drugače, s pravom naj se raje ne peča predvsem tisti, kdor se prepogosto skriva za besedo »načeloma«. A besede so prepogosto izredno poceni valuta, življenje pa se po drugi strani neredko »kar zgodi«, v smislu seveda, da ti jo še prerado … zagode. In včasih moraš izrečeno, čeprav z dodanim izdatnim pelinom, tudi znati »pojesti«.

Pred začetkom pisanja tega prispevka sem bil trdno prepričan, da je izraz »legalizirana kraja« rezerviran zgolj za temo, o kateri nameravam pisati danes. Ob googlanju sem kaj kmalu ugotovil, da sem v zmoti in da se ta besedna zveza uporablja v mnogo različnih kontekstih, povezanih s pravnim urejanjem zelo različnih pravnih področij. Zato naj že uvodoma pojasnim, da moj današnji zapis ne bo obravnaval legalizirane kraje na splošno, temveč se bo osredotočil na »kraljico vseh kraj« – prisilno poravnavo.

Ko smo se pri pisanju ustave odločali, ali naj ustavno uredimo tudi institut referenduma, je razpravljavce v ustavni komisiji in javnosti spodbujala tudi misel, da je za Slovenijo, glede na njeno relativno majhno število prebivalcev, referendumsko odločanje lahko zelo primerna dopolnitev posredne demokracije. Danes lahko ugotovimo, da se je pozitivni naboj te ideje v marsičem razvodenil, kajti preveč je bilo referendumov, ki so jih sprožili predvsem ozki politikantski interesi in ne resnična želja po vključevanju ljudstva v pomembne državne odločitve (izjeme le potrjujejo pravilo). 

Zdi se, da vse življenje iščemo neko ravnovesje. Glede na delo, ki ga opravljam, to zajema tudi moje delo. Skoraj vedno. To velja najprej za delo na abstraktni presoji zakonske ureditve.

Razprava o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je eno najspornejših in etično zahtevnih vprašanj v naši družbi. V središču razprave je temeljno vprašanje o pravici posameznika do samoodločbe – pravici, da o svojem življenju odločamo sami, tudi ko gre za njegov konec. Po svetu se zakonodaja glede pomoči pri prostovoljnem končanju življenja razlikuje, od popolne prepovedi do sistemov, ki pod določenimi pogoji takšno pomoč dovoljujejo.

Ko je bila sprejeta zakonska ureditev, po kateri je mogoče legalizirati objekte, ki so bili iz tega ali onega razloga zgrajeni »na črno«, je veliko lastnikov pričakovalo, da bodo lahko sčasoma in z nekaj stroški uredili (pravno) stanje svoje nepremičnine in v njej še naprej bivali – brez sence pravno (papirnato) neurejenega statusa.

V prejšnji kolumni sem primerjal davčno-socialna položaja samostojnega podjetnika in družbenika v enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo, ki je v njej tudi zaposlen. Izračuni jasno pokažejo, da je položaj družbenika v d. o. o. pomembno boljši od položaja samostojnega podjetnika. Tokrat bom predstavil razlike v posledicah neplačevanja obveznih socialnih prispevkov.

To kolumno sem začel pisati v petek, 8. marca, zvečer, torej še na dan žena. Že kot otrok sem bil vzgojen, da je na ta praznični dan treba ženskam izreči in primerno izkazati priznanje za njihovo pomembno vlogo v družini in družbi (podobno velja tudi za 25. marec, materinski dan). Seveda je še mnogo bolje, če takšna priznanja izrekamo tudi ob drugih dnevih, kadar se ponudi za to primerna priložnost, kajti za zahvalo in spoštljiv odnos je primeren vsak čas. Ob tem pa obžalujem vedno večjo svetovno zmedo na področju opredeljevanja spolov ter razumevanja vloge ženske in moškega ter morebitnih drugih spolnih identitet v družbi.

Velikokrat me sprašujejo, kako zmorem živeti, še vedno predavati in opravljati poklic odvetnice in mediatorke brez svojega glasu, ko že sedem let mojega glasu ni slišati. Tišina je jezik srca. Ima nadnaravno moč in je globoka. Želim si slišati svoj glas. Tišina me je naredila ponižno in mi pokazala okolico jasnejšo. Zmorem živeti in opravljati poklic univerzitetne profesorice prava, odvetnice in mediatorke, ker sta se vame naselila moč in mir. Veliko težje je biti v tišini v vsakdanjem življenju. Kako naj dvignem telefon, se odzovem po domofonu, domačim kaj sporočim? Lažje je živeti v tišini, ko ni motečih dejavnikov. Na začetku je bilo težko umiriti um ter prenehati biti zaposlena z balastom.

Po novem letu nas zasujejo prazniki ljubezni. Valentinovo, gregorjevo, materinski dan, dan žena, 40 mučenikov. Zvončki in žafrani so, takoj po odhodu snega, že začeli cveteti v gredici. Ti prazniki v mojem razpoloženju prinašajo pomlad. In čeprav v nižinah čakam pomlad ter sem tudi v garderobi trenutno v obdobju, ko sem že naveličana temnih barv in hrepenim po barvah, pa si res še vedno želim, da na smučiščih ne bi potrebovali toliko truda za vsaj minimalno pripravo smučarskih prog in da bi bil sneg vsaj še nekaj časa. Letos smučiščem narava res ni bila naklonjena. Mi smo sicer trenutno na ravni slovenskih družinskih smučišč. Hčerka je ravno samostojno zvozila na Soriški planini, kjer (in na Kobli, kjer na mojo veliko žalost ni več smučišča) sem s tatom tudi sama naredila prve zavoje. Bilo bi res super, da bi še lahko malo izkoristili njeno trenutno navdušenje za šviganje na belih strminah.

Morda bi namesto besede dobrina lahko uporabila tudi kakšno drugo, npr. korist, sredstvo za izpolnjevanje življenjskih potreb, želja. Namesto besede skrb verjetno pridejo na misel besede breme, stres … V tokratni kolumni se bom dotaknila vprašanja, s katerim se srečujem v pisarni skoraj dnevno: kaj mi pripada in kaj mi lahko vzame ob ločitvi?

16. februarja je demokratični svet pretresla novica, da je v ruskem zaporu, še severneje od severnega tečajnika, umrl Aleksej Navalni. S tem je Putinov režim, vsem na očeh, likvidiral še zadnjega, odkritega, vsaj v simbolnemu smislu zares nevarnega nasprotnika, ki je preteklih dvajset let nastavljal ogledalo kremeljskemu samodržcu. Na eni strani je smrt Navalnega dokaz popolne brezobzirnosti, vseobsežne moči putinizma, na drugi strani, in hkrati, pa gre tudi za potrditev šibkosti moskovskih avtoritarcev. To zadnje dejstvo je v dveh krasnih stavkih, ki ju je v svojem nekrologu povzel portal Politico, nekoč zelo jasno artikuliral Navalni sam. Na novinarsko vprašanje, kaj bi pomenilo, če bi se režim odločil, ne samo da ga zapre, temveč da ga ubije, je preprosto odgovoril: »Če se je to zgodilo, pomeni, da smo nenavadno močni, saj so se odločili, da me bodo ubili. Zato morate izkoristiti to moč in se ne smete predati.«

V zadnjih tednih sem prek različnih medijev opazil pobudo oziroma iniciativo Start:up Slovenije, kjer strokovnjaki z različnih področij vladi predlagajo, da je treba v slovensko zakonodajo uvesti novo pravno obliko gospodarske družbe, ki jo predlagatelji imenujejo vitka delniška družba. Takšna družba naj bi bila po njihovih besedah prilagojena zagonskim in hitro rastočim podjetjem in bi morala biti mešanica družbe z omejeno odgovornostjo in delniške družbe. Omogočati bi morala ustanovitev gospodarske družbe z majhnim osnovnim kapitalom in plačilo zaposlenih z delnicami gospodarske družbe. Po drugi strani sem zasledil, da je Ivo Boscarol na Ustavno sodišče vložil pobudo za začetek ocene ustavnosti 5., 6. in 7. odstavka 10.a člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Predlagatelj torej meni, da je ureditev, ki posamezniku dovoljuje ustanovitev le ene družbe z omejeno odgovornostjo vsake tri mesece oziroma pridobitev poslovnega deleža v eni d. o. o. vsake tri mesece, neustavna. Iz obeh primerov lahko razberemo, da se v okviru korporacijskega prava vedno znova lahko pogovarjamo o temeljnih konceptih pravne ureditve gospodarskih družb.

Težko je najti koga, ki še nikoli ni slišal za alkoholnega »mačka«, bržkone povzročenega tudi spričo prekomernega pitja piva prejšnji večer. Marsikdo med nami je ta fenomen že podoživel na lastni koži, v analih justice pa se najde kak »junak«, ki je zaradi tega nezaželenega jutranjega pojava kako pivovarno celo tožil.¹ A vse do nedavna še nikoli nisem slišal za primer, da bi kdo bil tožen zaradi mačka – v pivu. A ker je življenje vse tisto, kar se živemu človeku pripeti, medtem ko ta snuje druge, bolj smele načrte, velja ta maksima tudi za pravo, tožbe, pravde in pravnike. Če parafraziram sedaj skorajda že mitskega dr. Iana Malcolma, življenje zatorej vedno najde svojo pot, pa čeprav to včasih zaide (tudi) v tvoj polič piva.

Verjetno se res spreminjam v godrnjajočega starejšega občana, ker me v slabo voljo spravlja vse preveč stvari. Sploh tiste, ki se tičejo mojega dela. Glede sprememb kazenske zakonodaje, še zlasti postopkovnih določil, imam tako vedno zadržke, predvsem zaradi tega, ker pri našem Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) nikakor ne uspemo opraviti z inkvizicijskimi elementi. Tako postaja ZKP vse bolj podoben obleki s številnimi zaplatami, ponošeni do konca, ki pa se ji lastnik nikakor ne more odreči, pa čeprav ima dovolj sredstev, da bi si kupil novo.

V svoji zadnji lanski kolumni sem pisala o programu takrat bližajoče se GV Konference kazenskega prava in kriminologije, ki je bila 28. in 29. novembra v Portorožu. Navdušena sem, da nam je uspelo, da smo kazenskopravni in kriminološki zanesenjaki spet združili moči v večjem številu, izmenjali poglede in ideje, obudili nekatere malo že zbledele stike ter navezali nove, predvsem pa dobili tudi nove ideje za delo ali pisanje.

Ustavno sodišče je junija lani odločilo, da so plače sodnikov prenizke, zakonodajalcu pa naložilo, da neustavnost odpravi do 3. januarja letos. To se do tega datuma ni zgodilo. Danes ne pišem o plačah, temveč o ugledu sodnikov. Seveda višja plača lahko vpliva na ugled posameznika, a ta je bolj kompleksen in vključuje tudi strokovnost, zavzetost pri delu, etično ravnanje in druge vidike. Višja plača lahko prispeva k boljšemu ugledu, vendar je pomembno tudi, kako se posameznik vede in kako uspešno opravlja svoje delo. Višja plača sodnikov v določeni meri vpliva na njihov ugled, saj se dojema kot priznanje za njihovo odgovorno in strokovno delo. Hkrati pa je ugled sodnika odvisen tudi od neodvisnosti, integritete, poštenosti ter strokovnosti pri opravljanju sodniških nalog. Višja plača sama po sebi morda ne zagotavlja višjega ugleda, če niso prisotni tudi drugi ključni elementi strokovnega in etičnega ravnanja. Ugled sodnikov je pomemben za pravično delovanje pravosodja, ki se gradi na strokovnosti, nepristranskosti in integriteti pri obravnavanju sodnih primerov. Pomembno je, da sodniki vzdržujejo visoke standarde etičnega ravnanja, da ohranjajo zaupanje javnosti v sodstvo.

Nihče ne more zanikati, da zadnjih nekaj let živimo v zelo aktivni »sezoni« razvoja umetne inteligence (UI). To ni bilo vselej tako. UI je imela izrazite sezonske vzpone in padce. Sezonam napredka in navdušenja so sledile sezone zatišja, včasih tudi razočaranja. Toda zadnje leto, zlasti odkar so v OpenAI dovršili generativno UI ter jo v obliki klepetalnega robota (ChatGPT) poslali v splošno javnost za čim širšo komercialno rabo, pa je navdušenje nad tehnološkim prebojem UI na vrhuncu. Z njim pa tudi potreba po regulaciji. V tej kolumni si zato poglejmo, zakaj, kdo in kako, če že, naj regulira UI.

V prvi letošnji kolumni se vračam na svoje področje – javno naročanje. Morda sem v zadnjem času bolj pozorna, a zanimivo je, da je praviloma prva reakcija sogovornikov, ko omenim javna naročila, odklonilna. Dolgo časa nisem čisto razumela, zakaj ima javno naročanje takšen negativen predznak. Morda zato, ker so v javnosti znani le primeri, ko je bilo javno naročilo oddano netransparentno ali ko je bilo ugotovljeno, da so si ponudniki dobesedno razdelili predmet javnega naročila (se še spomnite roza diskete?). Vsa tista javna naročila, kjer je bil postopek izpeljan skladno z zakonom, kjer je bila pogodba podpisana in izvedena brez težav, zapletov in aneksov – o teh ne govorimo. Pa zakaj tudi bi? Takšno ravnanje se pričakuje in zato mu ne posvečamo posebne pozornosti.

Precej dolgo časa sem tuhtal, s katero tematiko naj se podam v boj za čim več klikov bralcev pod tole mojo uvodno kolumno. Čeprav mi je težko očitati, da sem popolnoma nevešč pisnega izražanja tudi o najzahtevnejših temah našega družbenega vsakdana, mi vseeno pisanje razmeroma krajših razmišljanj o vsakdanjiku ni nekaj, kar bi lahko kakorkoli označil za docela »domače«. A le če počneš tudi tisto, česar te je »prekleto« strah, ti je to v pomoč, da dejansko napreduješ in se še vedno razvijaš v nečem, kar je tvoj poklic, kar je vsaj včasih tudi tvoje resnično poslanstvo. Konec koncev je prav pravniški poklic v svojem inherentnem bistvu namenjen predvsem temu, da se vedno znova (na)učiš nekaj novega. Vsaj moral bi biti. Zato naj bo občasen skok v neznano že sam po sebi popotnica vsakemu pogumnemu pravniku, zlasti, seveda, ko je govora o vse bolj prisotnih, predvsem pa venomer spreminjajočih se digitalnih izzivih.

Ko sem leta 2006 diplomiral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in začel svojo raziskovalno pot kot asistent na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, sem kar nekaj časa iskal tisto pravo temo, temo, s katero bi se želel dolgoročno raziskovalno ukvarjati. Svetovali so mi, da bi morda poskusil z insolvenčnim pravom. Sprva se mi ideja ni zdela ravno dobra, saj o tej temi nisem vedel dobesedno nič, a po daljšem premisleku in spoznavanju osnovne znanstvene literature sem ugotovil, da gre za izjemno široko in zanimivo področje, ki »živi« na presečišču prava in ekonomije. Že med opravljanjem pravniškega državnega izpita in kasneje ob zaključevanju doktorata sem se poigraval z idejo, da bi morda opravil še strokovni izpit za opravljanje funkcije upravitelja. Tega se iz različnih razlogov nisem nikoli lotil.

V zadnji izdaji revije Pravnik sem predstavil svoje razmišljanje o pomenu teorije in prakse za študij prava. Ker verjamem, da je tematika zanimiva tudi v širši perspektivi delovanja pravnikov, bom izhajajoč iz nekaterih svojih ugotovitev v navedeni reviji v nadaljevanju ponovil in dodal še nekaj misli na to temo. Pri tem bom izhajal iz inteligentne in duhovite misli Alberta Einsteina, ki se glasi: »Teoretično sta teorija in praksa ista stvar. Praktično pa nista.«¹

Protest sodnikov zaradi neizvršitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-772/21 z dne 1. 6. 2023 v zadnjih dnevih buri duhove. Verjetno ni nikogar, ki ne bi vedel za osrednjo zahtevo iz te odločitve, in sicer, da mora ugotovljeno neskladje z Ustavo RS Državni zbor odpraviti v roku šestih mesecev oziroma do 4. januarja 2024. Posledice, če do tega ne bo prišlo, so bile iz sodniških vrst napovedane že dolgo prej in je sedanje stanje, torej opravljanje zgolj nujnih zadev na sodiščih, nekaj, kar sta drugi veji oblasti vedeli in bi lahko zadevo preprečili. Časa je bilo več kot dovolj.

Pred dvema dnevoma smo praznovali prihod Svetih treh kraljev. V nekaterih deželah to ni samo krščanski praznik, temveč so ti trije dobri možje tudi edini, ki razveseljujejo otroke z darili. V Španiji naznanijo prihod Svetih treh kraljev številne povorke, ki delno spominjajo na pustne karnevale, le maske so bolj prefinjene. Ker je parada zvečer, maske vključujejo različne svetlobne učinke. Meni so od ene takšnih parad najbolj ostali v spominu hodci na hoduljah z belimi svetlečimi oblačili, ki so spominjali na nezemeljska bitja. Tako kot je to običaj na karnevalih, člani povorke otrokom mečejo bonbone, ti pa jih lovijo in zbirajo v vreče.

Ena od najdragocenejših lekcij, ki sem se jih do zdaj naučila, je, da je treba biti pozoren na jezik, ki se uporablja v pravu. Jezik je pomemben. George Orwell je v eseju Politics and the English Language že leta 1946 poudaril, da med tem, kar rečemo ali napišemo, in tem, kar mislimo, obstaja vzročno-posledična povezava. Zapisal je tudi, da »zaradi površnosti svojega jezika lažje razmišljamo neumno«. Opozoril je, da če ne bomo dobro premislili o jeziku, ki ga uporabljamo, bodo znane besede in fraze »namesto vas mislile vaše misli«. Danes se bolj kot kadar koli prej zavedamo, kako močno lahko jezik vpliva na misli.

Čas, ko pošiljamo in prejemamo lepe želje, ko se dnevni utrip nekoliko umiri in si vzamemo čas za vse tiste stvari, ki jim v preostalih 360 dneh ne posvečamo toliko pozornosti. Včasih pri tem spregledamo tudi sebe in svoje bližnje. In vedno znova si obljubimo, da bo v prihajajočem letu drugače! Nekatere obljube držijo, na nekatere pozabimo že v prvih dneh januarja.

Začelo se je leta 2007, ko mi je bilo ponujeno pisanje kolumn na največjem pravniškem portalu IUS-INFO in danes, po dolgih 16 letih, ga zaključujem. Čas je povsem pravi za »zgodovinski« pregled, ne nazadnje se poslavljamo od še enega leta, ravnokar pa je pri GV Založbi izšla tudi moja štirinajsta knjiga – najodmevnejših kolumn zadnjih deset let, V vrtincu pogledov. Vas zanima, kako in zakaj se je vse pred leti sploh začelo?

Dne 27. in 28. novembra je na Sodišču EU potekal t. i. Forum des magistrats oziroma forum nacionalnih sodnikov. Gre za dogodek, ki ga za nacionalne sodnike organizira Sodišče EU z namenom, da se med sodniki vzpostavi tudi neformalen dialog za izmenjavo mnenj o aktualni sodni praksi tako Sodišča EU kot nacionalnih sodišč. K razmišljanju za današnjo kolumno me je spodbudila delovna seja na forumu o pojmu neodvisnosti sodstva v pravu EU, ki se je dotaknila tudi vprašanja materialne odvisnosti nacionalnih sodnikov in razmerja tega načela do prava EU. To vprašanje je trenutno še posebej aktualno za slovenske sodnike, saj se 3. januarja 2024 izteka rok za implementacijo ustavne odločbe U-I-772/21, v kateri je Ustavno sodišče RS odločilo, da so določbe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki urejajo plače slovenskih sodnikov, v neskladju z Ustavo RS.

Mednarodni dan invalidov se vsako leto obeležuje 3. decembra od leta 1992, ko ga je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila z resolucijo 47/3. Namen obeleževanja dneva je spodbujati razumevanje problematike invalidnosti in dajati podporo za dostojanstvo, pravice in blaginjo oseb z invalidnostjo. Ta dan opozarja in nagovarja za večjo ozaveščenost o koristih za družbo kot celoto, ki jih prinaša vključevanje oseb z invalidnostjo v vse vidike političnega, družbenega, gospodarskega in kulturnega življenja.

Prejšnji teden sem na javni konferenci s sogovorniki razpravljal o tem, ali naj odločanje o skupni zunanji in varnostni politiki Evropske unije (EU) v prihodnje v večji meri kot do zdaj temelji na odločanju s kvalificirano večino. V javni razpravi, ki jo je organizirala Nova univerza, je bilo glede takšne možnosti med povabljenimi razpravljavci (profesorji ter bivšimi in sedanjimi politiki) v glavnem zaznati previdnost in zadržanost. Zdaj lahko namreč pri (naj)pomembnejših odločitvah na teh področjih vsaka članica EU uveljavlja pravico do veta in tako prepreči odločitev, ki ne upošteva njenih vitalnih interesov. Ali naj torej naša država podpre dodatne omejitve pravice do veta in omogoči hitrejše in učinkovitejše odzivanje EU na mednarodne krizne situacije? Ali pa naj vztraja pri ohranitvi tistega dela svojih suverenih pravic, ki ji tudi v takšnih primerih omogočajo, da svojih najbolj temeljnih zunanjepolitičnih stališč in interesov ne prilagaja evropskim stališčem, če so ti izrazito v nasprotju z interesi Slovenije?

Priznam, da si nisem mislila, da bo današnja kolumna tako suhoparna, v mislih sem imela namreč čisto drugo temo. Tudi prijazni glas iz domačega okolja mi je svetoval, naj izberem kaj bolj veselega, prazničnega. Kljub temu sem se odločila, da napišem nekaj besed o povsem nepotrebnem dodatnem administrativnem bremenu, ki ga je delodajalcem naložila država.

Svojo zadnjo kolumno letos posvečam tradicionalni kazenskopravni konferenci GV. Letos bo že petnajsta po vrsti potekala 28. in 29. novembra v Portorožu.

Pogosto se sprašujemo, kaj je pomembnejše: pot ali cilj, in odgovori so precej različni. Tako kot ljudje. Po poti pridemo do želenega cilja ali pa tudi ne. Seveda smo lahko razočarani že zaradi težav in preprek na njej, kaj šele cilja, ki ga ni ali je povsem drugačen, kot smo si ga predstavljali. Smo torej res gospodarji svojega popotovanja? Lahko je govora o zasebnem ali poklicnem življenju, z zanimanjem in večno radovednostjo pa spremljamo tudi povsem tuje poti. Eni takih sem s hitrostjo čudovitega branja sledila v povsem novi knjigi dr. Marka Pavlihe Svetilnik: Padci in pobiranja poetičnega pravnika, v kateri avtor pravi, da je zaceljena duša odpornejša prav na mestu brazgotine. In prav brazgotin je precej. Mojih, tvojih, vaših, Markovih.

Podnebne spremembe so eno izmed največjih sodobnih tveganj za človeštvo. Medtem ko so vzroke in posledice podnebnih sprememb prepričljivo dokazale, analizirale in obrazložile različne naravoslovne znanosti, je nastopil čas, da se nanje odzovejo tudi družboslovne znanosti in še posebej pravo.

Konec oktobra 2023 je Sodišče Evropske unije obiskala predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar. Svečani dogodek je bil posvečen predaji treh slovenskih umetniških del Sodišču Evropske unije, ki bodo naslednjih pet let, torej do jeseni 2028, krasila stavbe evropske sodne palače. Gre za dve sliki uveljavljenega akademskega slikarja Tuga Šušnika »Poletje« in »Zima« ter za reprezentativen bronasti kip »Lipicanec« uglednega slovenskega umetnika Janeza Boljke.

Združeni narodi (ZN) so 16. november razglasili za mednarodni dan strpnosti. Namen tega dneva je okrepiti strpnost po vsem svetu s pobudami in razpravami, ki spodbujajo medsebojno razumevanje med kulturami in ljudmi.

Ko te dni spremljam uničujoči konflikt med Izraelci in Palestinci, ko premišljujem o grozovitem množičnem terorističnem dejanju palestinskega Hamasa ter nato o grozljivem množičnem pobijanju civilistov v Gazi s strani izraelske vojske, se mi misli vedno znova vračajo k enemu najstarejših načel kaznovanja, to je k talionskemu načelu. Po tem načelu, ki se uporablja predvsem pri kazenskih sankcijah, očitno pa tudi pri oboroženih spopadih, se povzročeno zlo storilcu povrne s kaznijo, ki je podobna njegovemu dejanju. V slikovitem izrazu: oko za oko, zob za zob. V zvezi s tem želim opozoriti na dvoje. Prvič, zagovorniki talionskega načela utemeljujejo to načelo kot izraz božje ali družbeno upravičene zahteve po pravičnosti, ki pa v psihološkem pogledu upravičuje tudi maščevalnost, ki naj bi potešila bolečino in jezo prizadetih ljudi. Drugič, talionsko načelo je tudi danes bolj živo, kot si upamo priznati. Vojne, mučenja, zatiranja in druga hudodelstva so tudi v sodobnem času pogosto izraz tovrstnih povračilnih ukrepov. Prav omenjena tragična vojna ter dolga desetletja konfliktov na bližnjem vzhodu nazorno kažejo, kako groba sila ter maščevalnost vedno vodita le v začarani krog nasilja in človeške bolečine.

Simbol sodnega sistema je Pravičnost (Justicia), upodobljena s tehtnico, z mečem in s prevezo na očeh. Tehtnica predstavlja nepristranskost, meč simbolizira moč. Zgodovina nima jasnega odgovora o izvoru preveze čez oči, po nekaterih razlagah naj bi nakazovala toleranco ali nevednost do zlorabe prava s strani pravosodnega sistema. Danes je preveza splošno sprejeta kot simbol in zagotovilo o presoji brez predsodkov. Naj bo kratek zgodovinski pogled na simbol sodnega sistema uvod v moje današnje razmišljanje prav o tem – nepristranosti.

"Bliža se optična cesta,
nje se, ljubca! veselim;
iz Ljubljane v druge mesta,
informacija kakor svetloba poleti."

Za začetek sem si dovolila malce umetniške svobode, ko sem parafrazirala znan Prešernov verz iz njegove pesmi Od železne ceste. Verjetno nam danes optika oziroma telekomunikacijska povezava v splošnem pomeni približno to, kar je v časih Prešerna ljudem pomenila železnica. Njena učinkovitost (tj. učinkovitost železnice) je na žalost tudi ostala približno tam, ampak to je zgodba za drugič.

Se vam zdi, da preveč delate in boste vsak čas izgoreli, pa še slabo spite, nimate časa zase in svoje hobije, vas mladež sili v stalno norenje od ene do druge prostočasne aktivnosti, seveda njihove, ste z eno nogo pod tušem in z drugo na pedalu za plin, vas šef sploh ne razume in celo »mobingira«, nekateri pa tarnate, da niti v penziji nimate prostega trenutka, saj vas otroci obremenjujejo z vnuki, ki jih je treba peljati k telovadbi, plesu, košarki, šahu, tenisu, tekate pa še od enega do drugega zdravnika, nabavljate, pospravljate in kuhate, predvsem za druge? Iščete čudežne zvarke, meditirate, berete knjige z nasveti za dolgo in srečno življenje brez stresa? Če je z vami vsaj približno tako, obstaja rešitev. Povsem preprosta. Spoznajte nekatere, ki jih izgorelost redkeje doleti. Ker je njihovo življenje že tako posebno. Vredno velikega poklona.

V sredo, 17. 10., nas je kot strela z jasnega doletela novica, da bo Republika Italija znova uvedla nadzor na svoji meji z našo državo. Slovenski notranji minister je v duhu mednarodnopravne reciprocitete enak ukrep napovedal proti Hrvaški in Madžarski. Evropska unija, katere bistven identitetni znak je tudi okrepljen in učinkovit nadzor na zunanjih mejah, da bi navznoter lahko živeli v območju svobode, varnosti in pravice brez kontrole na notranjih mejah, se tako raztaplja pred našimi očmi. Z nadnacionalnega vidika je ta rezultat katastrofalen, še slabše pa se nam godi, če nanj pogledamo s slovenske perspektive.

Ena izmed stvari, ki je pri poklicu prvostopenjskega sodnika verjetno najbolj zanimiva, je neposredna interakcija z udeleženci v sodnem postopku. Zame osebno predstavlja okoliščino, zaradi katere me nikoli ni zanimalo delovanje na višjih ravneh sodnega odločanja, kjer tega stika ni in je delo, razen redkih izjem, povezano s preučevanjem sodnega spisa in sprejemanjem odločitev na podlagi tega, kar je mogoče razbrati iz njega. Na prvi stopnji, kot sem nekoč že zapisal, se srečuješ z živimi ljudmi, zaznavaš jih neposredno, večdimenzionalno, z vsemi čuti, spremljaš njihove reakcije in geste. To predstavlja posebno razsežnost, ki je ni na nobeni višji ravni sodnega odločanja.

Z naraščanjem uporabe umetne inteligence se odpira vse več novih pravnih problemov, ki izzivajo tudi prve sodne spore. Primer takšnega sodnega spora je nedavno vložena in precej odmevna razredna tožba (ang. class action) ameriških avtorjev umetniških del, v kateri tožniki zatrjujejo, da je podjetje OpenAI ob ustvarjanju aplikacije umetne inteligence ChatGPT kršilo njihove avtorske pravice. Natančneje, avtorji v tožbi navajajo, da je podjetje OpenAI v fazi usposabljanja aplikacije nezakonito uporabilo njihova avtorsko zaščitena dela. Prek podatkovne baze, ki naj bi jo sestavljala tudi umetniška dela tožnikov, naj bi podjetje OpenAI usposabljalo aplikacijo ChatGPT z namenom ustvarjanja novih »umetniških« del, pri tem pa naj bi po mnenju avtorjev kopiralo, povzemalo ali posnemalo njihova avtorska dela. Tožniki zatrjujejo, da naj bi podjetje OpenAI lahko usposabljalo svojo aplikacijo na podatkih, ki so javno dostopni, oziroma za dostop plačalo razumno licenčnino in da gre pri navedeni uporabi avtorskih del za kršitev ameriškega zakona o avtorskih pravicah. Vendar pa to ni edini primer tožbe, povezane z umetno inteligenco. Zanimivo se, še posebej v Združenih državah Amerike, tožbe zoper aplikacije umetne inteligence vrstijo druga za drugo, pri tem pa poleg avtorskopravne podlage temeljijo tudi na primer na kršitvah varstva osebnih podatkov ali na očitkih obrekovanja.

Velikokrat odvetniki živimo na način, da si želimo tistega, česar nimamo, stvari, ki jih že imamo, pa se nam zdijo samoumevne. Prevečkrat nismo zadovoljni. Imamo preveč ali pa premalo strank. Počutimo se, da nas stranke ne cenijo. Hudujemo se nad slabim ravnanjem nasprotnikov in nejevoljnimi sodniki. To pojasnjuje dejstvo, zakaj mnogi iščejo »mirnost« na sodišču: »Če le ne bi imel strank in nujnih rokov, potem bi bil srečen.« To tudi pojasnjuje, zakaj pogosto slišimo o pričakovani ekstazi ob bližajoči se upokojitvi.

Pred nekaj dnevi mi je prijatelj dejal, da vladi verjetno pride prav, da se pozornost javnosti z bolj ali manj zaukazanih odstopov treh vladnih ministrov medijsko preusmerja na vprašanje svobode izražanja in pravice do splava, ki ga je sprožilo postavljanje in snemanje sporočilnih zastavic na ljubljanskem Kongresnem trgu s strani mladih aktivistk/ov, ki se različno opredeljujejo do vprašanja abortusa. Vsekakor je (pre)usmerjanje pozornosti zelo pomemben psihološki in širši družbeni fenomen. Če se nam namreč še danes zdi nekaj zelo pomembno (npr. vojna v Ukrajini, vremenske ujme ali odstop ministra), se nam lahko že jutri zgodi, da bomo ob spremenjenih medijskih poudarkih ter drugih sugestijah na vse to pretežno pozabili in se usmerili v nove »prioritete«. Koliko smo torej sugestibilni in koliko so pomembne zadeve res pomembne?

Saj ni res, pa je! Kar iz domačega kroga sem dobila, sicer prijazno in z nasmehom pospremljeno, pripombo, da septembrska kolumna ni bila v mojem, sicer menda prepoznavnem stilu. Priznam, da sem bila prijetno presenečena in seveda tudi hvaležna – vedno se najde prostor in čas za izboljšave. Če že govorimo o času, pa dajmo.

K pisanju te kolumne me je spodbudila novica, ki sem jo zasledila na Facebooku, ki mi omogoča, da ostajam tudi v stiku z dogajanjem v moji Baški grapi, in ki mi jo je kasneje seveda besno delila tudi moja mama. Novica, da bo s koncem septembra v Podbrdu prenehal delati zdravnik, da se pričakuje, da bi ambulanto prevzel nov zdravnik, v vmesnem času pa imajo občani možnost, da si izberejo osebnega zdravnika v drugih ambulantah tolminskega zdravstvenega doma. Slednje je, domnevam, verjetno najbolj zaželeno in bi predstavljalo še dodaten argument za dokončno ukinitev zdravstvene postaje v Podbrdu.

Ob zelo pomembnih vprašanjih, zlasti takih, ki se dotikajo življenja in smrti, je prav prisluhniti zagovornikom in nasprotnikom ter šele nato izreči kakršnokoli »sodbo«. V primeru evtanazije naj mi bo dovoljeno skromno osebno mnenje. Celo »sodba v imenu ljudstva« običajno ni pravnomočna takoj po razglasitvi, saj so možna pravna sredstva in po njih njena potrditev ali razveljavitev. Pri predlogih zakonodaje pa številni popravki pred njenim sprejetjem v DZ. Predlog skoraj nikoli ni enak končni rešitvi. Zato je prav slišati vse pomisleke. Tudi o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Bližajo se evropske volitve. Predsednica Evropske komisije je že podala svoj zadnji nagovor o stanju v Uniji v tem mandatu. Vroče je tudi v Sloveniji. Na t. i. desnici, ki je bila vselej doslej – morda pa bo tokrat drugače? – izrazito proevropska in je posledično tudi dosegala dobre rezultate, vre. NSi ne bi s SDS, sama pa tudi ne. SLS bi z obema. Logarjeva Platforma itak ni politična stranka, društva pa na volitvah ne kandidirajo. Na t. i. levici je še vse tiho. Kar nas zanima v tej kolumni, pa niso politična predvolilna preigravanja, temveč diskurzivni okvir, v katerem se bodo odvile tokratne evropske volitve. Tega definira evropski politični pluralizem.

Odločba Ustavnega sodišča U-I-144/19-51 z dne 6. 7. 2023 o razveljavitvi členov 149b, 149c in petega odstavka 156. člena ZKP po eni strani ni bila nepričakovana, po drugi strani pa odpira precej vprašanj v konkretnih kazenskih postopkih, ki so se začeli ali tečejo pred kazenskimi sodišči.

Sklep glede sodišču pridružene mediacije v družinskih sporih, ki sem ga sprejela pred leti, ko sem še zmogla po stopnicah hoditi v stavbe sodišč, se glasi, da kontradiktorno okolje ni primerno za družinske zadeve. Pred kratkim sem se kot pooblaščenka v družinskem sporu z električnim skuterjem udeležila sodne obravnave na enem izmed naših sodišč. Med čakanjem na hodniku pred sodno dvorano sem se spomnila, kako sem pred leti prišla do tega sklepa.

V avtoritarnih ali totalitarnih režimih se od posameznika pričakuje, da je ponižen v odnosu do oblasti. Če se takšni režimi sklicujejo še na vrednoto socialnega egalitarizma ali kaj podobnega, se od ljudi seveda pričakuje tudi skromnost, kajti bogatenje in zbujanje pozornosti s kakršnimkoli izstopanjem od povprečja se kaznuje. Seveda vse to ne velja za vladajočo elito in tiste, ki jim ta elita izjemoma dovoli nadpovprečno izjemnost. Povsem drugače je v demokratični družbi, ki temelji na kapitalističnem modelu gospodarstva, kajti v taki družbi so tekmovalnost, različnost in posledično izstopanje od povprečja priznane in spodbujane vrednote. Te dajejo vsakomur upanje, da se lahko obogati, se povzdigne na oblast ali si kako drugače pridobi nadpovprečen družbeni status, čeprav lahko seveda to dejansko uspe le manjšini. V takšni družbi torej ponižnost in skromnost nista vrednoti. Od posameznika se pričakuje, da bo samozavestno razvijal in navzven izkazoval svojo drugačnost in nadpovprečnost ter se skratka ne le trudil biti boljši od drugih, pač pa se znal s tem tudi pohvaliti oziroma samopromovirati.

Današnji prispevek bo bolj ali manj namenjen mojim stanovskim kolegom – predvsem zato, ker so se verjetno tako kot jaz že znašli v nezavidljivem položaju, ko je sodnik/sodnica (v besedilu bom zgolj zaradi poenostavitve uporabljala izraz sodišče) »prijazno« razcefral/a vlogo z navedbo, da zapisane trditve niso dovolj konkretizirane.

Tokratna kolumna bo za spremembo bolj pravno naravnana. Ustavno sodišče je namreč 6. 7. 2023 na zadnji plenumski seji spomladanskega zasedanja sprejelo delno odločbo št. U-I-144/19. Pritrdilni ločeni mnenji sta podala sodnica dr. Katja Šugman Stubbs in sodnik dr. Matej Accetto. Gre za tretjo delno odločbo v okviru presoje Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17 in 22/19, v nadaljevanju ZKP), ki jo je sprožila zahteva skupine poslancev Državnega zbora.

Ponovno, torej drugič v poletnem avgustu razmišljam o zdravstvu. Je res tako slabo kot mnogi z lahkoto trdijo? Ste bili kdaj v tujini, kjer tudi ni vse tako bleščeče, kot si morda mislite? Ne vem, zakaj, a mnogi otroci mojih prijateljic raje uporabljajo naše zdravstvene storitve kot tiste v prestolnici Evrope, kjer delajo in že leta tudi živijo. Zelo zanimivo. Če ste bili kdaj na naši urgenci, veste, da tam noč in dan vsi zaposleni izjemno, res izjemno garajo, čeprav prav hitro trdimo, da smo čakali nekaj ur, kot bi bilo to res preveč. Kaj pa, če bi morali za vse preiskave iskati napotnice in nato letati od klinike do klinike? Kaj, če bi vsakega 31. 12. dobili še finančni pregled porabe leta in celo našega življenja? Mnogi bi se šele tedaj zavedeli, kako bi bilo to težko plačati. Toliko bolj vsi hudo ali kronično bolni, pa brezposelni in tisti, ki od svoje minimalne plače plačujejo bore malo in takih ni prav malo. Kaj menite? Je pa seveda prav, da smo kritični, saj lahko prav konstruktivna kritika vodi k napredku.

Od nekdaj je bivanje na tem planetu imelo smisel, če se je napajalo in bilo osmišljeno iz nečesa presežnega. Tistega, kar v nasprotju s tem, kar naj bi bilo dobro za posameznika ali največje število ljudi, postavlja temelje tega, kar je prav. Ta presežni »prav« je v zahodni civilizaciji, katere del je tudi Slovenija, v različnih zgodovinskih obdobjih: od antike, neizbrisljivih sedimentov judovstva in krščanstva ter razsvetljenstva, nosil različna poimenovanja za eno in isto stvar: narava; božji zakoni, pisano z malo; Bog, pisano z veliko; Razum, pisano z veliko – v bistvu vse hkrati. V tej nikdar docela doumljeni presežnosti, ki je univerzalna, večna in neminljiva in brez katere ni, saj ne more biti smisla, je bilo tako že vse zapisano in izrečeno.

Tedensko dežurstvo v t. i. izvenobravnavnih ali zunajobravnavnih senatih (v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) opredeljenih kot senat po šestem odstavku 25. člena ZKP) je lahko na Okrožnem sodišču v Ljubljani hudo adrenalinski »šport«. Zgodi se, da v tednu dni napišeš za par doktorskih disertacij različnih sklepov. Da o študijih spisov, ki jih včasih pritovorijo v škatlah oz. plastičnih zabojih volumna kakšnih 100 litrov, niti ne govorim. Delo v teh senatih bo, ko bom enkrat v penzionu, gotovo sodilo med zgodbice, ki jih bom pripovedoval svojim vnukom, skupaj s kakšnimi iz vojne.

Poplave, ki so prizadele skoraj dve tretjini Slovenije, so ponovno dokazale razsežnost podnebnih sprememb, ki skozi naravne katastrofe dosegajo prav vsak kotiček sveta. Rekordne količine vode, ki so se v začetku avgusta zlile nad Slovenijo, so nujna posledica visokih temperatur, ki že več let zaporedoma podirajo rekorde. Čeprav je meteorologija zapletena znanstvena veda, pa so osnove vremenoslovja fizikalna logika – poleti je zaradi močnega sonca na severni polobli na voljo več energije, ki pa zaradi nakopičenega CO₂ ostaja v našem ozračju in segreva kopno in vode. Višja ko je temperatura ozračja, hitreje izhlapeva voda, posledično pa je večja tudi količina dežja. To pa je še posebej problematično za našo deželo, katere pretežno gorsko podnebje zadržuje prehod oblakov ter z ohlajanjem zraka povzroča izločanje padavin nad našim ozemljem. Na severozahodnem delu naše države tako v povprečju pade do 3000 mm padavin letno (za primerjavo: najbolj deževna država na svetu je Kolumbija, kjer povprečno na leto pade 3240 mm padavin).

Imam privilegij, da se lahko družim s študenti prava, ko jih v predavalnici skušam navdušiti nad uporabnim študijem prava, in ne samo golim memoriranjem zakonskih določb.

Zdi se mi, da predvsem za najlepše ali najhujše izkušnje človeštvo nima besed, s katerimi bi jih lahko dovolj doživeto opisalo. Kadar je čustvo sreče ali bolečine premočno, tega ne more zajeti nobena beseda v nobenem jeziku. Katastrofalna vremenska ujma, ki je s poplavami, zemeljskimi plazovi in drugimi uničujočimi posledicami te dni (od 4. avgusta dalje) tako hudo ranila Slovenijo in njene ljudi, je vsekakor takšen nesrečen dogodek, ob katerem v nekem trenutku dobesedno umolkneš. Katastrofa, kataklizma in celo apokalipsa so besede, ki jih najpogosteje slišimo te dni, ko je bolečina nekaterih postala bolečina (skoraj) vseh, ko sta sočustvovanje in empatija presegli vse dosedanje meje in ko je poenotena in iskrena solidarnost slovenskih ljudi verjetno dosegla najvišjo točko v naši zgodovini.

Pravo se razvija in prilagaja. Tudi moja prva kolumna ni več povsem aktualna. Na Hrvaškem zakon še vedno zahteva, da nerezidenti v zemljiškoknjižnih postopkih postavijo pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Hrvaški. Toda po novem zemljiška knjiga sprejema samo predloge, ki jih vložijo notarji, zato ne pride več do zagat, opisanih v kolumni. Postopki vpisa v zemljiško knjigo so sedaj hitrejši, saj zemljiškoknjižni referenti niso več obremenjeni z nepopolnimi laičnimi vlogami. Ni treba, da zapletena pravila spremenimo – zadostuje, da v njihovo uporabo vključimo strokovnjake. Pravnike?

Spominjam se časov, ko je bila beseda leta covid, morda tudi korona, a zagotovo bi lahko bila beseda desetletja zdravstvo oziroma kar dve: kriza zdravstva. Pa je res pri nas vse tako zelo slabo? Ni napredka, so res čakalne dobe (za vsa področja) tako zelo dolge, in to po krivdi samega zdravstva ali kar politike? In koga sploh postaviti za ministra? Zakaj so kar naenkrat iz vseh medijev izginile novice o čakajočih na osebnega zdravnika? Se je to uredilo ali ne in kaj je pokazala analiza? Obljubljali so jo tudi za obseg dela vseh v javnem zdravstvu. Ali res primanjkuje toliko zdravnikov in zlasti medicinskih sester, ko pa jih je izšolanih celo vse več, a niso ravno v javnem sektorju (le kje so?), res pa, da niti eni in drugi skupaj ne uspejo oskrbeti vseh ta hip bolnih? Prav teh je namreč vsak dan več in več. Nenehno spremljam številne sorodnike, znance, prijatelje, pa tudi medijske objave, in zdi se, da je na tem področju sicer veliko resnic, a tudi neresnic oziroma celo zavajanja. Stvari sem vzela pod čisto svoj drobnogled. Ni ga bilo težko sestaviti in v veselje mi ga bo predstaviti.

Slovensko ustavno sodišče se je v razvpiti zadevi RTV U-I-479/22, katere vrednostna ocena ni predmet tokratne kolumne, neposredno naslonilo na sodno prakso nemškega zveznega ustavnega sodišča. To sodišče je bilo tudi v preteklosti pogosta referenčna točka slovenske ustavnosodne presoje. S tem ni nič narobe, saj gre za najvplivnejše evropsko ustavno sodišče, katerega sodna presoja pogosto vpliva tudi na sorodna sodišča drugih držav. Pri tem pa je pomembno, da pri rabi primerjalnopravnega argumenta, za kar pri izposojanju iz tujih jurisdikcij gre, ustavno sodišče ravna argumentativno prepričljivo in da ne zoba samo tistih češenj, ki mu z vidika želenega rezultata v nekem konkretnem primeru pač pridejo prav.

Dobrodošli v obdobju, za katero upam, da bo najbolj vznemirljivo v vašem življenju. Lotevate se nečesa novega, drugačnega in zahtevnega. Spomnim se, da sem bila pred tridesetimi leti v položaju, v katerem ste zdaj vi, ko sem pred sprejemnimi izpiti sedela v predavalnici in poslušala govor takratnega dekana pravne fakultete.

Zgodovina je prepolna misli o tem, kako se vse spreminja. Toda hitrost spreminjanja človeške družbe in ljudi kot posameznikov ni bila še nikoli takšna, kot je v zadnjih desetletjih. Temu se pridružujejo še relativno nagle podnebne spremembe, glede katerih lahko skoraj vsak dan preberemo, da s hitrostjo in radikalnimi posledicami presenečajo celo tiste znanstvenike, ki so jih doslej ves čas napovedovali in nas svarili pred njimi. Ker pospešek ne pojenja, temveč se celo povečuje, bi se morali pravzaprav vse resneje spraševati, kaj to pomeni za vse nas kot ljudi in za človeštvo. Toda zdi se, da tako preizpraševanje ostaja tudi tokrat le domena redkih posameznikov, medtem ko se večina ljudi raje zamoti z vsakodnevnim delom in zabavo ter na ta način nekako odganja tovrstne skrbi in temne misli.

365 dni, v prestopnem letu pa dan več, vsi pridno in vestno delamo, opravljamo svoje poklice, izpolnjujemo obveznosti. Seveda se vsake toliko časa zgodi, da imamo vsega preveč, da si želimo samo svojih pet minut (pa pri tem ne mislim na poznano pekovsko sladico) – kdaj pa kdaj jih imamo, včasih spet ne.

Če si na neki, čeprav posreden način vpet v vzgojno-izobraževalni proces, se zdi, da vsako leto še hitreje mine. Najbolj sem to občutila, ko sem še sama hodilo v šolo in študirala, pa tudi pozneje, ko sem delala na fakulteti. Vsako šolsko/študijsko leto se je hitreje obrnilo. In spet sedaj, ko je hčerka v vrtcu. Spet je tukaj konec leta, po koroni spet neokrnjen zaključek vrtca z mnogimi aktivnostmi, za kar sem neizmerno hvaležna. Da se otrokom spet dogaja vse, kar naj bi se jim dogajalo. Da uživajo in dobivajo izkušnje. Kolesarski in vodni dan. Letos celo prvič nastop otrok na zaključku in zaključni izlet v ljubljanski živalski vrt, saj se slednjega jaslični otroci niso smeli udeležiti zaradi prometnih pravil (do treh let se po prometni zakonodaji ne smejo voziti v vozilih, ki nimajo vgrajenega zadrževalnega sistema). S tem letnim časom je povezana tudi izbira daril za vzgojiteljice (po možnosti izvirnih, a ne t. i. praholovcev), zaključni nastopi na raznih gibalnih in glasbenih aktivnostih itd.

Vsak dan spremljamo pospešen napredek na številnih področjih življenja. Umetna inteligenca nas preseneča že na vsakem koraku. V trenutku vstopimo v oddaljene dežele, muzeje in galerije, si ogledamo jedilnike slavnih restavracij, iz oddaljenih koncev domovine in tujine prižigamo domače naprave, kontroliramo svoj dom in vrt, tesla se po nas v lokal pripelje kar sama, napišemo esej o knjigi, ne da bi jo prebrali, prevedemo besedilo iz kateregakoli jezika, spremljamo let in pristanek letala na drugem koncu sveta, roboti nas že operirajo, nadomeščajo tudi natakarje ... Ob vsem se morda zgrozimo in vprašamo, kam to vodi. Nekdo je izjavil, da je umetna inteligenca skoraj kot atomska bomba. Torej nikakor ne sme eksplodirati.

Vlada Republike Slovenije je 29. maja v Uradnem listu objavila Uredbo o izvajanju znanstvenoraziskovalnega dela v skladu z načeli odprte znanosti. Uredba je izvedbeni predpis Zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti (ZZrID). Oba pravna akta pa v delu, kjer se nanašata na odprto znanost, sledita politiki Evropske unije o odprti znanosti. Na tej podlagi bo v nekaj letih v praksi prišlo do paradigmatičnih sprememb zlasti v smislu dostopnosti rezultatov znanstvenih raziskav. To je hvalevredno. Hkrati pa se, še posebej v specifičnem slovenskem kontekstu, ob tem porajajo številni pereči izzivi.

Od vseh stvari, ki me motijo pri obravnavi kaznivih dejanj, ima vloga motiva storilca verjetno največjo težo. Nekoč sem že pisal o tem, kako problematična je obravnava dejanj z izrazito subjektivno komponento, ker se ta vedno izmika jasnemu spoznanju. Nizkotni nagibi, recimo, ki pri kaznivem dejanju umora predstavljajo bistven element. Dejstvo, da nekdo drugemu naklepno vzame življenje, je že po osnovi kršitev ultimativnih vrednot človeštva. Zakaj potem sploh vprašanje, ali so bili nagibi storilca nizkotni? Ta vprašanja so mi vedno predstavljala težavo, še najbolj takrat, ko se je ugotavljanje dejstev obravnavanega dejanja mešalo z ugotavljanjem motiva, oz. bolje rečeno, če je obtožnica pretirano gradila na domnevnem motivu.

Na področju umetne inteligence se v vse večji meri sprejemajo dokumenti, ki bi jih lahko uvrstili pod »mehko pravo«. Gre za smernice delovanja, ki so jih objavili na primer Algorithm Watch, Google, IEEE, OECD, GPAI itd. Ker se t. i. »internetni velikani« teh smernic pogosto držijo, se zastavlja vprašanje njihove pravne narave. Po eni strani gre za mehko pravo, po drugi strani pa dokumenti včasih predvidevajo tudi pravno sankcijo, kar je tipično za klasične pravne norme.

Na socialnih omrežjih in v medijih je zaznati nov trend, ki je prišel iz ZDA, ki je nekoliko pričakovan: razvezani pari zdaj na spletu objavljajo »razvezne sebke« (selfije) z uporabo ključnikov #uganikdosejeločil ali #ločitveniselfi.

Eden izmed čudežev tega sveta je zagotovo (tudi) različnost. Vsak človek je drugačen od drugih. Enako velja za živali, rastline, kamnine in druge strukture. Vse čutno prepoznane strukture v naravi in družbi so raznolike. Seveda obstoje med bitji in med stvarmi številne podobnosti. Toda to ne spremeni dejstva različnosti. Tudi človeški pogledi, vrednotenja, nazori glede vsega okoli nas so različni. Še več, kot so ugotavljali že mnogi stari misleci, jih je mogoče tudi poljubno spreminjati, relativizirati, obračati na glavo. In tako pridemo do naslednjega čudeža. Kljub vsem razlikam ter posledično ob neštetih nestrinjanjih in konfliktih človeštvo za zdaj uspeva preživeti ter vsaj do neke mere urejeno družbeno sobivati. Ob tem se je vsekakor zanimivo vprašati, kakšno vlogo ima pri tem pravo in koliko je tudi pravo »žrtev« te neskončno razmnožujoče se različnosti.

Pisalo se je leto 1930. Mlada kmečka gospodarica (naj bo Ana) se je s sosedovim sinom (ta naj bo Jurij) dogovorila, da se poročita. To je bil čas, ko je bila Amerika obljubljena dežela, kjer se cedita med in mleko, kjer je mogoče hitro zaslužiti veliko denarja. Priložnost, ki se ji je le redkokdo lahko uprl. Tudi Ana in Jurij sta se v toplih poletnih nočeh pogovarjala (no, morda ne le to), da bi bilo dobro, če bi imela nekaj denarja, da bi lahko mirno kmetovala, kupila še kakšno njivo, nekaj gozda.

Zgodovina človeštva je polna točk, v katerih so posamezniki, skupine, narodi in cele civilizacije popolnoma zabredle. Pa vendar, od nekod so vselej potegnili tisto presežno upanje, da poskušamo narediti novo. V Sloveniji smo zdaj na točki, ko slutnja, da smo povsem zavozili, postaja vse bolj oprijemljiva in nas, kljub huronskim zavestnim in nezavestnim poskusom zanikati jo, konsistentno in brez milosti vse bolj tepe dol z piedestala brutalne realnosti. Da ne bo pomote. Še gre lahko tako naprej in bo tudi šlo, a rezultat bo iz dneva v dan, iz tedna v teden samo še slabši.

Pred kakšnim letom dni so mediji pisali o javnomnenjski raziskavi Eurobarometra, ki je razkrila, da smo Slovenci med vsemi državljani EU najmanj zadovoljni z delovanjem demokracije v svoji državi. Podatek me ni presenetil – na rezultate javnomnenjske raziskave je najverjetneje vplivalo dejstvo, da je bila izvedena v času prejšnje vlade, ki so jo močno zaznamovali omejevalni ukrepi koronakrize. Čeprav si upam trditi, da bi bila danes stopnja zadovoljstva z demokracijo v naši državi nekoliko višja, pa bi me presenetilo, če bi se rezultat vidno izboljšal. Lahko bi rekli, da moji tezi pritrjuje poročanje medijev o naraščajočem nezadovoljstvu nad trenutno vlado, ki je sicer aprila 2022 dosegla zgodovinsko dobre rezultate. Trend naraščanja nezadovoljstva s predstavniki, ki jim družba sama nameni svoj glas, odpira pomisleke o učinkovitosti aktivne volilne pravice in zastavlja vprašanje, ali bi bilo smotrnejše raziskati njen pasivni vidik – torej pravico biti izvoljen in aktivno sodelovati pri odločanju in sprejemanju zakonov. Sodelovanje v procesih odločanja namreč po definiciji stvari pomeni večjo stopnjo demokracije.

Volilna pravica je ena od temeljnih pravic v naši državi in značilnost naše demokracije. Številne osebe z invalidnostjo so še vedno izključene iz tega temeljnega vidika državljanstva. Osebe z intelektualno invalidnostjo ne morejo voliti zaradi predsodkov o njihovih sposobnostih. Osebe, ki uporabljajo invalidske vozičke ali druge pripomočke za gibanje, kot so hodulje, niso mogle vstopiti na volišče in oddati glasovnice, ker ni bilo klančine. Slepi ali slabovidni ljudje niso mogli oddati svojega glasu, saj jim je bil volilni listič popolnoma nedostopen.

Sodobna demokracija postaja resno motena z družbeno patologijo različnih vrst. Tudi v Sloveniji. Namesto da bi se lahko po 30 letih samostojne državnosti in uvedbe demokratičnega sistema veselili napredka na področju politične kulture, vidimo v tem pogledu marsikje celo znake nazadovanja. Pri nas in v marsikateri demokratični državi se pojavljajo skrajna in zato potencialno nevarna ideološka nasprotja, politiko močneje kot kadarkoli usmerjata populizem in demagogija, marsikje so v porastu erozija demokratičnih vrednot, korupcija, nepotizem itd. Ljudje si sicer v demokraciji po eni strani želijo dostojno urejeno državo, toda s svojim praktičnim ravnanjem pogosto močno odstopajo od teh svojih idealov, saj hrepenijo predvsem po tem, da se »kaj dogaja«. Toda v taki logiki, ki vsekakor kaže na naraščajočo družbeno patologijo, ni nobene zdrave pameti, kar običajno pokaže prihodnost v obliki takšne ali drugačne krize.

Stavek, ob katerem smo se vsi pripadniki mlajših generacij vidno zdrznili, je bil: Časi so drugačni. Po tihem sem si obljubila, da sama tega svojim otrokom nikoli, ampak res nikoli, ne bom rekla. In tudi nisem – vsaj ne na glas.

Po tihem sem se vedno spraševala, kdaj bo prišel tisti trenutek, ko se bom zavedela, da imam do sodobnih tehnologij, do tega, kaj vse zmorejo, za kaj jih lahko uporabljamo in za kaj bi bilo meni smiselno, da jih uporabim, enak odnos kot moji starši. Recimo, da je to trenutno zame mejnik spoznanja, da sem stara. Pustimo ob strani vprašanje, kaj je bil ta mejnik pri štirinajstih, osemnajstih letih, vendar trenutno recimo, da je kriterij v tem, koliko in do kdaj lahko vsaj v splošnem sledim modernim tehnologijam in jih dojemam pretežno kot koristne.

K pisanju točno te, in ne katere druge kolumne, me je prepričal nedavni dogodek v Celju, ko se je mladina, beri: dekleta, zelo nasilno vedla do sovrstnice, jo brcala in lasala, nekdo pa je to celo spodbujal z besedami: Vrzi jo dol! Bili so namreč na strehi večjega nakupovalnega centra in čedalje bliže ograji. Nihče ji ni priskočil na pomoč, dogodek so celo posneli in ga objavili. Slike so bile srhljive. Kam vse to pelje, kaj narediti, kdo je kriv, in še in še vprašanj, ki so nas spet, tako kot že nekajkrat doslej, silila k razmisleku o nasilju med nami. Ga je več kot nekoč, dobiva drugačne oblike, se širi po spletu, ga ta celo generira? Se mladina sploh zaveda posledic? V kakšne odrasle bo zrasla? In kot da to ni bilo dovolj, tik pred oddajo kolumne še pokol v Beogradu. Streljanje v osnovni šoli. Nas je lahko strah? Koliko jih še bo? Dogaja se marsikaj! Tudi to, kar se je nekoč zgolj tam daleč čez lužo.

Upokojeni odvetnik mi je ob prijetnem kramljanju nedolgo nazaj razlagal razliko med gorečnostjo in zagrizenostjo zastopanja strank ter o tem, kaj se zgodi, ko odvetnik svojo gorečnost za dosego cilja spremeni v zagrizenost. Ko sem ga poslušala, se mi je zazdelo, da je to, kar mi pripoveduje, pomembno za odvetniško prakso na splošno in še posebej za prakso družinskega prava. Ob tem sem se spomnila nekaterih nesrečnih situacij, v katerih je nasprotnik dovolil, da je goreče zastopanje postalo zagrizenost.

Izločitev ustavnih sodnikov (s tem seveda tu in v nadaljevanju označujem ustavne sodnice in sodnike) postaja vse bolj opazen in pomemben pravni institut. K tej popularizaciji so pripomogli nekateri odmevni primeri, pri katerih se izločitev zahteva ali spodbuja tudi iz političnih razlogov. Zadnji takšen primer so (bile) zahteve po izločitvi štirih ustavnih sodnikov, ki naj bi odločali o enem doslej najbolj spolitiziranih ustavnih sporov, tj. o presoji ustavnosti novele > Zakona o RTV Slovenija (ZRTVS-1).

V preteklih dneh je veliko razburjenja povzročila predlagana sprememba > Zakona o zavodih (ZZ). Sprememba opredeljuje razloge, na temelju katerih se lahko razreši direktor javnega zavoda. Ko sem zapisala ta stavek, sem pred samostalnik »razloge« zapisala pridevnik »jasne«, in tako hitro, kot sem ga zapisala, sem ga tudi pobrisala. Razlogi absolutno niso jasni in predvsem zadnji dve alineji dopuščata neizmerno domišljijo pristojnih organov.

Tokrat bom spregovorila o vsakdanu mnogih, ki se srečujejo in so žal pogosto celo odvisni od značajskih lastnosti »osebkov«, ker jim ti krojijo trenutek, uro, mesec, leto ali kar vse življenje. Gre za pisano množico; od partnerjev, sosedov, prijateljev, učiteljev, socialnih delavcev, prodajalcev, voznikov, negovalk, medicinskih sester, receptorjev, tajnic … Spol pri tem sploh ni pomemben. Seveda so mnogi s seznama povsem naključno izpuščeni, a še kako prisotni v našem vsakdanu, le prostora za omembo vseh bi zagotovo kmalu zmanjkalo.

Ko sem začela s svojimi prvimi poskusi pravnega pisanja v času, ko sem postala asistentka in mlada raziskovalka na katedri za kazensko pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani, sem naivno mislila, da bom v okviru svojega znanstvenoraziskovalnega dela lahko preučevala zgolj vprašanja, ki bodo meni zanimiva, oziroma da si bom sama določala, o čem, s katerega vidika, in najpomembneje, s katerega stališča bom pisala. Torej, katero stališče bom glede določenega vprašanja zavzela.

Kakorkoli že obrnemo, je jasno, zakaj je treba sovražni govor tudi kazenskopravno zamejiti. Zgodovina je namreč pokazala, da lahko tudi premišljeno ali nepremišljeno izrečene besede povzročijo hude posledice, še zlasti če so usmerjene proti določeni družbeni skupini. Najjasnejši je seveda primer sovraštva proti Judom, ki je svoj vrhunec (pogromi nad Judi nikakor niso bili nemški izum) dosegel v nemških koncentracijskih taboriščih pred in med drugo svetovno vojno.

O miru in pravu redko razmišljamo skupaj. Pravo deluje, ko je mir, in zato mir jemlje za nekaj samoumevnega. Če miru ni, pa tudi pravo molči. Inter arma enim silent leges. Prav zato je pojem miru v pravu izrazito teoretično podhranjen. Za mnoge je mir preprosto: mir. Javne razprave v zvezi z vojno v Ukrajini v zadnjih tednih pa vendarle dokazujejo, da stvari niso tako preproste. Pod semantično enako zvenečim izrazom »mir« se namreč lahko skrivajo precej različna razumevanja miru s prav tako precej razhajajočimi se pravnimi posledicami.

Prizadevati si, da bi invalidom zagotovili dostop do sodišč, da niso izključeni ali marginalizirani, je hkrati izpolnjujoče in frustrirajoče. Življenje s kakršnokoli invalidnostjo je izziv, s katerim se invalidi srečujemo vsakodnevno. Invalidnost se lahko zgodi vsakomur in se lahko pojavi zaradi dednosti, nesreče ali bolezni. Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI) v prvem odstavku 3. člena opredeljuje invalide kot osebe z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi in senzoričnimi okvarami ter motnjami v duševnem razvoju, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi. Invalidnost je stanje, ki vpliva na to, kako oseba hodi, govori, sliši, vidi in deluje v primerjavi z drugimi. Živeti zunaj izzivov invalidnosti pomeni živeti polno življenje in doseči zastavljene realne cilje, hkrati pa spregledati ovire, povezane z invalidnostjo.