Živimo v času, ko tehnologija o nas ve vedno več. Telefon ve, kje hodimo, spletni iskalnik, kaj nas zanima, družbena omrežja, pri katerih vsebinah se ustavimo, algoritmi pa iz naših preteklih odločitev sklepajo, kaj bomo verjetno storili jutri.
Umetna inteligenca zna v nekaj sekundah povzeti sodbo, analizirati dokument, pripraviti pravno besedilo, prevesti zapis ali odgovoriti na vprašanje, za katero smo še nedavno potrebovali precej časa. Vse več je podatkov o človeku, vse natančnejši je njegov digitalni profil in vse hitrejši odgovori. Ob tem pa se mi vedno znova postavlja preprosto vprašanje: ali človeka zato tudi bolje poznamo?
Sama tehnologije ne doživljam kot nasprotnika človeka. Prav nasprotno. Govorni komunikator je že leta moj glas. Omogoča mi, da predavam, opravljam poklic odvetnice in mediatorke, sodelujem v strokovnih razpravah ter povem misel, ki bi brez njega morda ostala neslišna. Iz lastne izkušnje zato vem, koliko svobode lahko tehnologija človeku omogoči. Vem pa tudi, da tehnologija sama po sebi ni vrednota. Vrednost dobi šele takrat, ko človeku odpira prostor za sodelovanje, odločanje, ustvarjanje in dostojanstveno življenje.
Morda prav zato danes toliko razmišljam o človeku, ki ga algoritem ne pozna. Algoritem lahko prepozna naše navade, primerja podatke, zazna vzorce in izračuna verjetnost nekega ravnanja. Toda človek ni samo to, kar je mogoče izmeriti. Ni diagnoza, opravilna številka sodnega spisa, rezultat testa, uporabniški profil ali statistična verjetnost. Za vsemi temi oznakami obstaja zgodba, ki je ne moremo razumeti, če človeka ne poslušamo in slišimo. Pravo ima veliko vlog in brez njih ne more delovati. Poznamo tožnika in toženca, oškodovanca in obdolženca, zakonca, otroka, potrošnika, delavca, invalidno osebo. Pravne kategorije nam pomagajo opredeliti položaj posameznika in uporabiti ustrezno pravno normo. Toda nevarno postane takrat, ko kategorijo zamenjamo za človeka.
Za opravilno številko sodnega spisa je lahko družina, ki je izgubila občutek varnosti. Za odločbo o invalidnosti je človek, ki želi nadaljevati delo in življenje, kakršnega je poznal. Za sporom glede varstva in vzgoje je otrok, ki si praviloma ne želi zmage enega od staršev, temveč mir med njima. Za prošnjo za prilagoditev delovnega mesta ni zahteva po privilegiju, temveč želja po enakopravnem sodelovanju. In za tišino ni nujno odsotnost misli. Včasih je samo človek, ki potrebuje nekoliko več časa, drugačen način komunikacije in sogovornika, ki je pripravljen počakati. To se v pravni praksi hitro izgubi, če postane najpomembnejša učinkovitost. Danes želimo hitrejše sodne postopke, hitrejše odločanje, manj administracije, več digitalnih storitev, več avtomatizacije. Sama v tem ne vidim nič slabega. Človeku nič ne koristi pravica, do katere pride deset let prepozno. Prav tako nima smisla, da za preprosto opravilo izpolnjujemo pet obrazcev in iste podatke večkrat posredujemo različnim institucijam. Digitalizacija lahko odstrani ogromno nepotrebnih ovir. Toda učinkovitost ne sme postati nova definicija pravičnosti. Najhitrejša odločitev ni nujno tudi najbolj pravična. Najcenejša rešitev ni vedno najboljša. Statistično najverjetnejši odgovor pa ni nujno pravi odgovor za človeka, ki sedi pred nami.
To zelo jasno vidim pri mediaciji. V mediacijski prostor ne prideta dva pravna položaja. Prideta dva človeka. Pogosto prineseta s seboj leta skupnega življenja, nerazumevanja, zamer, strahov, razočaranj in neizrečenih pričakovanj. Njuno zgodbo bi lahko opisali s podatki: starost, trajanje zakonske zveze, število otrok, višina dohodkov, premoženje, trajanje spora. Morda bi bilo mogoče iz podobnih primerov celo izračunati, kateri dogovor je statistično najverjetnejši. Pa še vedno ne bi vedeli, zakaj nekdo ob določeni besedi umolkne. Zakaj drugi vztraja pri stvari, ki ima skoraj zanemarljivo materialno vrednost, zanj pa predstavlja nekaj povsem drugega. Zakaj je neki stavek ostal boleč deset let. In predvsem ne bi vedeli, kaj človek potrebuje, da bi zmogel narediti prvi korak naprej. Tu se pravo sreča s človeško presojo, česar ni mogoče preprosto zapisati v zakonsko normo.
Podobno razmišljam v predavalnici. Umetna inteligenca lahko danes študentu hitro pojasni pravni institut, povzame sodno prakso in primerja različne pravne rešitve. Zaradi tega profesor ne postaja nepotreben. Njegova naloga se samo spreminja. Študenta prihodnosti ne bo dovolj naučiti, kako naj najde odgovor. Naučiti ga bo treba, katera vprašanja mora postaviti, preden odgovor sprejme. Pravnik prihodnosti bo imel na voljo več informacij, kot jih je imel katerikoli pravnik pred njim. Njegova največja vrednost zato ne bo več v količini podatkov, ki jih pozna, temveč v sposobnosti, da jih razume, kritično presodi in odgovorno uporabi.
Največja nevarnost umetne inteligence je v tem, da bomo ljudje začeli razmišljati kakor algoritmi, da bomo ljudi razvrstili, še preden jih bomo poslušali. Da bomo diagnozo videli pred človekom, konflikt pred odnosom, procesni položaj pred življenjsko zgodbo.
Pravo pozna človekovo dostojanstvo, sorazmernost, pravičnost, vestnost in poštenje, največjo korist otroka ter številna druga načela prav zato, ker človeka ni mogoče vedno razvrstiti v vnaprej pripravljene predalčke. Življenje ima preveč odtenkov. Okoliščine se razlikujejo. Ljudje se razlikujemo.
Naj umetna inteligenca išče sodno prakso. Naj analizira velike količine podatkov, prevaja, ureja dokumente in pomaga pri delu. Naj tehnologija človeku, ki nima svojega glasu, omogoči govoriti. Naj odstranjuje ovire. Naj pravniku prihrani rutinsko delo. Toda čas, ki ga bomo s tem pridobili, bi morali porabiti za tisto, česar tehnologija ne more narediti namesto nas. Za človeka. Za poslušanje. Za presojo. Za vprašanje, ki nima takojšnjega odgovora. Za dvom. Za sočutje. Za zavedanje, da nimamo vedno prav. Za pripravljenost počakati na človeka, ki svojo zgodbo pripoveduje počasneje, drugače ali na način, ki ga ni mogoče pretvoriti v nekaj vrstic podatkov.
Algoritem lahko o meni ve veliko. Lahko pozna moje delo, moje navade, moje besede in morda nekoč precej natančno predvidi tudi moje odločitve. Človek pa lahko naredi nekaj povsem preprostega in me vpraša: »Kako si?« in počaka, da mu povem.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
