Državotvornost in pravice dijaka, ki grozi z bombo

Razumljivo je, da je pod vplivom socialistične ureditve odpor do tega, da bi država/družba spet postala pomembnejša od pravic posameznika, velik. Izkušnja velike, tudi pravne, premoči države nad posameznikom je po drugi svetovni vojni narekovala sprejem več mednarodnih konvencij o varstvu človekovih pravic. Nemško obdobje nacionalsocializma (nacizma) je pokazalo, da posegi niso nujno zunaj prava, pač pa da se lahko zgradi tudi pravni sistem, ki vodi v zločinsko družbo.[1] Zakon o državljanstvu rajha (Reichsbürgergesetz)[2] in Zakon o zaščiti nemške krvi in nemške časti (Gesetz zum Schutze des deutschen Blutes und der deutschen Ehre)[3] sta očitna primera tega.

Zdelo se je popolno, pa vendar so na primer socialistične države to kaj rade spregledale predvsem v delu, ki se je nanašal na lastninsko pravico posameznikov. Skupnost in družbena lastnina sta imeli, na primer v jugoslovanski socialistični ureditvi, veliko prednost pred pravicami posameznika.[4] Z odcepitvijo Slovenije se je trend sodnih odločitev bistveno spremenil. Pravice posameznika so dobile prednost pred vsem drugim, še posebej je to prišlo do izraza, ko se je z uveljavitvijo Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) pojavila možnost ustavnih pritožb, kot nekakšnih »nadizrednih pravnih sredstev«, ki so omogočala intervencijo Ustavnega sodišča v konkretne sodne zadeve. Že v drugi ustavni pritožbi, vloženi po sprejetju zakona (Up-2/94), je Ustavno sodišče jasno začrtalo smer, da se je razmerje med državo in posameznikom močno spremenilo. Posameznikove pravice so pričele dobivati vse večji pomen v primerjavi s pravicami družbe/države.

Dobrih trideset let pozneje kaže, da lahko tako poudarjene pravice posameznika privedejo tudi do vse večjega vprašanja: kako daleč še? Se mora družba prilagoditi posamezniku ali se mora posameznik prilagoditi družbi, v kateri je?

K pisanju tega razmišljanja me je spodbudila nedavna objava sodbe Vrhovnega sodišča, X Ips 42/2025, s katero je to potrdilo sodbo Upravnega sodišča, I U 896/2024, da je sklep učiteljskega zbora o vzgojnem ukrepu izključitve iz šole nezakonit, ker glede na 56.a člen ZPSI-1 za obstoj ogrožanja ni odločilno, ali je storilec opravil dodatna pripravljalna dejanja, temveč ali vse navzven razvidne okoliščine konkretnega ravnanja, ob njihovi celoviti presoji, izkazujejo konkretno nevarnost za življenje ali zdravje. Pri tem je opisano dejansko stanje: »Da je ravnateljico 23. 1. 2024 poklicala mati ene od dijakinj ter povedala, da hčerke ne bo v šolo. V razredu namreč kroži načrt, po katerem naj bi mld. tožnik razstrelil šolo. Istega dne je ravnateljica načrt prejela preko mobilnega telefona ene od dijakinj. Začela je s preverjanjem dogodka. Mld. tožnik naj bi v mesecu oktobru 2023 v šoli narisal načrt napada na šolo oziroma na dijake in zaposlene šole z eksplozivnimi sredstvi (bombami). Skico - načrt je poimenoval "School shooting". V načrtu je natančno označil po njegovi oceni šibke točke v šoli oziroma točke, kjer bi eksplozivna sredstva (bombe) zaradi največje koncentracije dijakov v času odmorov dosegle največje število dijakov in zaposlenih oz. jih največ ubila, poškodovala, kar je pojasnil s posebno "Legendo".«

Opis dejanskega stanja precej spominja na primer mladoletnika, ki trenutno buri duhove v Avstriji,[5] le da je v avstrijskem primeru sodna odločitev drugačna. Mladoletnik je bil že dvakrat obsojen, problem pa je, da je bil nato hitro izpuščen in da ga mora sedaj nadzirati policija. Obsojen je bil, ker so pri njem zasegli skice, ki prikazujejo železniško postajo Westbahnhof in paličaste možice z mačetami in mitraljezi, ki ubijajo mimoidoče in policiste, ter navodila za bombo, v kleti pa so našli aluminijaste cevi, noge mize, lepilni trak in zastavo z islamsko veroizpovedjo ter posnetek, na katerem zamaskiran poveličuje mučeništvo in napade, v pogovoru s sojetnikom pa naj bi pozneje izjavil, da mora ubiti kristjane, da bi prišel v raj.[6]

Zakaj to izpostavljam? Zato ker je formalno gledano odločitev slovenskega sodišča v skladu z določbo 56.a člena ZPSI-1. Ta zakonska določba namreč predpisuje, da se dijaka sme izključiti iz šole le zaradi ogrožanja svojega življenja ali zdravja oziroma življenja ali zdravja drugih, ki ima ali bi lahko imelo za posledico težjo telesno poškodbo oziroma težje duševne motnje. Pojem »ogrožanja, ki bi lahko imelo za posledico težjo telesno poškodbo« je mogoče razlagati na več načinov. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče: »Revidentka zmotno izhaja iz stališča, da za obstoj nevarnosti zadošča že ravnanje, ki pri drugih vzbudi občutek ogroženosti oziroma bojazen, da bi lahko privedlo do škodljivih posledic. Ker zakon kot varovano dobrino določa življenje in zdravje, zgolj povzročitev strahu ali občutka ogroženosti ne more avtomatično pomeniti, da je bila ta dobrina že ogrožena. Občutek ogroženosti namreč ne more nadomestiti presoje, ali je obstajala konkretna nevarnost za življenje ali zdravje. Če bi zakonodajalec želel kot kršitev opredeliti že povzročitev občutka ogroženosti, bi moral to izrecno določiti, česar besedilo prve alineje 56.a člena ZPSI-1 ne vsebuje. Odločilna je zato presoja, ali ugotovljene okoliščine konkretnega primera izkazujejo takšno nevarnost.«[7]

Revidentka, se pravi šola, je torej postavljena v brezizhoden položaj. Sama grožnja za izključitev ni dovolj, saj mora šola dokazati, da je mladoletnik začel vsaj še s pripravljalnimi dejanji, ki izkazujejo konkretno nevarnost za življenje ali zdravje. Seveda šola nima možnosti, da bi preiskala prostore, v katerih živi ta dijak, niti nima možnosti, da bi sledila njegovim objavam ali nakupom. Še celo zaslišati ne sme nikogar. Na eni strani je tako pravica tega dijaka, da grozi, na drugi strani je množica dijakov, ki so prisiljeni, da si delijo šolske prostore z njim, in pri tem čutijo strah, šola pa naj bi jim zagotovila varen prostor za učenje in vzgojo.

Lahko bi zamahnili z roko in rekli, da so dijaške grožnje le prazne grožnje. Žal temu ni tako. Strah ni le teoretičen niti ga ni mogoče racionalizirati s tem, da se množični poboji dogajajo le v šolah v ZDA.[8] Dogajajo se tudi okoli nas. Leta 2023 je na šoli v Srbiji mladoletnik ubil 10 ljudi.[9] Leta 2025 je v Gradcu v Avstriji v srednjo šolo vstopil 21-letnik in ubil 11 ljudi. V ZDA ugotavljajo, da se je v vsaj 80 % primerov že vnaprej vedelo, da posameznik načrtuje napad, pa osebe, ki so to vedele, niso ustrezno reagirale, nadalje, da gre pogosto za posameznike, ki so bili deležni medvrstniškega nasilja (bullying), da so izolirani od sošolcev ...[10]

Zakaj je torej pravica sošolcev do izobraževanja v varnem okolju in brez strahu manjša od pravice dijaka, ki grozi z bombnim napadom? Je temu tako, ker je zakon tak ali ker je sodna razlaga zakona takšna?

Zagotovo ima vsak dijak, tudi dijak, ki grozi z napadom, pravico do izobraževanja. Neupravičena izključitev to pravico odvzame. Vendar pa se v prvem stavku nekako spregleda, da ima pravico do izobraževanja vsak dijak, ne le dijak, ki grozi z napadom. Drugi dijaki imajo, čeprav se osredotočamo na dijaka, ki grozi z napadom, vseeno pravico do izobraževanja v varnem okolju.

So torej sošolci dolžni živeti v strahu, ker je pravica enega dijaka večja od njihove pravice? Šola je med drugim tudi vzgojna ustanova, vendar pa je pretirana zahteva, da mora biti šola tudi terapevtska ustanova, ki bo zagotavljala regulacijo čustev posameznega dijaka in s tem zmanjševala možnost, da bo njegova grožnja postala dejanje. Nobenega razloga ni, da bi morali šolski delavci in tudi sošolci prevzeti vlogo psihoterapevta, socialnega delavca, psihiatra, policista … Šolski delavci za to niso niti usposobljeni niti ni videti razloga, zakaj bi sploh morali prevzeti takšno breme. Še manj razlogov pa je, da bi morali to breme prevzeti sošolci. To je naloga staršev kot primarnih skrbnikov, če pa starši te vloge ne zmorejo ali nočejo opraviti, naloga strokovnih služb. Zagotovo pa to ni naloga šole in dijakov.

Zakaj torej drzna trditev, da sodišče ni državotvorno in daljši zgodovinski uvod? Zato, ker bi rad z njim ponazoril, da smo verjetno v fazi, ko je pravosodje iz skrajne pozicije prednosti države/družbe pred posameznikom zanihalo v skrajno pozicijo prednosti posameznika pred državo/družbo. Zgovorna ponazoritev tega je tudi zadnji odmevni primer izločitve dokazov v kazenskem postopku glede umora Satka Zovka.[11]

Vsekakor bi bilo pričakovati, da bo sodišče pri odločanju preseglo ozek okvir in opravilo tehtanje pravic, ki so v očitni koliziji. Na eni strani tehtnice torej pravice dijaka, ki grozi z napadom, in na drugi strani tehtnice pravice delavcev šole in dijakov do varnega delovnega in učnega okolja.

Primer odločitve glede izključitve dijaka pokaže manjko tega. Kot da Vrhovno sodišče nekako sploh ni zaznalo nuje, da bi opravilo to tehtanje, pač pa se je ukvarjalo izključno s pravicami dijaka, ki grozi. Drugi del tehtnice je odpravljen zgolj z utemeljitvijo: »Dejstvo, da je bila skica pozneje razširjena in je zaradi nje prišlo do občutka ogroženosti, na navedeno presojo ne vpliva. Zgolj občutek ogroženosti namreč ne pomeni ogrožanja življenja ali zdravja v smislu prve alineje prvega odstavka 56.a člena ZPSI-1. Ravnanje tožnika je bilo sicer neprimerno, vendar bi terjalo ustrezno vzgojno ukrepanje šole in ne izpostavljanje njega kot učenca najtežjim sankcijam, ki so se tudi sicer izkazale kot pravno neutemeljene.«[12]

Čeprav je težje in mnogo bolj zahtevno, bi bilo pričakovati precej bolj poglobljeno tehtanje med pravicami enega dijaka in pravicami vseh drugih dijakov in zaposlenih ter tudi odgovor na vprašanje, zakaj bi vsi drugi morali živeti v strahu. Če bi sodišče tudi to postavilo na tehtnico, bi morda moralo narediti tudi korak naprej in si zastaviti vprašanje ustavnosti odločitve, da za obstoj ogrožanja ni odločilno, ali je storilec opravil dodatna pripravljalna dejanja, temveč ali vse navzven razvidne okoliščine konkretnega ravnanja, ob njihovi celoviti presoji, izkazujejo konkretno nevarnost za življenje ali zdravje. Morda bi ob tem zaznalo tudi nujo, da postopek prekine in vloži zahtevo za oceno ustavnosti zakona, če zakon res narekuje, da je edina mogoča odločitev ta, da je izključitev dijaka nezakonita. Če k temu dodamo še vprašanje izpodkopavanja že tako krhke avtonomije šole, bi bilo to tehtanje še toliko bolj nujno.

V ZDA problem pobojev v šolah rešujejo tako, da ima vsak pravico do nošnje orožja in s tem zagotavljanja lastne varnosti. V kakšni drugi državi ima skupnost takšno prednost pred posameznikom, da je to celo del filozofije in religije. Kam gremo v Sloveniji?

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.