Danes o temi, ki je že dolgo iskala črke, najprej na mojem, potem pa tudi na vašem zaslonu: ali pravice brez dolžnosti sploh lahko obstajajo in obratno, ali lahko zahtevamo pravice, če nimamo dolžnosti?
Kaj je pravica? Ne, po tej poti sploh ne bom šla. Pravic je vsaj toliko, kot je čutečih bitij na svetu. Nekatere poznamo že dolgo, na nekatere se šele privajamo. Pravice so se skozi človeško zgodovino spreminjale, včasih nasilno – v revolucijah, včasih v mehkih prehodih – demokratično. No, seveda niti vse revolucionarne niti vse demokratične spremembe niso bile samo eno ali drugo. Šele zgodovinski pogled nazaj je pokazal, da je šlo večinoma za preplet enega in drugega, pa če je bilo to pripoznano ali ne. Nemogoče je tudi enoznačno zapisati, da so bile spremembe domišljene, da so nosilci predvideli (predvsem negativne) posledice in imeli odgovore, ko so se te neizbežno pokazale. Pozitivne posledice so bile pričakovane in želene, zato se z njimi nihče sploh ni ukvarjal.
Spoznanja in dognanja strokovnjakov in raziskovalcev so dodatno odstrla tančico skrivnostnosti sprememb, za nekatere spremembe pa verjetno nikoli ne bomo vedeli: zakaj, kako in kdo. Govorim seveda o spremembah družbenih ustrojev v celoti ali vsaj posameznih (ekonomsko ali številčno) močnih družbenih slojev. Od ameriške do francoske revolucije pa vse do ustavno podprtih sprememb predvsem na vzhodnem delu evropskega kontinenta v prejšnjem stoletju lahko govorimo o ključnih zgodovinskih trenutkih, ko je spremembo podprla celotna družba ali pa vsaj njen pretežni del.
Spremembe so se najprej odrazile na najvišjih ravneh oblasti – sprememba ureditve družbe (države?) je zahtevala nove ljudi, ki so idejo, zaradi katere so sploh »vžgali zažigalno vrvico«, ponesli naprej in jo bolj ali manj uspešno realizirali v dejanskem svetu. Dostikrat slišimo, predvsem v povezavi s socialističnimi in komunističnimi ureditvami, da je šlo v bistvu za družbeni eksperiment, v katerem so bili namesto miši poskusni zajčki pač državljani.
Lakmusov papir pravic ne morejo biti uveljavljene in splošno preskrbljene družbene skupine – zdravi, zaposleni, poročeni … Ali pravice obstajajo samo na papirju ali se je nanje (in na državo) dejansko mogoče zanesti, pokaže življenje obrobnih skupin ljudi. Pa ne obrobnih v tistem slabšalnem smislu, izraz uporabljam zgolj za ponazoritev odmika od t. i. mainstreama.
Morda ste zdaj pričakovali kakšno udarno populistično skupino, ki naj bi ji bile kršene ustavno zagotovljene pravice. Ne bo šlo. Svoj lakmusov papir bom preverila na zgodovinskem pregledu skupine, ki ji danes ne posvečamo nobene pozornosti, saj je tako splošno sprejeta, da se je pravzaprav v celoti zlila s preostalo populacijo. Otroci, rojeni izven zakona. Naj pojasnim: nikoli niso bili »postavljeni izven zakona«, pravni red jih je pripoznal. Oznaka se je vezala na status njihovih staršev – ali so bili skladno z normami (pozneje predvsem cerkvenimi) v življenjski skupnosti, tj. zakonu, kot ga je družbeni red zahteval ali pričakoval.
V starem Rimu, katerega pravni sistem je še danes izhodišče izobraževanja vsakega pravnika, je imel nad družino absolutno oblast oče. Nezakonski otroci niso imeli nobenih pravic, (pravno) povezani so bili le z materino družino. Njihov položaj je bil v srednjem veku še veliko slabši, saj je zaradi cerkve in njenih »uradnikov« prevladala stigma, da so takšni otroci sad greha. Že z izbiro krstnih imen (Polikarp, Gal, Gaber, Mohor – znana iz slovenske literature), ki je odstopala od tradicije izbire po imenih svetnikov (god), so jih zaznamovali za vse življenje, česar se seveda niso mogli otresti pravzaprav nikoli. Izjeme so bili le nezakonski otroci kraljevih in plemiških očetov (rojeni »na napačni strani odeje«, angl. born on the wrong side of the blanket).
V slovenskem prostoru (tedanje avstrijske monarhije) je veliko spremembo prinesla leta 1812 uveljavitev Občega državljanskega zakonika (ODZ). Očete nezakonskih otrok je zavezoval k plačilu preživnine, ki jo je lahko mati uveljavljala tudi na sodišču. Tudi v tem obdobju so bili otroci pravno vezani le na materino družino, po očetu niso mogli dedovati. Povečanje števila nezakonskih otrok v fevdalnem času gre pripisati tudi dejstvu, da se pripadniki najnižjih slojev niso smeli poročiti, če niso izkazali, da imajo dovolj premoženja ali stalnih dohodkov, da bodo lahko skrbeli za svojo družino. Država (s pomočjo ali podporo cerkve) je namreč skušala preprečiti, da bi otroci revnih družin postali breme občinskih blagajn.
Zveni znano? Kakor koli že obračamo – nezakonski status ni bil posledica biološkega trenutka, vedno je šlo za ekonomski interes. Rdeča nit opredelitve določenih družbenih skupin na koncu vedno pripelje do vladarja sveta. Tudi to zveni znano?
Seveda izraza »otroci, rojeni izven zakonske zveze« ni mogoče kar »copy-paste« zamenjati s kakšno drugo današnjo obrobno skupino. Razumevanje njihove izpostavljenosti in ranljivosti je pridobitev sodobnega in znanstvenega razmišljanja, zato bi bilo dobro, če bi ga tudi dnevna politika prepoznala kot nekaj trajnejšega in zgodovinsko obstojnega. Odgovorna družbena elita (ne samo politična) mora pri reševanju trenutnih družbenih vprašanj v enačbo vključiti tudi vse tiste, za katere že 14. člen Ustave pravi: »V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.«
V kakšnem položaju bi bili otroci, rojeni izven zakonske zveze, če bi o tem odločali na referendumu? Pred nami je 11. oktobra superreferendumska nedelja in še kakšna zraven se bo našla. In čeprav se formalno dva dotikata pravic manjšega števila upravičencev (socialno ogroženih in tujcev), pa tudi pri drugih dveh ne gre pozabiti, če drugega ne, na njun dolgoročni vpliv na razvoj in napredek celotne družbe.
Da ne ostanem dolžna celotne informacije – za zaključek: zgodovinska sprememba v pravnem položaju nezakonskih otrok je prišla šele po drugi svetovni vojni, ko je Ustava FLRJ leta 1946 njihov položaj popolnoma izenačila z zakonskimi. Leta 1976 je Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) opustil izraz »nezakonski«, zato je sedaj uveljavljen sodoben in nevtralen izraz »otrok, rojen izven zakonske zveze«. Kot zanimivost pa še tole: danes je v Sloveniji kar 58 odstotkov otrok rojenih staršem, ki niso poročeni. Nekoč marginalna skupinica je očitno prevzela štafetno palico.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
