Začenja se novo študijsko leto in tudi sama se ponovno pripravljam na predavanja. Čeprav predavam že vrsto let, so zadnja leta moje priprave precej drugačne, kot so bile nekoč. Včasih sem pripravila vsebino, predstavitev in pravne primere, o katerih sem želela govoriti, potem pa sem stopila pred študente in predavala. Veliko je nastajalo sproti. Če sem videla, da nekaj ni dovolj jasno, sem razložila drugače, dodala primer, se ustavila ob vprašanju študenta ali pa nas je razprava odpeljala nekoliko stran od načrtovanega. Danes je vse to še vedno del mojih predavanj, le pot do izgovorjene besede je drugačna.
Človek o svojem glasu praviloma ne razmišlja. Tudi sama nisem. Bil je nekaj samoumevnega. Kot pravnica in profesorica sem bila ves čas povezana z besedami, s predavanji, sestanki, pogovori s strankami, konferencami, nastopi ter razpravami s kolegi in študenti. Besede so bile moje vsakodnevno delovno orodje. Potem pa sem se znašla v položaju, ko sem še vedno natančno vedela, kaj želim povedati, vendar tega nisem mogla več izgovoriti.
Danes uporabljam komunikator Tobii Dynavox. Besedilo napišem, komunikator ga izgovori. Na prvi pogled se zdi rešitev preprosta: če sama ne morem govoriti, govori tehnologija. V resnici pa se je bilo treba takšnega načina komunikacije naučiti in mu postopoma prilagoditi tudi način dela. Največja sprememba se pokaže prav pri predavanjih. Ko imaš svoj glas, lahko veliko poveš spontano. Misel se ti porodi med govorjenjem, spremeniš stavek, nekaj dodaš, preskočiš ali se odzoveš na izraz na obrazih študentov. S komunikatorjem moram več razmišljati vnaprej. Pripravim posamezne dele predavanja, premislim prehode med njimi in si zapišem tisto, za kar vem, da želim posebej poudariti.
Seveda pa nobenega predavanja ni mogoče pripraviti do zadnje besede in tega si niti ne želim. Prav v nepredvidljivosti je namreč del njegovega smisla: študent postavi vprašanje, ki ga nisem pričakovala, razvije se razprava ali pa se pri določeni temi zadržimo dlje, kot sem načrtovala. V takšnih trenutkih odgovor napišem sproti, kar pomeni, da se običajni ritem predavanja za nekaj trenutkov upočasni. Sprva me je ta tišina motila. Pri predavanju smo vajeni tekočega ritma: vprašanju skoraj takoj sledi odgovor, ena misel se nadaljuje v drugo in vsak premor se lahko zazdi predolg. Sama tega ritma ne morem vedno ohraniti, saj potrebujem nekaj časa, da odgovor oblikujem in napišem. Sčasoma pa sem te trenutke začela doživljati drugače. Spoznala sem, da tišina ni nujno praznina, ki jo moramo čim prej zapolniti. Nekaj sekund tišine tako predavanju ne odvzame njegove živosti, ampak mu lahko doda drugačen, morda celo bolj premišljen ritem. Prav zato se mi ob komunikatorju pogosto vrača beseda potrpežljivost. Ne samo potrpežljivost drugih do mene, ampak potrpežljivost kot nekaj, kar v naših odnosih na splošno nekoliko izgubljamo. Hitro pišemo, hitro odgovarjamo, med pogovorom že pogledamo telefon, drugega pa pogosto prekinemo, še preden je povedal do konca. Pri komunikatorju to ne gre. Človek na drugi strani mora počakati.
Študenti so se tega načina komunikacije navadili. Komunikator ni postal ovira, zaradi katere ne bi mogli govoriti o zahtevnih pravnih vprašanjih. Še vedno lahko vprašam, študenti odgovorijo in nadaljujem. Še vedno se lahko ne strinjamo, skupaj iščemo argumente za različne pravne rešitve in se sprašujemo, zakaj je določena rešitev bolj prepričljiva od druge. Ritem je nekoliko drugačen, vsebina pa zaradi tega ni nič manj zahtevna.
Morda sem prav zaradi izgube glasu začela razmišljati tudi o tem, kaj pomeni dobro predavati. Dolgo sem, verjetno tako kot mnogi profesorji, največ pozornosti namenjala temu, kaj bom povedala. Danes se pogosteje vprašam tudi, kaj bodo študenti odnesli iz predavalnice. Pri pravu je to še posebej pomembno. Študentom lahko razložimo zakonsko določbo, sodbo ali pravni institut, toda pravo se ne konča pri poznavanju pravil. Naučiti se morajo argumentirati, povezovati, dvomiti, iskati razloge za določeno rešitev in predvsem razumeti, kakšne posledice ima pravo za konkretnega človeka. Profesor jim ne more dati vseh odgovorov, lahko pa jih nauči postavljati dobra vprašanja.
Obenem sem postala bolj pozorna na to, kdo v predavalnici pride do besede. Nekateri študenti dvignejo roko takoj, drugi potrebujejo nekaj časa, tretji bodo vprašali šele po predavanju, ker pred drugimi ne želijo govoriti. Če sam potrebuješ več časa, da nekaj poveš, nekoliko lažje razumeš tudi človeka, ki svojega odgovora ne izstreli v prvi sekundi. Morda je prav v tem ena od nepričakovanih lekcij, ki mi jih je prinesla izguba govora: poslušanje ni samo čakanje, da drugi neha govoriti, ampak pripravljenost dati mu prostor, da pove na svoj način. Tehnologija mi je omogočila, da sem kljub velikim telesnim omejitvam ostala poklicno aktivna. Podporne komunikacijske tehnologije lahko človeku omogočijo nadaljevanje poklicnega dela tudi takrat, ko običajni govor ni več mogoč. Toda po vseh teh letih uporabe komunikatorja bi temu dodala nekaj, česar nobena naprava ne more zagotoviti: tehnologija zares deluje šele, ko jo ljudje sprejmejo v odnos. To se mi zdi pomembno tudi za študente prava. Nekoč bodo sodniki, odvetniki, pravniki v podjetjih, javni upravi ali drugje in srečevali bodo zelo različne ljudi. Nekdo bo govoril drugače, nekdo bo težko razumel pravni jezik, nekdo bo potreboval več časa, nekdo zaradi invalidnosti ne bo mogel komunicirati na način, ki ga okolje pričakuje. Takrat ne bo pomembno samo, koliko členov zakona poznajo, ampak tudi, ali bodo pred seboj še vedno videli človeka.
Ko se bodo v prihodnjih dneh odprla vrata predavalnic, bo moj komunikator spet stal pred menoj. Kdaj bo treba na odgovor počakati kakšno sekundo več, kdaj bom morala kaj napisati sproti in kdaj tudi tehnologija ne bo delovala tako, kot bi si želela.
Predavanje se ne začne z glasom profesorja, temveč v trenutku, ko imamo drug drugemu kaj povedati in smo pripravljeni drug drugega tudi slišati.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
