Ta prekleti zamik kazalca… (1. del)

No, v 80. letih prejšnjega stoletja (l. 1983) pa nas je za spomladansko uro vse prikrajšal – in nas še vedno vsako leto prikrajša – eden izmed varčevalnih ukrepov »za pobijanje« resne dolžniške (in z njo povezane gospodarske) krize v nekdaj skupni državi. Krize torej, ki (očitno) še vedno traja. Naslednjič, ko se boste ob obisku sorodnika bolj resnih (in vse manj rosnih) let z očitnim obupom in precejšnjo naveličanostjo vnovič kislo nasmehnili ob njegovi ponovni omembi sistema »par-nepar«, se le spomnite, da morda danes pravica do točenja goriva res ni več vezana na zadnjo števko na registrski, pa zato še vedno spomladi spimo uro manj, jeseni pa eno več. Ker lahko.

Skratka, s prvim majem (in koncem septembra) l. 1916 smo bili tudi mi Slovenci kot eni prvih v Evropi in svetu podvrženi prisilnemu spreminjanju pravkar le stežka ustaljenih novih šeg in navad. Slovenski slehernik se je namreč po nekako dveh desetletjih (od recimo oktobra 1891 dalje) komaj sprijaznil s konceptom, da tako lokomotiva, pošta kot tudi velevažni brzojav v celotni monarhiji operirajo po splošni eksaktno odmerjeni šabloni (tj. uniformiranem času Srednje Evrope ali CET). Skratka, da je z vidika precizne odmere časa bilo sedaj širom dvojne monarhije popolnoma vseeno, kdaj je bilo v tebi domačem kraju sonce na nebu najvišje, to ne šteje, šteje samo splošno odmerjena urna postavka na železniški uri, ki ti pove, kdaj poldne je in kdaj ni (več).

Čeprav, roko na srce, to za nas Slovence še vedno ni in tudi nikoli ni bil kak večji (operativni) izziv, saj naše ozemlje praktično na polovici preči 15. poldnevnik (smer Dravograd – Zagorje ob Savi – Trebnje itn.), ta pa je, kot je znano, osnova za odmero CET. To pomeni, da razlike med točnim lokalnim časom in CET še na naših bolj skrajnih koncih nikoli ne presegajo šestih minut. Če je namreč po CET poldan, je v Kopru do poldneva po soncu še pet minut, v Lendavi pa je (enako kot na Dunaju) po lokalnem času že dobrih pet čez. No, v Budimpešti je ob isti »uri« po domače 12.16, v Lvovu (Lemberg, svojčas prestolnica avstrijske kronovine Galicije) pa bi bilo, če bi se tam seveda še dandanes obdržal CET, po soncu kar 36 minut več.

A vlakovne kompozicije, to poglavitno gibalo blagovnega prometa, s tem pa tudi motivator in gonilo zgodnjega kapitalizma pri nas zlasti v 19. in ob začetku 20. stoletja, morajo biti (čim bolj) točne. Od tod tudi še danes uveljavljeno reklo »Čas je vendarle denar«, kaj ne. In prav to splošno znano dejstvo je bilo tudi temeljni povod za (prvo) oblastno uveljavitev poletnega časa pri nas. Ne pozabite namreč, treba je bilo štediti. V tretjem, za našo takratno vojsko spet nič kaj obetavnem letu vojne, se je že tako ves čas prisotno pomanjkanje samo še poglobilo, in to tudi, kar se tiče razpoložljivega kuriva. Konec koncev, to so bili časi, ko je bilo naše časopisje polno tudi takšnih razmišljanj oziroma modrih »namigov«:[1]

Po listih kroži priporočilo, naj si ljudje, ki nimajo premoga, pomagajo z briketi iz papirja. Te lahko sami pripravijo: papirnate odpadke je namočiti v vodi in jih potem dobro zmečkati ter stisniti. Kadar so posušeni in trdi kakor kamen, jih je položiti na žerjavico in tam tle in zgore kakor premog.

Če je to res, nastane šele vprašanje, kje naj [v teh skromnih časih] ljudje sploh dobe dovolj starega papirja?

In kako je pri nas tedaj potekala javna razprava o tem pomembnem vprašanju? Presenetljivo, navkljub vojnim razmeram in vseprisotni cenzuri niti ni bila čisto brez presežkov. Sedaj, sam tempo je sicer narekovalo dejstvo, da so naši tedanji zavezniki s severa že 6. aprila istega leta uradno sklenili, da bodo od maja do vključno septembra uro manj v senci in s tem hkrati tudi več na soncu, vse našteto seveda zaradi nižjih stroškov in s tem tudi čim bolj usklajene vojne logistike na železni cesti. In tako se je, še preden so se naše domače oblasti lahko dokončno zganile, v slovenskem časopisju že pojavil kak takšen inserat, neredko naslovljen »Nov« ali pa »Poletni čas«, v katerem so se temu umetnemu pojavu pripisovale tudi še kakšne druge čednosti:[2]

(…) Kakšen je namen? Dvojen; zdravstven in denaren. Navajeni smo pozimi in poleti spati do eneiniste ure, delo naše se prične ob šestih, sedmih ali osmih, vedno enako. Koliko časa izgubimo na ta način poleti, koliko svetlobe in s tem koliko zdravja! Z novim časom pa bo cela srednja Evropa pridobila zjutraj uro svetlobe za delo. Ker bo to le poleti, ne bo treba nobene luči, nobenih stroškov. Kaj pa zvečer? Delavec, ki je delal dosedaj do šestih, bo odslej samo do petih, zopet bo prihranil čas zase in za svoje zdravje. Podjetja, ki so zapirala svoje prostore ob desetih, jih bodo sedaj ob devetih, namesto ob eni že ob polnoči. Seveda pa bo ura naša kazala deset oziroma eno, ker bo ves čas premaknjen. Koliko se bo prihranilo na luči. Za Nemčijo so izračunali v peterih poletnih mesecih 130 milijonov kron, za nas 100 milijonov prihranka.[3] (…)

Največ pomislekov so imeli zaradi voznih redov na železnicah; a pruski železniški minister je že izjavil, da bo tudi to šlo brez posebnih težkoč, zlasti še, ker stopi 1. maja drug vozni red v veljavo in ker potujočega civilnega občinstva sedaj [v vojni] itak ni veliko. (…) Gotovo bo nova naredba povzročila sila veliko zmešnjav in nerodnosti. Duševno počasni ljudje bodo zabavljali, gibni se bodo pa z veseljem oprijeli. (…) Splošno bo pa res dobro in le z veseljem moramo pozdraviti novo naredbo. Dobro bo za zdravje, dobro za – žep.

Najti je bilo mogoče tudi tak, bolj meditativen prispevek v smislu, da je od (de facto) uvedbe CET v dvojni monarhiji in temu prirejenih časovnih pasov drugod čas itak zgolj na dobrih šegah, običajih in navadah utemeljena iluzija, kar pomeni, da njegov zamik sedaj še za eno uro gor ali dol niti ni nič takšnega, kaj šele prelomnega. No, seveda sedaj, ko ur že itak prav bogokletno več ne sukamo po soncu, mar ne:[4]

Kakor je čas preprostemu človeku nekaj popolnoma enostavnega in sam ob sebi umljivega, tako težko nalogo zastavlja čas astronomu, ki ga mora precizno določevati in meriti, tako nedostopen in neumljiv ostane filozofu, ki ga premišlja in išče njegovega bistva. (…) Sončne ure nas pozdravljajo edino še kot relikvije iz stare dobe po cerkvenih stenah in starodavnih gradovih.

Emancipiralo pa se je od sonca tudi človeško življenje. Nepokvarjenemu prirodnemu človeku je bilo in je tudi še dandanes sonce vodnik njega življenja. S prvim sončnim žarkom na delo, z večernim mrakom k počitku! Kulturni človek pa si je ustvaril z elektriko in plinom svoj umeten dan sredi trde noči. Posebno po velikih mestih se odigrava življenje v vedno večjem nasprotstvu s potekom sonca. Vedno globlje v noč in vedno dalje iz dopoldneva se premika delo današnje dobe. Kako nesimetrično porazdeljen je naš delavni dnevni čas z ozirom na sončni poldan. (…)

Nameravana korektura v tem oziru zasluži brezdvomno polno priznanje. Vi vsi pa, ki jadikujete, da boste morali vstajati ob 7. mesto ob 8., da boste morali v urad ob 8. mesto ob 9., spomnite se, da tudi doslej niste vstajali ob 8. in hodili v urad ob 9., saj se tudi danes veljavni čas, ne ujema več s sončnim časom.

No, se pa je našel tudi kak naš žurnalist, ki je kar »direkt« povedal ono, kar smo si vsi mislili:[5] (…) Seveda bodo morali tudi »bratci veseli, vsi« za eno uro prej v postelj, kar jim ne bo prav nič škodovalo…

In tako je bil 22. aprila, tj. malenkost več kot teden pred njegovim dejanskim udejanjenjem, v državnem [uradnem listu] avstrijskega dela monarhije tudi v slovenščini objavljen ukaz vlade, s katerim se za leto 1916 nepreklicno (do dejanskega preklica s potekom časa) uvaja poletni »vozni red«, in sicer od 1. maja do (vključno) 30. septembra.[6] To dejstvo je bilo marsikje sprejeto tudi s precej izdatnim ščepcem (od vojne vse bolj izmučenega) ravnodušja, morda celo izdatne naveličanosti, kot recimo:[7]

(…) Vsaka človeška naredba ima svojo [sic!] sončno in senčno stran. Gotovo bo splošno novi čas mnogo koristil, drugače bi ga vlada ne bila zapovedala. Nekateri, ki že ob zgodnji uri začenjajo svoj posel, tožijo, da jim je novi čas vzel eno uro počitka. Drugi ugibajo, kako bi po novem času uredili svoj dnevni red. Mnogi se vesele daljših prostih večerov. Mislim, da novi čas ne bo prinesel nobene nesreče. Kakor dosedaj, tako se bomo tudi od 1. maja naprej ravnali po uri. Vstajali bomo ob navadni uri; ko bo zvonilo poldne, se bomo vsedli k obedu, in ko se nam oči ne bodo hotele več odpirati, bomo šli pač – spat.

Vseeno pa je bilo kljub vsem že izpostavljenim, recimo temu, »prednostim« tudi med našim ljudstvom čutiti nezanemarljivo olajšanje, ko je bilo zaukazanega poletnega časa za nas Slovence (že prvič) zares konec:[8] (…) V noči od 30. septembra na 1. oktobra bodo ob 1. ponoči vse ure pomaknjene nazaj na 12. uro. Občinstvo bo tega gotovo veselo.

A ta v praksi zelo občuten odmik od »resničnega« časa na Slovenskem se vsaj v času njegove prve uvedbe med prvo (svetovno) vojno nekako nikakor ni »prijel«, sploh seveda pri navadnem sleherniku. In bolj ko se je njegov položaj tudi v zaledju bojnih operacij poslabševal, vse bolj glasno in iskreno je bilo njegovo negodovanje in nezadovoljstvo, in to tudi nad vsakokratno oblastno uvedbo tega »presnetega« novega časa. Ne pozabimo, da je šlo pri tem za varčevalni ukrep, ki pa ni bil stalne narave in se je na letni ravni obnavljal na podlagi posebnega ukaza dunajske vlade, objavljenega v vseh uradnih listih kronovin. In žal se je nato ta precej vihrav ples kazalcev ponavljal še v obeh preostalih letih te grozne vojne, o čemer več naslednjič. Kot seveda tudi o dejstvu, da je prav v Ljubljani vendarle obstajala vsaj ena javno izobešena (in celo referenčna) ura, ki se je temu oblastnemu zamiku že od samega začetka prav trmasto in vztrajno upirala. Mar celo – protestirala? A o natančnih razlogih za to več in bolj podrobno v zaključku te zgodbe, ki bo na sporedu v moji novembrski kolumni.

Ko se bomo končno tudi mi spet umestili v »pravi« čas, mar ne…

***

Občutki glede prvih premikov ure niso bili nujno benevolentni (blago rečeno) niti v deželi, ki je prva uvedla to novo štetje ur, tj. v Nemčiji, kjer se je tako med notice, ki so ušle vojnemu absolutizmu, vseeno prikradla tudi kakšna takšna vest:[9]

Poletni čas na Bavarskem.

Tudi Nemčija je uvedla poletni čas. Naredba določa poletni čas za celo državo. A na Bavarskem ž njo niso povsod zadovoljni. Tako so v Astenu kratko malo sklenili, da se ne udajo naredbi in da ohranijo stari čas ter so poletni čas proglasili za »Verrückte Zeit!« [tj. »Nori čas(i)!«].

Listi opozarjajo, da lahko uporabi vlada proti občinam, ki bi se ne uklonile, pomočke, ki jih ji daje zakon o nadzorovanju občin.

Skratka, če z novim urnikom ni šlo zlepa, je šlo ponekod tudi zgrda. V vojnih razmerah morda celo z vojaško (pri)silo? Ali zgolj nje grožnjo? Kdo bi sedaj to res točno vedel, kaj ne…

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.