Evropska unija je kot nekakšna pravljična utvara, ki je pozabila, da je nastala iz pepela druge svetovne vojne, bolj zaradi tega, ker si ni upala nasprotovati Marshallovemu planu, kot iz lastne želje, da bi se tako zelo različne države povezale v novo zvezo, ki danes od daleč spominja na zvezno državo, čeprav to ni. Evropa je bila že v času generala Georga C. Marshalla poslušna in prestrašena in zdi se, da je tako ostalo vse do danes.
Drznil si bom napisati, da elita Evropske unije spominja na fevdalno aristokracijo v času industrijske revolucije. Nekako sama sebi poskuša dati veljavo, čeprav je ni izvolil nihče in skoraj nihče ne ve povedati niti imen najvišjih predstavnikov, kaj šele, da bi kdo vedel, na podlagi katerih zaslug in predvsem na podlagi kakšnih programov dela so bili izvoljeni oziroma imenovani ter komu so odgovorni.
K napisanemu me je spodbudilo moje letošnje potovanje v Rusijo, točneje v Sankt Peterburg. Kljub izredno slabi medijski podobi sem se, praktično od danes na jutri, odločil za to pot, čeprav je bilo glede tega veliko pomislekov in tudi ovir, ki so iz preprostega izleta naredile logistično zahtevno pot.
Meje med državami EU in Rusijo so praktično zaprte. Sankcije so s strani EU videti zelo učinkovite. Neposrednih letalskih povezav ni več, še peš se ne da več priti čez mejne prehode. Hotelov in drugega ni mogoče rezervirati na nobeni od običajnih rezervacijskih platform, plačila s bančnimi karticami niso mogoča, mediji poročajo o praktično vojnem stanju in o pomanjkanju v Rusiji. Ruska podjetja v EU so zasežena, premoženje zamrznjeno. Pojem hladna vojna je dobil dodaten pomen. Dvom v vse to zbuja le dejstvo, da vojna v Ukrajini še kar traja kljub sedaj že 21. paketu sankcij.
Izkazalo se je, da je v Rusiji drugače, kot bi pričakoval glede na poročanje evropskih medijev in politične izjave. Zahodni letalski prevozniki res ne letijo v Rusijo, toliko bolj pa to možnost ponujajo turške, arabske in druge letalske družbe. Za cenovno in časovno najbolj ugodno varianto se je izkazala pot preko carigrajskega letališča. Ker je ponudba omejena, so cene temu primerno višje, dobiček pa gre tistim letalskim družbam, ki se ne ozirajo na sankcije.
Pričakovanega pomanjkanja in skoraj vojnega stanja ni. Sankt Peterburg se je izkazal za veličastno mesto, v katerem ni čutiti niti vojne niti pomanjkanja. Prej nasprotno. Šele po vrnitvi v Ljubljano, ko sem se ponovno srečal z realnostjo mest EU, kot so prometni zastoji, draginja, nesnaga, je bilo očitno to, kar se je zdelo samoumevno, da na tej strani EU-exita (če se poigramo z oznako brexit za odhod Britanije iz EU) morda čutimo sankcije bolj kot na ruski strani.
Nevski prospekt je glavna in najbolj znana ulica v Sankt Peterburgu, nekakšna stokrat povečana ljubljanska Miklošičeva ulica. Če se Ljubljana z Miklošičevo ulico predstavi predvsem kot zavetje za brezdomce in za drevesa v čudnih vrečah ter kot zbirka lokalov hitre prehrane, pred katerimi so odvrženi odpadki in pločniki polni mastnih madežev, sanktpeterburška avenija naredi popolnoma drugačen vtis. Ulice pomivajo. Vsak dan. Ne le te glavne avenije, čistijo in pomivajo tudi vse stranske ulice. Grafitov ni. Brezdomcev ni. Javni promet deluje mnogo bolje, kot smo vajeni v Ljubljani, in pri tem še stane precej manj kot pri nas. Ljudje so urejeni in prijazni. V zadregi so sicer ob izzivu pogovora v angleškem jeziku, vendar se je mogoče marsikaj zmeniti tudi na način, da se poišče skupne rusko-slovenske besede.
Medijska poročanja o tem, da v Rusiji manjka bencina in da se ta vrtoglavo draži, so se izkazala za novinarsko raco. Liter bencina ali dizla stane v Rusiji manj kot 1 EUR. Kolone na črpalkah so precej krajše kot ob spomladanskih podražitvah v Sloveniji. V EU so cene bencina in dizla večinoma okoli 2 EUR za liter in več. Rusija je izvoz nafte in plina preusmerila v druge azijske države. Zdi se, da je EU s sankcijami le sama sebi podražila energijo, nemalokrat za več kot 100 %, če primerjamo leto 2020 in leto 2026.
Nekaj mednarodnih verig se je v Rusiji preimenovalo. Veriga s hitro prehrano ocvrtih piščancev KFC se je preimenovala v Rostic's, Starbucks je postal Stars Coffee, viski Jack Daniel's pa je še vedno Jack Daniel's in da, še vedno ga je mogoče kupiti v Rusiji tako kot številne druge izdelke zahodnih blagovnih znamk. Zanimiv je bil obisk trgovine Spar, ki, mimogrede, ni spremenila svojega imena. Police so polne zahodnih in ruskih izdelkov. Za zahodne izdelke sem pričakoval, da bodo vsaj stali bistveno več kot pri nas ali pa da jih sploh ne bo, pa temu ni tako. Tisti viski, ki sem ga omenil prej, je približno 20 % cenejši v Rusiji kot v istoimenski trgovini v Sloveniji. Izbira viskijev sega od škotskih, irskih in japonskih do tistih iz ZDA, kot da sankcij ni. Pozneje sem na spletu po naključju našel blogerko Sveto, ki govori o življenju v Rusiji, in bil presenečen, kako nič na življenje povprečnega Rusa ne vplivajo sankcije, ki jih EU predstavlja kot svoj veliki dosežek.
Sankcije se na ulicah dejansko vidijo le glede avtomobilov. Na ulicah so prestižni modeli evropskih znamk in kitajski modeli avtomobilov srednjega in nižjega cenovnega razreda. Evropskih avtov srednjega in nižjega razreda skoraj ni več. Občutek je bil, da je evropska avtomobilska industrija s sankcijami pravzaprav izgubila še enega od velikih trgov, ki so jih azijski proizvajalci z navdušenjem prevzeli, in na drugi strani doživela še kazen v obliki dražjih energentov in dražjih surovin ter izgube delovnih mest na območju EU. Kot da se je tudi glede tega EU nekako samokaznovala.
Povedno je tudi gibanje tečaja med rubljem in evrom. V letu 2020, se pravi pred sankcijami iz leta 2022, se je tečaj gibal okoli 90 RUB za 1 EUR. V letu 2022 so se sankcije zelo opazile, saj je šel tečaj na približno 140 RUB za 1 EUR, letos je skoraj enako kot v letu 2020, se pravi okoli 90 RUB za 1 EUR, ali kot mi je povedal Slovenec, ki dela v Rusiji, Rusija je skoraj že pozabila na Evropo.
Zelo povedna je tudi izkušnja glede brezgotovinskega plačevanja. Kartice tipa Mastercard/Visa ne delujejo, ker veljajo sankcije. Vendar je Rusija razvila svoj sistem MIR, ki je vsebinsko enak, le da je tujcem težje dostopen. Še najlažji način, da tujec pridobi kartico MIR, je preko aplikacije na telefonu in s tem virtualne ruske kartice, pri čemer pa je tečaj prenosa denarja z zahodne kartice na rusko precej neugoden. Vendar pa je morda prav zaradi sankcij Rusija naredila korak, ki si ga EU ne upa ali pa ga ne zmore. Rusija je vzpostavila svoj plačilni sistem, ki ni odvisen od dobre volje zasebnih podjetij iz ZDA. Žal je treba povedati, da EU nima svojih plačilnih kartic, vsak nakup kave iz kavomata odobri ali zavrne plačilni sistem v ZDA. Kaj to pomeni, zgovorno povedo težave s kartičnim plačevanjem, ki jih je deležna slovenska sodnica na Mednarodnem kazenskem sodišču.[1]
Ravnanje EU bi v psihologiji verjetno lahko opisali s pojmoma internalizacija krivde in samosabotaža, se pravi s procesom, ko oseba zaradi napak drugih kaznuje samo sebe, ko napake drugih prevzame nase in jih doživlja kot lastno krivdo in se samokaznuje. Ker EU nima zadostne samooskrbe z energijo in surovinami, je tudi vprašanje, kdaj bo EU morala iti v Canosso kot nemški cesar Henrik IV. k papežu Gregorju VII. Morda je zgolj naključje, vendar je tudi cesar to moral storiti sredi zime in je več dni premražen stal pred vrati.
V pravu pa se zastavlja vprašanje, ali so sankcije res primeren odziv, če se z njimi EU samokaznuje, in predvsem, ali je samokaznovanje, ki ga izvaja EU, res le sedanje ali pa bo obremenilo še prihodnje rodove. Na ta potencialni bodoči aspekt birokracija EU ne daje odgovora.
Ob tem vprašanju je seveda mogoče zamahniti z roko in uporabiti kakšno politično razlago in celo pravno razlago, vendar je vsaj v Sloveniji zelo jasno, da to ni nepomembno vprašanje. Slovenija in številne druge vzhodnoevropske države so se s podobnimi vprašanji že srečale. Nacionalizacije premoženja po drugi svetovni vojni so bile desetletja pozneje obravnavane drugače, tako da so sledile denacionalizacije in predvsem enormni zahtevki za plačilo odškodnin zaradi nemožnosti uporabe odvzetega premoženja. Čeprav so nacionalizacije po drugi svetovni vojni temeljile na predpisih, odločbah in celo sodbah, se je pogled desetletja pozneje spremenil. Premoženje je bilo treba vrniti, dodatno pa je bilo treba plačati še odškodnine zaradi nemožnosti uporabe premoženja. Dejstvo, da je EU sprejela razne uredbe[2] in sklepe[3] in da je tudi Sodišče EU izdalo nekaj sodb glede tega, s katerimi je potrdilo pravilnost ukrepov,[4] nikakor ni jamstvo, da čez nekaj let ne sledi vračanje tega premoženja skupaj z odškodninami. Nekoč je tudi v Jugoslaviji podržavljanje potekalo po predpisih, z odločbami in sodbami, pa se je pozneje, z denacionalizacijo, vse spremenilo. Ali če gremo še za kanček bližje in se spomnimo terjatev hrvaških, bosanskih in še kakšnih varčevalcev do NLB kljub Ustavnemu zakonu.[5] Kot se pri zgodovini rado zgodi, je tudi slovensko Sberbanko prevzela NLB. Se bo zgodba ponovila le toliko spremenjeno, da bodo v prihodnosti nekdanji lastniki Sberbanke zahtevali vračilo? Kupnina je bila le nekaj več kot pet milijonov evrov.[6] Kakšna pa je bila dejanska vrednost banke? Nekdanji lastniki terjajo 174 milijonov evrov.[7] Odločitev o prodaji je sicer sprejel Enotni odbor za reševanje (angl. Single Resolution Board)[8] z odločbo,[9] vendar to morda ni zadostno varstvo, da se na koncu ne bi pojavil zahtevek zoper Slovenijo ali NLB. Zdi se, da je to skoraj nemogoče, vendar se verjetno še vsi spominjamo prej omenjenih primerov, vprašljivo pa je, koliko je bila resnično ogrožena likvidnost banke ali pa v kakšni meri je bila ogrožena likvidnost posledica ukrepov EU, se pravi, če ni morda sama EU ustvarila pogojev, da je lahko nato ta ista EU izvedla odvzem premoženja (delnic banke dotedanjemu imetniku Sberbank Europe AG).
S takšnimi izzivi se EU še ni srečala. Ker pa je EU glede odgovornosti nekaj vmes med državo in združenjem, se kaj lahko zgodi, da bo to breme padlo na posamezno državo članico, ki je ravnala v skladu s pravom EU, na katerega pa ni imela kaj dosti vpliva. Pravila so sprejeta v institucionalnem okviru, ki pravzaprav ne odgovarja nikomur. Sprejele so jih osebe, ki jih v času zahtevkov verjetno ne bo več. Bodo na koncu državljani EU po škodi, ki jim je že nastala v obliki višjih cen in izgubljenih delovnih mest, krili še odškodnine iz naslova zahtevkov za vračilo zaseženega in zamrznjenega premoženja ter morali ob tem iti še v Canosso, ker EU žal pač ni samooskrbna z energijo in surovinami?
[1] https://www.rtvslo.si/svet/clovekove-pravice-so-v-zadnjem-casu-na-udaru-tudi-v-drzavah-kjer-so-jih-vsaj-pretezno-spostovali/766698
[3] Sklep Sveta (SZVP) 2026/1845, Sklep Sveta (SZVP) 2026/1709
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
