V poplavi referendumov, ki nas bo kot posledica trpkih političnih obračunavanj med dvema starima poloma slovenske politike zadela to jesen, je tudi zakonodajni referendum o parlamentarni preiskavi. Nasprotniki zakona trdijo, da aktualna oblast z njim uvaja politično policijo. Ali imajo prav?
Če imajo, bodo razmere v Sloveniji postale zares dramatične. Pobudniki namreč svarijo, da bo novi zakon ustvaril politično policijo, katere tarča bo lahko »vsakdo, ki si upa misliti s svojo glavo. Vsakdo, ki postavlja vprašanja, opozarja na nepravilnosti, razkriva korupcijo ali javno izraža nestrinjanje z oblastjo.«
Namen te kolumne ni pozivati udeležence referenduma h glasovanju za eno ali drugo stran. Njen namen je spomniti, kaj politična policija v pravnem smislu sploh je. O tem sta, zaradi naših bridkih zgodovinskih izkušenj z njo, v preteklosti nekaj povedali tudi Ustavno in Vrhovno sodišče.
Ustavno sodišče je zelo pomembno odločbo izdalo že leta 1997, v zadevi U-I-25/95. V njej so ustavni sodniki zavrnili vsakršno podobnost med kazenskopravnimi ukrepi, sprejetimi na podlagi 37. člena Ustave, ki izjemoma za namene kazenskega postopka dopušča poseg v komunikacijsko zasebnost, in nekdanjo politično policijo.
Ustavno sodišče je med drugim v 84. točki odgovorilo: »Vse navedeno utemeljuje sklep, da ukrepa prisluškovanja, kot ga je na podlagi pooblastila iz 37. člena Ustave uvedel ZKP, sploh ni mogoče primerjati s tovrstnimi ukrepi, izvajanimi v prejšnjem nedemokratičnem režimu pod monopolom komunistične partije. Ustavno sodišče namreč ugotavlja, da je že sam obstoj tajnih in skrivnih predpisov s pooblastili tajni politični policiji pomenil hudo kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.«
Vrhovno sodišče pa je leta 2002 v sodbi I Ips 187/98 nekdanjo jugoslovansko tajno policijo, znano pod imenom UDBA, pravno okarakteriziralo z naslednjimi besedami: »Danes je znano, da se je ta služba ukvarjala ne le z obveščevalnimi nalogami, ampak je tudi sama organizirala razne kriminalne aktivnosti, jih načrtno izzivala, pa tudi konstruirala obstoj kaznivih dejanj in odgovornost zanje. V ta namen je tudi falsificirala, fabricirala ali podtikala obremenilne dokaze. Žrtve takšne aktivnosti, praviloma politični nasprotniki ali drugače misleči, v obdobju takratnega režima praviloma niso imele možnosti razkritja konstruktov UDBE in rehabilitacije.«
Iz teh dveh odločb lahko zaključimo, da ima politična policija, kot je v preteklosti že delovala na Slovenskem, naslednje značilnosti:
1. Politična policija deluje tajno, na podlagi pooblastil, ki ji jih dajejo tajni in skrivni predpisi.
2. Domet politične policije presega običajne obveščevalne dejavnosti.
3. Politična policija tudi sama organizira kriminalne aktivnosti, jih načrtno izziva, pa tudi konstruira obstoj kaznivih dejanj in odgovornost zanje.
4. Te aktivnosti so naperjene zoper politične nasprotnike ali drugače misleče, ki praviloma nimajo možnosti razkritja tovrstnih konstruktov in rehabilitacije.
5. Politična policija je eden od temeljnih elementov nedemokratičnih, totalitarnih sistemov, ki deluje kot instrument monopolne politične sile na oblasti.
Opisanih pet značilnosti je tisto, kar definira politično policijo po slovenskem pravu, kot so ga razlagala slovenska sodišča.
Ali na referendumu izpodbijani zakon o parlamentarni preiskavi uvaja tak organ, kot zatrjujejo pobudniki referenduma, in ali je v kontekstu nove slovenske ustavne ureditve po letu 1991 res prepričljivo, nemara sploh spodobno, uporabljati tak jezik? K premisleku o tem vas je povabila prav ta kolumna.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
