V drugi vrsti

Prolog

Ste že kdaj tuhtali, s čim je pogojena človekova zasebna in poklicna usoda? Zakaj so nekateri že v otroštvu posajeni v prve vrste in povabljeni na oder kot rojeni zmagovalci, »drugokategorniki« - izraz ni a priori negativen - pa obtičijo v ozadju in v najboljšem primeru poberejo srebrne ali bronaste medalje? Kako to, da prvi skorajda predvidljivo obče dominirajo, recimo postanejo vodje razredov, kapetani moštev, diamantni maturanti, briljantni študenti, nagrajeni pisatelji, direktorji, strankarski prvaki, premieri, predsedniki, guruji ali papeži, drugi pa kvečjemu njihove desne roke, asistenti ali pomočniki, nikoli zares ovenčani z glorijo in slavo? Je razlog družinska odskočna deska, pedigre, privilegirana elita, modra kri in rojstvo z zlato žlico v ustih, ali nemara vzgoja, značaj, privlačnost, talent, inteligenca, znanje, vrline in veščine?

Kaj pa, če gre za (ne)zavedni strah pred strelami, ki švigajo zlasti v vršace, torej pred javnimi napadi, klevetami in sličnimi pritiski, ki jih zoper prvoligaše izvajajo mediji in nevoščljivi zavistneži, zato je v drugi, tretji ali četrti vrsti ali na sredini bistveno bolj udobno in varno? Bi lahko domnevali, da so drugokategorniki ljudje, ki jih morebiti mika ideja o prestižnih funkcijah, a se raje izognejo brezobzirnemu tekmovanju in iščejo kompromise ter srednje poti, zato se bolje počutijo v coni udobja in zlati sredini? Nemara se nočejo riniti v prvo vrsto zaradi fizičnih ali psihičnih težav, mogoče niso pripravljeni žrtvovati hobijev, življenjskega sloga, ljubezni …? Ali obratno, marsikateri vendarle hrepenijo po odmevnih zmagah, čeprav slutijo, da jih šampionsko življenje ne bi osrečilo …Ampak ali je možno, da prav zakulisni strici in tete pozitivno ali negativno vplivajo na svet?

Ko sem si o tem dopisoval z »mojo« urednico, prevajalko in duhovno mojstrico, mi je podobno kot moja soproga prijateljsko svetovala, »naj ne vstopam v čevlje drugih, če sem pa sam v tako čudovitem čolnu, prav mogočni ladji!« in naj si »ustvarim svoje prvo mesto, če čutim, da ga še nimam.« Priznam, da me je malce zabolelo, ko je pripomnila, da iz mojega e-maila »veje nek resentiment«, vendar se zavedam, da je vselej iskrena in nima časa za taktiziranje. Zato sem se odločil, da bom o tem nekaj napisal in potem mogoče bolje razumel sebe in druge.

Uvodoma sem nanizal vprašanja, ki me tu in tam uščipnejo v sicer dokaj ukročen um, pri čemer bi zlasti želel potolažiti tiste, ki menijo, da niso še to/tam, kar/kjer bi hoteli biti, najbrž zato, ker niso uspeli ponotranjiti karme, usode, poklicanosti in starega rekla, da je vse za nekaj dobro. Če se nahajamo v drugi, tretji ali še »slabši« vrsti, so bržkone možni vsaj trije scenariji: to mesto nam ustreza in nas povsem zadovoljuje; na vse kriplje si prizadevamo, da bi se prebili v ospredje in postali del elite oziroma meritokracije; grize nas zavist oziroma resentiment, da se nam je pripetila krivica, ker si zaslužimo (naj)boljše, zato nenehno godrnjamo, se pridušamo in celo posežemo po neetičnih sredstvih, samo da bi napredovali. 

Meritokracija

Ena od človekovih »višjih« potreb je družbena prepoznavnost, ugled, priznanje in pohvala, kar so silovito potencirala, zverižila in izrodila socialna omrežja. Vse več je mladih in tudi starejših, ki bi bili radi slavni in bogati, če se da z minimalnim naporom in maksimalno hitrostjo. Če ne bi bili zasvojeni z družbenimi omrežji, najverjetneje ne bi imeli občutka, da so nižjerazredni, tako pa so venomer na preži, se primerjajo z drugimi in jih poskušajo prekositi, čeravno morda tekmujejo z lažnimi ali daleč prenapihnjenimi osebki.

Razvrščanje ljudi po kategorijah, vrstah, kastah, činih in preostalih statusnih kriterijih nas hitro pripelje do meritokracije, v kateri naj bi ljudje napredovali in dobivali položaje predvsem na podlagi sposobnosti, znanja, dosežkov in prizadevnosti, ne pa zaradi porekla, bogastva, poznanstev ali družbenega položaja.

Meritokracija sama po sebi ni prva vrsta, ampak načelo, po katerem določamo, kdo naj pride tja. Toda kritiki opozarjajo, da nimamo vsi enakih začetnih pogojev (denimo družinskega porekla, materialnih možnosti, dostopa do najuglednejših šol ipd.), zategadelj ni vedno jasno, kako pravično in objektivno lahko merimo zasluge, ali je nekdo resnično uspešen samo zaradi svojih sposobnosti in truda. Druga skrajnost je mediokracija, vladavina povprečnežev in uravnilovka, kar niti ni dobro.

Dodaten problem nastane, ko se meritokracija sprevrže v moralno hierarhijo, da je nekdo na vrhu zato, ker je najboljši, če pa je spodaj, je tam zaradi slabših sposobnosti. Človek začne svoj položaj razumeti kot dokaz svoje vrednosti in položaj drugega kot dokaz njegove manjvrednosti, kar je neprijetna in celo nevarna ideologija.

Te problematike se je denimo izčrpno lotil vrli Michael Sandel, ameriški profesor politične filozofije na Harvardu, in sicer v knjigi o tiraniji zaslug (The Tyranny of Merit). Njegova osnovna misel je, da meritokracija pri zmagovalcih neti napuh, nadutost in ošabnost (hubris), pri poražencih pa ponižanje. Zlasti pomembno je njegovo opozorilo, da uspešni ljudje pogosto začnejo verjeti, da so za svoj uspeh zaslužni sami in tako spregledajo vlogo sreče, družinskega okolja, izobrazbe, časa, v katerega so bili rojeni, in ljudi, ki so jim pomagali.

In tu se druga vrsta sreča z meritokracijo. Kaj pa, če človek noče tekmovati na lestvici, na kateri se meri meritokracija (npr. izvrstna sodnica ne želi postati predsednica sodišča, profesor je raje predavatelj in pisatelj kot dekan ali rektor)? Po meritokratski logiki je mogoče videti predvsem neizkoriščen potencial, po drugačni pa lahko domnevamo, da ni izbrala drugega mesta, temveč le drugo igro, ki jo ravno tako ali še bolj osmišlja in osrečuje.

V meritokraciji torej velja pravilo, da naj vsak dobi mesto, ki si ga zasluži, bi bil pa dobrodošel podatek, kdo je določil lestvico in zakaj bi se morali po njej sploh vzpenjati. Dokler se občinstva v drugorazrednih vrstah ne jezi ali pretirano vznemirja, je vse v najlepšem redu, če pa nastopi resentiment, lahko zagori v možgansko-srčni strehi.

Toda o tem nekoliko kasneje.

Drugokategorniki v teoriji in praksi

O vsem tem je bilo že marsikaj napisanega, zato je korektno, da si za pokušino postrežemo vsaj s prgiščem dognanega, ki ga je, priznam,  pripravila umetna inteligenca, pregledal, preveril, poskusil, začinil in okrasil pa ga je šef mentalne kuhinje.

Britanski avtor in predavatelj Alain de Botton raziskuje našo tesnobo glede tega, kako nas vidi svet, zakaj svojo vrednost tako pogosto merimo z uspehom, položajem in družbenim statusom (Status Anxiety).

Američanka Susan Cain piše o moči tihih introvertiranih oseb (Quiet: The Power of Introverts in a World That Can’t Stop Talking) in opozarja, da družba pogosto enači samozavest, glasnost, tekmovalnost in samopromocijo z voditeljstvom, čeprav lahko tihi in bolj zadržani ljudje ustvarijo izjemne stvari. Posebej zanimivo je, da introvertiranost ne pomeni pomanjkanja ambicije, kajti ta se lahko izraža drugače.

Psihologa Richard Ryan in Edward Deci razlikujeta med notranjo in zunanjo motivacijo ter poudarjata tri temeljne psihološke potrebe: avtonomijo, kompetentnost in povezanost. Njuna teorija (Self-Determination Theory) podpira tezo, da človek lahko veliko doseže, ne da bi ga posebej gnala potreba po prvem mestu; raziskave o tekmovalnosti pa kažejo, da lahko pritisk po zmagi celo spodkoplje notranjo motivacijo.

Kot vselej je pronicljiv Adam Grant, ki se tokrat ukvarja z nekonformisti, ki ne sledijo nujno obstoječim hierarhijam, ampak prinašajo nove ideje, nasprotujejo konformizmu in spreminjajo stvari nekoliko drugače (Originals: How Non-Conformists Move the World).

Poslovnež David A. Heenan in profesor Warren Bennis pokažeta, da izjemno uspešne organizacije pogosto potrebujejo močnega človeka št. 2 oziroma sovoditelja,ne samo karizmatičnega predsednika uprave (Co-Leaders: The Power of Great Partnerships). V knjigi obravnavata zelo različne pare in uporabljata zgodbe iz poslovnega sveta, politike, športa in celo fikcije.

Profesor Nate Bennettgovori o drugi najvišji poziciji in trdi, da je takšen položaj lahko najtežja služba v podjetju (Riding Shotgun: The Role of the COO).

Tudi Richard Hytner, podpredsednik britanske multinacionalne mreže komunikacijskih in oglaševalskih agencij Saatchi & Saatchi, dokazuje, da povzpetje na vrh včasih ni najboljša možnost, ker lahko drugi mož ali dama »iz sence« dejansko močno vpliva na organizacijo (Consiglieri: Leading from the Shadows).

Ko razmišljam o drugokategornikih, mi na pamet kapne kar nekaj oseb, ki so svetovno znane ne glede na njihov formalno nižji položaj. Henry Kissinger je bil izvrsten strateg, a vedno svetovalec oziroma minister, nikoli izvoljen na vrh; Robert Kennedy je kljub vplivnosti in sposobnosti ostal v senci brata Johna; George Kennan je bil eden največjih ameriških strategov hladne vojne, vendar nikdar politični voditelj; Al Gore se je zapisal v zgodovino  kot človek, ki je skoraj postal predsednik … in tako naprej, še bi lahko našteval imena z drugovrstnega seznama, na katerem so še ameriški zunanji minister Dean Acheson, podpredsednik Dick Cheney, senator Bernie Sanders idr.

Pravcati arhetip evropskega drugokategornika predstavlja kolesar Raymond Poulidor, ki ni nikdar zmagal dirke Tour de France, je bil pa trikrat drugi in petkrat tretji, zato so ga imenovali l’éternel second – večni drugi, iz književnosti pa sta nam poznana najmanj dva pisatelja, ki bi morala dobiti Nobelovo nagrado, pa jo nista: Graham Greene in J. R. R. Tolkien.

V slovenskem biografskem leksikonu pomembnežev bi lahko podčrtali Edvarda Kocbeka, ki je bil izjemen intelektualec, politik, pesnik in pisatelj, vendar se ni uspel povzpeti na metaforični Parnas ali Triglav, pa Dušana Pirjevca, Borisa Kidriča, Aleša Beblerja, Gregorja Golobiča in še marsikoga, za katerega ne bi rekli, da je igral le drugo violino, ker je po svojih odmevnih spevih daleč prednjačil pred drugimi.

So vsi ti VIP-ovci navzlic prepoznavnosti še vedno koprneli po prvi vrsti?To vedo le oni.

Resentiment

Biti drugokategornik torej ni poraz ali slabost, dokler nas ne prične krotovičiti globoka, potuhnjena zamera, zagrenjenost, užaljenost ali nezadovoljstvo, ki izvira iz občutka manjvrednosti, nemoči ali neuresničenih želja. Gre za stanje, ko človek zaradi občutka ponižanja, nemoči, krivice in zavisti ne more neposredno ukrepati proti tistemu, ki ga doživlja kot močnejšega ali privilegiranega. Negativno čustvo potisne vase in ga začne premlevati, hraniti in postopoma moralno opravičevati, kar se strokovno imenuje resentiment.

Pri tem moramo razlikovati med zavistjo (rad bi imel to, kar ima on), ljubosumjem (nočem, da on dobi nekaj, kar je moje), resentimentom (ker tega ne morem imeti, je tisto, kar ima on, moralno zavržno) in pravičnim občutkom krivice (to, kar ima on, je posledica nepravičnega sistema, zato ga je treba spremeniti).

Friedrich Nietzsche je trdil, da se resentiment pojavi pri osebi, ki ne more neposredno izraziti svoje moči ali jeze. Namesto dejanja pride do notranjega vrednotenja: šibki začnejo ustvarjati moralni sistem, v katerem postanejo njihove lastnosti dobrina (npr. ponižnost, odpovedovanje, poslušnost, trpljenje), lastnosti močnejših (npr. samozavest, uspeh, ponos, moč) pa zlo.

Njegov rojak Max Scheler je pojem resentimenta še tesneje povezal z moralo (Das Ressentiment im Aufbau der Moralen) in ga interpretiral kot nekakšen strup v človekovi vrednostni presoji. Človek ne more doseči nečesa, kar občuduje pri drugem, zato poskuša razvrednotiti tuj dosežek. Na primer, če je sosed bogat in jaz nisem, je bogastvo pravzaprav nekaj plehkega, ali če je kolegica uspešna in jaz ne, to pomeni, da so uspešni ljudje egoistični. To nas kajpak spominja na legendarno Ezopovo basen o lisici in kislem grozdju, ko je premetena  živalca nekega dne zagledala mikaven, sočen grozd, ki je visel visoko na trti. Cedile so se ji sline, skakala je kvišku in ga poskušala zagrabiti, vendar brez uspeha. Po več ponesrečenih poskusih je užaljeno odkorakala s prizorišča, rekoč, da je grozd tako in tako kisel in zato neužiten, le kdo bi ga hotel!

Ljudje očitno že od nekdaj (pre)pogosto omalovažujemo stvari, ki jih ne moremo dobiti; tisto, česar ne moremo dobiti, razglasimo za nevredno.

In če pomislimo na Ivana Cankarja, denimo na Hlapce in Martina Kačurja, ni treba biti literarni strokovnjak, da iz doživljanja njegovih mogočnih likov razberemo ponižanje, zavist, občutek zapostavljenosti, družbene krivice in ambivalentni odnos do uspešnejših soljudi. Cankarjev opus je pravcati laboratorij za resentiment, čeravno ni uporabil tega filozofskega izraza.

Bolj etično-antropološko perspektivo najdemo pri Vinku Ošlaku, ko razglablja o zavisti, človekovem odnosu do drugega, moraliziranju in notranjih razlogih za človekovo zavračanje drugačnosti ali uspeha drugega.

Slavoj Žižek je zanimiv za razumevanje ideološkega užitka v iskanju krivca, zavisti in fantazije o Drugem, ki nam nekaj jemlje, iz česar je mogoče sklepati, da resentiment ni zgolj osebno čustvo, ampak lahko postane politična in ideološka energija.

Omenil bi še Slavoja Šercarja oziroma širšo slovensko sociološko tradicijo, ki se ukvarja z družbeno neenakostjo, statusom in družbeno stratifikacijo, pa seveda Veljka Rusa in njegove razprave o egalitarizmu, družbeni pravičnosti, socialni državi in slovenski družbeni strukturi, kako razlikovati med legitimnim prizadevanjem za enakost in patološkim izenačevanjem.

Tudi Boštjan M. Zupančič se pogosto ukvarja s povezavo med psihologijo, pravom, oblastjo, družbenimi hierarhijami in človekovimi motivacijami. Njegovo razmišljanje je pogosto izrazito psihološko in antropološko, zato ga je mogoče brati tudi skozi prizmo resentimenta, zlasti glede sorodne zavisti. Zavist povzroči občutek prikrajšanosti, sledita nemoč in zamera, nato moraliziranje in razvrednotenje drugega.

Resentiment se lahko pojavi na obeh straneh družbene lestvice. Drugokategornik opazuje privilegiranega in ga v mislih ali celo javno obrekuje, da je tam samo zato, ker ima zveze, denar in slične vzvode, prvokategornik pa zmožen razviti resentiment do tistih, ki jih zaznava kot grožnjo svojemu položaju, češ, zakaj bi moral biti komu karkoli dolžan, saj je vsak svoje sreče kovač. In tukaj se zopet dotaknemo meritokracije: ideja, da vsak dobi natanko toliko, kolikor si zasluži, utegne postati zelo elegantna oblika moralnega opravičevanja obstoječih razlik.

Kdaj je torej kritika privilegijev legitimna kritika nepravičnosti in kdaj postane resentiment? Vsaka zavist ni resentiment in vsaka kritika privilegiranih tudi ne. Resentiment nastopi tedaj, ko človek svoje nemoči ne predela v ustrezno ravnanje ali konstruktivno kritiko, ampak jo spremeni v trajen notranji odnos do drugega in nazadnje v moralno obsodbo njegovega uspeha.

Epilog

Naj za zaključek ponovim nekaj vprašanj, ki bržkone zdajle, v epilogu, zvenijo bolj retorično kot v prologu. Ali je prvo mesto vedno znak uspeha? Ali je mogoče biti zelo ambiciozen, vendar ne tekmovalen? Ali človek včasih zavestno ali nezavedno ne želi plačati cene za prvo mesto? Je strah pred napadi in izpostavljenostjo oblika šibkosti ali racionalna samozaščita? Ali je druga vrsta lahko svobodnejša od prve? Zakaj nekateri potrebujejo funkcijo, da bi se počutili pomembne, drugi pa ne? Ali je mogoče vplivati na svet brez želje po oblasti?

Če sem iskren, sem bil v življenju bolj ali manj vselej v drugi vrsti ali še bolj zadaj. Nekoč sem si to zaradi nabreklega ega priznal težje in me je črvičilo, danes, ko se po starodavni indijski tradiciji nahajam v tretji četrtini življenja in »odhajam v gozd« (vanaprastha), mi je občutno lažje in si (skoraj) ne ženem več k srcu. In seveda sem kdaj pogledal proti prvi vrsti in pomislil, kako lepo bi bilo sedeti tam, pa ne le v prireditvenih dvoranah. Človek pač ni svetnik in tudi meni se prikrade kakšna nečedna misel, zavistna packa ali tiha želja, da bi bil opažen, uspešnejši, pomembnejši. Morda je prav zato ta esej takisto čiščenje lastnih grešnih madežev, kajti življenja ne smemo vrednotiti po zamujenih priložnostih, marveč po vtisnjenih sledovih.

Toda med odraščanjem in dozorevanjem sem vse bolj spoznaval, da je prva vrsta lahko manj pompozna, kot se to dozdeva od drugod. Pravzaprav sploh ni tako imenitna, kot si jo idealiziramo, ker obstajajo le različni sedeži, različne življenjske poti, različne danosti in predvsem različni ljudje, ki poskušajo osmisliti svoja življenja.

Nekateri tekmujejo navzven in hočejo biti prvi, drugi tekmujejo navznoter in želijo biti boljši, kot so bili včeraj.

Zato se mi zdi pomembneje od vprašanja, v kateri vrsti sedimo, spoznanje, kaj počnemo tam, kjer smo. Vsakdo bi moral poiskati svoj smisel, ne tujega, ne tistega, ki mu ga narekujejo tekmovalnost, družba ali pričakovanja drugih, in ga poskušati uresničevati z ljubeznijo. Tako, da s svojim življenjem drugim ne škoduje, ampak jim, kolikor zmore, pomaga.

Najbrž prav tu tiči preprosta skrivnost sreče. Ne v tem, da nas prvovrstno ustoličijo, ampak da zmoremo svojo vrsto nadgraditi v okolje, kjer lahko živimo dobro, ustvarjalno in koristno. In če pri tem komu, ki sedi za nami, odstopimo še malo več prostora, toliko bolje.

Vem, da bom še naprej občasno pogledoval proti prvi vrsti in si jo za hipec ali dva poželel. Človek sem, navsezadnje. A upam, da vse redkeje iz zavisti in vse pogosteje iz hvaležnosti. Kajti pristna svoboda ni v uživanju na najboljšem sedežu, temveč v zadovoljstvu z lastnim in v pomoči soljudem, da najdejo svoj prostor pod svobodnim soncem.

Če je sreča resda več kot trenutni občutek zadovoljstva, potem je prav to njena bistvena sestavina: najti smisel in ga v ljubezni uresničevati tako, da zaradi našega življenja svet ni slabši, ampak vsaj za kanček boljši. Naj bo kot amfiteater v žlahtnem pomenu besede, kjer na umetniški predstavi bodisi nastopamo v areni ali pa sedimo v krogu in če nismo v prvi vrsti, je razgled s preostalih (višjih!) klopi kvečjemu boljši. Nenazadnje tudi gledališki režiserji med režiranjem ne posedajo v prvih vrstah …

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.