Pred nekaj dnevi sem v poštnem nabiralniku prejel javno objavo odloka o razpisu zakonodajnega referenduma o Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS). Na njej je bilo zapisano vprašanje: »Ali ste za to, da se uveljavi Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS), ki ga je sprejel Državni zbor na seji dne 11. maja 2026?« V svojih kolumnah sem se doslej zavestno izogibal razpravi o tem zakonu. O njegovih rešitvah bi imel marsikaj povedati, vendar se v politično tako razgretem ozračju skoraj vsaka strokovna pripomba hitro razume kot politično opredeljevanje.
Za razpravo o posameznih zakonskih rešitvah, njihovih prednostih, slabostih in možnih alternativah je vse manj prostora. Medijski prostor je bistveno bolj naklonjen jasnim opredelitvam, konfliktom in negativnim sporočilom kot pa odgovorom, ki zahtevajo nekaj dodatne razlage, tehtanja argumentov in priznavanja negotovosti. Strokovna razprava se tako vedno znova skrči na vprašanje, ki me je pričakalo že v poštnem nabiralniku: ste ZA ali PROTI?
Z večino ključnih vprašanj, ki jih ureja ZIURS, se strokovno in znanstveno ukvarjam že več kot petnajst let. Leta 2010 sem s soavtorji napisal monografijo Pot v podjetništvo, s. p. ali d. o. o., v kateri smo med drugim opozarjali na visoke davčne in socialne obremenitve dela ter opravljanja gospodarske dejavnosti. V dveh poznejših člankih smo analizirali obdavčitev normiranih podjetnikov in jo primerjali z obdavčitvijo podjetnikov, ki davčno osnovo ugotavljajo na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov. Večkrat sem zagovarjal možnost nadaljnjega dela ob prejemanju starostne pokojnine, s konkretnimi izračuni pa sem analiziral tudi dejanske učinke socialne kapice, ki za številne zavezance, na katere bi se nanašala, ne prinaša bistvenega znižanja skupne davčno-socialne obremenitve, saj se del prihranka pri prispevkih lahko prelije v višjo dohodnino. Leta 2024 sem sodeloval v delovni skupini za pripravo izhodišč za prenovo Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), v kateri sem nasprotoval številnim rešitvam, pozneje sprejetim z novelo ZZDej-N. O nekaterih nelogičnostih te ureditve sem pisal tudi v svojih kolumnah in opozarjal, da javno zdravstvo ni isto kot državno zdravstvo.
ZIURS torej posega prav na številna področja, s katerimi se že dolgo strokovno ukvarjam, in pri tem prinaša spremembe, ki so vsaj po svojih temeljnih usmeritvah skladne s stališči, ki jih že vrsto let zagovarjam. Glede na vse navedeno bi bralec utegnil pričakovati, da ZIURS podpiram. Načelno strinjanje z idejami in usmeritvami zakona pa začne precej hitro kopneti, ko se od njegovih ciljev premaknem h konkretnim zakonskim določbam. ZIURS posega v deset različnih zakonov, poglobljena strokovna obravnava vseh sprememb pa bi verjetno zapolnila vseh dvanajst kolumn, ki jih napišem v enem letu. Zato naj opozorim zgolj na nekaj ilustrativnih primerov.
Zakon uvaja možnost prejemanja celotne starostne pokojnine ob nadaljnjem delu, kar osebno podpiram. Toda s tem povsem po nepotrebnem povezuje novo ureditev, po kateri pogodba o zaposlitvi ob izpolnitvi določenih pogojev za starostno pokojnino preneha po samem zakonu. Uvedba dvojnega statusa takšnega posega v delovnopravno ureditev sploh ne zahteva. Posameznik se lahko upokoji in nato ponovno zaposli, prav tako pa bi mu bilo mogoče omogočiti prejemanje pokojnine ob neprekinjenem nadaljevanju dela. Avtomatično prenehanje zaposlitve je zato samostojen in po mojem tudi ustavnopravno vprašljiv poseg. Tak poseg lahko povzroči tudi številne nepotrebne posledice za starejše zaposlene, delodajalce in javne finance.
Z uvedbo avtomatičnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi je povezan tudi nepotrebno obsežen poseg v dosedanjo ureditev pokojninskega zavarovanja. Če bi zakonodajalec ohranil dosedanja pravila o prenehanju zaposlitve in možnosti postopnega upokojevanja, bi lahko posameznik tudi po izpolnitvi pogojev za starostno pokojnino nadaljeval delo in prejemal del pokojnine po 39.a členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) ali pa zmanjšal obseg dela oziroma dejavnosti in prejemal delno starostno pokojnino po 40. členu. Lahko pa bi se odločil za upokojitev in poznejšo ponovno zaposlitev ter uveljavil novi dvojni status. Uvedba dvojnega statusa torej sama po sebi ne zahteva odprave dosedanjih možnosti postopnega upokojevanja. ZIURS pa odpravlja 39.a člen in dosedanjo ureditev delne starostne pokojnine iz 40. člena ZPIZ-2. Odprava slednje je posebej neugodna za samozaposlene, ki bi po delni upokojitvi želeli dejavnost opravljati le še v omejenem obsegu. Hkrati zakon dosedanjim prejemnikom delne starostne pokojnine po uradni dolžnosti zagotavlja izplačevanje celotne pokojnine, čeprav bodo lahko še naprej delali v nespremenjenem obsegu.
Posebej nerazumljiva je določba iz 19. člena ZIURS, po kateri se posamezniku, ki ob nadaljnjem delu prejema celotno starostno pokojnino, ob bolniški odsotnosti, daljši od 30 koledarskih dni, izplačevanje pokojnine v celoti ustavi.
Pri spremembah zdravstvene zakonodaje ZIURS odpravlja tudi nekatere rešitve, ki sem jih v preteklosti kritiziral. Med drugim odpravlja omejitve razpolaganja s presežkom prihodkov nad odhodki pri koncesionarjih, na katerih nelogičnosti sem opozarjal v eni od svojih kolumn. Toda tudi tu ostajajo nedoslednosti. Zakon na primer širi možnosti dodatnega dela zdravstvenih delavcev pri zasebnih izvajalcih, ne da bi ustrezno uskladil določbe o evidentiranju takšnega dela. Tako ostaja nejasno, kako se bo spremljal obseg dela pri izvajalcih zunaj mreže javne zdravstvene službe.
Posebno vprašanje so javnofinančne posledice zakona, na katere opozarja tudi profesor Mojmir Mrak. Fiskalni svet je ocenil, da bi zakon v letu 2027 neposredno poslabšal javnofinančni saldo za približno 1,2 milijarde evrov, ob upoštevanju pozitivnih gospodarskih učinkov pa za približno 900 milijonov evrov. Ministrstvo za finance pa je v svojem dinamičnem izračunu ocenilo javnofinančne učinke na približno 647 milijonov evrov letno. Toda tudi po tej oceni gre za izjemno velik znesek. Ministrstvo zagotavlja, da bo ob potrditvi zakona pripravilo rebalans proračuna za leto 2027. Toda s katerimi ukrepi bo nadomestilo izpad prihodkov in povečane izdatke? Bodo to nižji izdatki za druge javne storitve, višji davki, dodatno zadolževanje ali kombinacija vsega naštetega? O tem za zdaj vemo bistveno manj kot o koristih, ki naj bi jih zakon prinesel. Od volivcev se tako pričakuje, da bomo o reformi odločili, še preden bomo vedeli, kdo in v kolikšnem obsegu bo nosil stroške njenega financiranja.
Povsem jasno pa je tudi, da tako pomembnih in zahtevnih vprašanj ne bi smeli reševati z enim samim omnibus zakonom. Žal smo se takšne zakonodajne tehnike že skoraj navadili. Spomnimo se samo Zakona za zmanjšanje neenakosti in škodljivih posegov politike ter zagotavljanje spoštovanja pravne države (ZZNŠPP) in Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (ZNUZJV), ki sta bila sprejeta v času prejšnje vlade. Pri ZIURS je na problematičnost takšnega združevanja različnih vsebin izrecno opozorilo celo Ustavno sodišče. V odločbi, s katero je razveljavilo sklep Državnega zbora o nedopustnosti referenduma, je med drugim pojasnilo, da bi lahko zakonodajalec davčne in druge vsebine že pred sprejetjem zakona uredil ločeno. Omnibus tako očitno (p)ostaja priljubljena zakonodajna praksa, s številnimi škodljivimi posledicami za kakovost zakonodajne ureditve. Zahtevne sistemske spremembe potrebujejo temeljito strokovno razpravo, presojo njihovih učinkov in predvsem dovolj časa za razmislek o medsebojnih posledicah posameznih rešitev.
Po vsem navedenem bi bilo najbrž najlažje zaključiti, da tako pripravljenega zakona ne kaže podpreti. Toda tudi takšen zaključek bi bil preveč poenostavljen. Številne spremembe, ki jih prinaša ZIURS, se mi zdijo potrebne in smiselne. Prav zato me toliko bolj moti argument, da je bolje sprejeti tudi slabo pripravljen zakon in ga pozneje popravljati. Povsem razumljivo je, da vseh učinkov reforme ni mogoče predvideti in da se nekatere težave pokažejo šele pri njenem izvajanju. Povsem nekaj drugega pa je sprejeti zakon, čeprav so številne pomanjkljivosti znane že vnaprej. Slabo izvedena reforma lahko zahteva nove reforme, povzroči odpor do nadaljnjih sprememb in nazadnje omaje zaupanje tudi v ideje, ki so bile v izhodišču dobre. Zato toliko težje razumem, zakaj je moral Državni zbor tako obsežen zakon sprejeti na hitro, le nekaj tednov po volitvah, še pred oblikovanjem nove vlade. Za temeljit premislek o desetih različnih zakonodajnih posegih bi si lahko vzeli več časa. Tako pomembnih sistemskih sprememb se preprosto ne sprejema na tak način.
Posledica takšnega zakonodajnega odločanja je tudi referendumska izbira, pred katero smo zdaj postavljeni. Državni zbor je v en zakon združil deset različnih zakonodajnih posegov, o katerih bi bilo mogoče razpravljati in odločati ločeno. Zdaj pa smo postavljeni pred odločitev o zakonu kot celoti, čeprav se lahko z njegovimi posameznimi rešitvami strinjamo v zelo različni meri. In prav to je težava, ki bi se ji bilo mogoče s premišljenim zakonodajnim postopkom izogniti.
Po več kot petnajstih letih ukvarjanja s številnimi vprašanji, ki jih ureja ZIURS, precej dobro vem, kakšne spremembe si želim. Mnoge ideje zakona so mi blizu, nekatere konkretne rešitve pa precej manj. Zato na vprašanje, ali so predlagane spremembe boljše od obstoječe ureditve, nimam enega samega odgovora. Referendumska glasovnica pa od mene zahteva prav to: en sam ZA ali PROTI.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.