Sindikati kot Tajno društvo PGC

Najprej je v letu 2024 takrat še Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti po mesecih dopisovanja izdalo sklep, da se takšna zahteva zavrže. Sodišče je nato najprej zavrglo predlog v kolektivnem delovnem sporu, nato pa je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom X Pdp 500/2024 odločilo, da morda glede postopka preverjanja, ali sindikat še vedno izpolnjuje pogoje za reprezentativnost, obstaja pravna praznina, da pa to nikakor ni razlog, da preverjanje ne bi bilo dopustno. Odločilo je: »Lastnost reprezentativnosti ima lahko le sindikat, ki izpolnjuje pogoje, kumulativno določene v 6. členu ZRSin. Sindikat, ki naknadno preneha izpolnjevati pogoje iz citirane določbe ZRSin, nima več materialnopravnega upravičenja za lastnost statusa reprezentativnosti oziroma za izvrševanje posebnih pravic, ki so vezane na ta status. Navedeno se mora odraziti tudi v formalnopravni ureditvi statusa sindikata, saj za nadaljnje ohranjanje veljavnosti odločbe ministra, s katero je bila v preteklosti določena reprezentativnost sindikata, ni več podlage v 6. členu ZRSin. Dopuščanje, da sindikat ohranja status reprezentativnosti, čeprav ne izpolnjuje več pogojev iz 6. člena ZRSin, bi bilo v nasprotju z zagotavljanjem pravne varnosti delodajalca, ki je dolžan posebne pravice, ki izvirajo iz statusa reprezentativnosti, priznavati le dejansko reprezentativnemu sindikatu, ne pa vsakemu sindikalnemu združenju.«

Zdelo se je, da po tej odločitvi ne bo več dvomov in da se bo resno preverilo, ali ima sindikat dovolj članov v smislu Zakona o reprezentativnosti sindikatov (ZRSin) ali ne, pa so se pravi zapleti šele začeli. Ministrstvo je namreč v ponovljenem postopku delodajalcu, ki ga zastopam, onemogočilo sodelovanje v upravnem postopku, z utemeljitvijo, da ta ne more biti stranka postopka in da je to le postopek med ministrstvom in sindikatom. Kot se je pozneje izkazalo, je ministrstvo sicer opravilo štetje števila članov, vendar tako, da je preštelo pristopne izjave, ki jih je predložil sindikat, o tem, ali so ti člani še vedno člani in ali so v delovnem razmerju v poklicu oziroma panogi, ki jo zastopa sindikat, pa ni izvedlo nobenega drugega dokaza kot le zaslišanje predsednika sindikata. Rezultat je bil seveda pričakovan. Šlo je celo tako daleč, da je ministrstvo z odločitvijo v ponovljenem postopku čakalo več kot eno leto, tako da se je vmes spremenila klasifikacija poklicev, kar je pozneje to isto ministrstvo uporabilo kot argument, da je članov dovolj. Bistvo spora je namreč v tem, ali ima sindikat dovolj članov, ki bi bili člani v smislu 6. člena ZRSin, se pravi oseb, ki so zaposlene v dejavnosti, v kateri je sindikat reprezentativni sindikat.

Dolg uvod je namenjen temu, da lahko izpostavimo problematiko vprašanja, koga in kaj sploh zastopajo sindikati in ali je status reprezentativnosti dan za vse večne čase, čeprav ima na primer tak sindikat le še peščico članov ali pa celo le še predsednika, tajnika in fikus. Moč, ki jo daje status reprezentativnosti, je namreč velika.

ZRSin nima glede tega praktično nobene določbe. Določa le, da sindikat postane pravna oseba z dnem izdaje odločbe o hrambi statuta oziroma drugega temeljnega akta in da so reprezentativni tisti sindikati, ki: so demokratični in uresničujejo svobodo včlanjevanja v sindikate, njihovega delovanja in uresničevanja članskih pravic in obveznosti; neprekinjeno delujejo najmanj zadnjih šest mesecev; so neodvisni od državnih organov in delodajalcev; se financirajo pretežno iz članarine in drugih lastnih virov; imajo najmanj 10 % oziroma 15 % članov – delavcev iz panoge dejavnosti ali poklica, v katerem želijo pridobiti status reprezentativnosti.

Sindikat, v katerega je torej včlanjeno 10 % oziroma 15 % delavcev v posamezni panogi ali poklicu, tako lahko pridobi status reprezentativnosti in s tem možnost, da vpliva na pravice in obveznosti vseh delavcev v panogi ali poklicu?!

Zanimiv primer takega vpliva je Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, ki v 44.a členu določa, da je referenčno obdobje za neenakomerno razporejen delovni čas učiteljev dvanajst mesecev, po 148. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) pa je referenčno obdobje največ šest mesecev. Razlika je bistvena, ker vodi v to, da morajo učitelji v času, ko ni počitnic, opraviti bistveno več dela, kot bi ga morali, če bi bilo referenčno obdobje krajše. Diktirane dopuste v času počitnic morajo namreč »odplačati« s tem, da v času izvajanja pouka nadoknadijo ure »počitnic«, kar pomeni, da morajo poleg rednih obveznosti poučevanja voditi še krožke, prireditve, imeti popoldanske večurne konference, govorilne ure, šole v naravi, ekskurzije … ter v zadnjem času tudi vse pogosteje ostajajo brez odmora za malico, ker morajo dežurati na hodnikih in v jedilnicah, paziti na učilnice …, pri čemer se pozablja, da ima vsak učitelj, tako kot vsak zaposleni, pravico do tridesetminutnega odmora med delovnim časom, ki ga lahko uporabi tako, kot ga želi uporabiti, in tudi omejitev, da skupni tedenski delovni čas ne sme presegati šestinpetdeset ur in da obstajajo tudi zakonske določbe glede odmorov in počitkov, ki jim vsaj v primeru šol v naravi, ekskurzij in podobnega skoraj gotovo ni mogoče zadostiti. Nekatere šole pa so izoblikovale tudi navado, da pozno zvečer pošiljajo obvestila o nadomeščanjih za naslednji dan, da zahtevajo, da so učitelji v prostorih šole tudi v času, ko po urniku nimajo pouka … Povedano poenostavljeno: pogoji dela niso optimalni, aktivnosti, da bi bilo bolje, pa so na tem področju skoraj neznatne.

Po drugi strani pa ima ta ista kolektivna pogodba tudi zanimivo določbo 113. člena, ki pravi, da ima vsak sindikalni zaupnik pravico do najmanj 70 plačanih ur za sindikalno delo oziroma več, če je zaposlenih več (po 1,5 ure na vsakega zaposlenega na leto). Plačane ure za sindikalno delo niso vezane na število članov sindikata, pač pa na število zaposlenih?! V šoli, ki ima na primer zaposlenih 100 delavcev, mora torej šola plačati sindikalnemu zaupniku 150 ur na leto za sindikalno delo, kar je skoraj enako enomesečni delovni obveznosti, čeprav ima sindikat na primer le 10 članov (10 % zaposlenih) ali pa le enega člana, to je tega sindikalnega zaupnika. Pogoj števila članov se namreč ne nanaša na konkretnega delodajalca, pač pa na število včlanjenih v sindikat na ravni panoge ali poklica. Določba se zdi na prvi pogled smiselna, saj zagotavlja, da zaupnik svoje delo sindikalnega zaupnika opravi v delovnem času, po drugi strani pa lahko izkazuje tudi izjemen konflikt interesov ter predstavlja korupcijsko tveganje, saj plačilo za sindikalno delo zagotavlja delodajalec, se pravi oseba, ki ima vsaj v klasični delitvi vlog direktno nasprotne interese kot sindikat. Je to kupovanje naklonjenosti sindikalnega zaupnika? V preteklosti sem na primer zastopal delodajalca, pri katerem je bil predsednik sindikata hkrati tudi predsednik sveta delavcev in je funkcijo predsednika sveta delavcev opravljal poklicno, tako da sploh ni več delal v poklicu, ki naj bi ga zastopal, pač pa je bil le poklicni predsednik sveta delavcev. Delovno mesto poklicnega predsednika sveta delavcev je seveda plačeval delodajalec in verjetno ne bo presenečenje, če napišem, da je bila plača predsednika sveta delavcev med višjimi v podjetju.

Bistveno pri sporu, ki sem ga opisal na začetku, pa je, da so postavljene številne ovire, da bi se preverilo, ali sindikati sploh izpolnjujejo pogoje za reprezentativnost ter tudi, kaj dejansko sploh delajo.

Zakonska zahteva po 10 % oziroma 15 % članov je že sama po sebi neverjetno nizka. Če pa k temu dodamo še, da se tudi to sploh ne preverja in da so ti skromni pogoji določeni le za reprezentativne sindikate, za druge sindikate pa ne, je morda še bolj očitno, da nekaj ni v redu. Če še nadaljujemo, je zanimivo tudi stališče Državnega odvetništva, ki zastopa ministrstvo v prej opisanem postopku, da dokazi o članstvu niso vključeni v upravni spis, ker naj bi to prepovedovala Uredba (EU) 2016/679, to je uredba EU o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov. Vse skupaj namreč resno zastavlja vprašanje, zakaj takšna tajnost in predvsem nedotakljivost glede teh vprašanj.

V upravnih in sodnih postopkih je skrajno malo omejitev glede dostopa do osebnih podatkov, le zakaj naj bi bilo glede članstva v sindikatu drugače? Se morda kdo boji preverjanja tega področja? Glede tega je zelo poveden register AJPES, ki za ključno besedo »sindikat« vrne kar 2.502 zadetka.[1] Iz Seznama reprezentativnih sindikatov, ki ga vodi Ministrstvo za gospodarstvo, delo in šport, pa izhaja, da je imelo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, na dan 29. 1. 2026, v evidenci kar 256 reprezentativnih sindikatov.[2] Iz sicer nepregledne preglednice, ki jo je prav zaradi njene nepreglednosti in skoposti podatkov vredno pogledati, je mogoče sklepati, da je vseh še vedno aktivnih sindikatov s statusom reprezentativnosti kar 187. Četudi sem se pri ročnem štetju morda zmotil, je številka impresivna, še posebej ker so tako redki sindikati, ki se še posvečajo tradicionalnim temam, kot so pogoji dela.

Ob 2.502 zadetkih za besedo »sindikat« na AJPES in verjetno 187 sindikatih s statusom reprezentativnosti se velja vprašati, kaj delajo ti sindikati in koga zastopajo ter ali vsem drugim, ki niso člani sindikata, to koristi ali ne. Čeprav imajo sindikati velik vpliv, ni zahtevano niti, da bi javno objavili svoje statute, kaj šele, da bi na primer te sindikate lahko vodili le tisti, ki dejansko delajo v posameznem poklicu, ki ga zastopajo. Prav tako ni nobenih zakonskih določb glede tega, kdo so lahko zastopniki sindikata, kakšen je sistem volitev in imenovanj v sindikatu, katere dejavnosti lahko opravlja sindikat … Nihče tudi tega ne preverja in ne nadzoruje.

Je torej dopustno, da se v statutu sindikata določi, da je nekdo dosmrtni predsednik, da so funkcije v sindikatu dedne, da ima predsednik milijon plače …? Zdi se, da je temu tako, ker omejitev pač ni. Spominjam se sindikata, ki je imel določeno, da so vsi člani predsedstva sindikata tudi sindikalni zaupniki. Imel je res številčno predsedstvo, vsi člani predsedstva pa so bili zaposleni pri istem delodajalcu. Za člane predsedstva so zato veljale tudi vse ugodnosti, ki jih to prinaša.

Ker sindikati krojijo usodo vseh zaposlenih in v zadnjem času tudi vseh tistih, ki sploh niso v delovnem razmerju, bi bilo vsekakor pričakovati, da bo to področje bistveno bolj urejeno, vsaj v smislu, da se uredi vprašanje, kdo in pod kakšnimi pogoji lahko ustanovi sindikat, kdo so lahko člani sindikata, kakšne so pristojnosti sindikata, kako se financira, kako in kako pogosto se izvajajo volitve in imenovanja, kakšni so pogoji za zasedbo ključnih mest (sindikalni zaupnik, predsednik …) in kako se vse to preverja in nadzoruje. Neprimerno je, da je status določen po sistemu: kar je dano, je v zlato jamo zakopano. Ne nazadnje je že od časa General Union of Trades[3] nekako izhodišče za pojem »sindikat«, da ta zastopa delavce in delavske pravice glede pogojev dela, plačila za delo …, ne pa da se ukvarja bolj z vsem drugim kot s tem. Bi bilo to v Sloveniji preveč omejevalno?

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.